Vida Žabot, Mojca Mavec, Boris Kobal … Do kdaj še, banda komunistična?

17.1.2019 / 06:10 1 komentar
Zakaj je Kobal riskiral, da bo plagiat opazil nekdo, ki pozna original? Zaradi slave? Denarja? Iz avtodestruktivnosti?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Več kot 16 let za Vido Žabot in skoraj 12 let za Mojco Mavec je plagiat zagrešil še Boris Kobal. In to še precej bolj na debelo kot predhodnici. Medtem ko je takrat že defrokirana in danes izginula redovnica v svetovalni rubriki v Jani preplonkala samo odgovor, še danes popularna TV voditeljica pa v eni ali več kolumnah v Oni in Premieri nekaj odstavkov, pa je komediograf, gledališki režiser in humorist ne več ne manj kot snel celotno besedilo drugega, tujega dramatika, ga poslovenil in celo poslal na natečaj za izvirno komedijo!

Na natečaju sicer ni zmagal, je pa SLG Celje vendarle uprizorilo “njegov” komad Profesionalci espe, ki je v resnici Generalka (La prova generale) italijanskega avtorja Alda Nicolaja (1920–2004).

Kaj ustvarjalca pripravi do tega, da zagreši plagiat? Tega ne razumem. Pa ne v moralnem smislu, ampak v smislu avtorstva. Ker se mi zdi, da je veliko težje nekoga ali nekaj prekopirati kot pa biti izviren avtor.

Profesionalna kompenzacija

Da plagiranja ne štekam, ni nič novega. V zvezi s čezplonkanjem Mojce Mavec sem takrat (4.7.2007) — v prvi fazi po razkritju, ko sem jo še branil pred linčem — na Blogosu napisal tole:

“Kako je lahko človek, ki po eni strani ni v stanju napisati kolumne, po drugi strani sposoben, da mu pride na misel tako sofisticiran in kompliciran stratagem, da napiše plagiat?! Tudi za plagiat si je treba najti temo, izbrati avtorja, najti primeren tekst, ga prilagoditi, nekako zakamuflirati itd. Hudiča, pa saj je vendar stokrat lažje napisati kolumno — pa če si še tako v riti — kot pa izvesti tak manever!”

Med Mojčinim in Vidinim minornim in Borisovim majornim plagiatom je seveda velika razlika.

Pisanje kolumen ali odgovorov za rubriko Helena je rutinska, dnevno ali tedensko rafalna štanca, za katero nevajen človek brez trdne samodiscipline in kondicije ne more biti vedno razpoložen. Ker pa si predstavljam, da tudi plonkanje zahteva nekaj dela in energije, mi to ne gre v račun.

Na drugi strani pa je napisati dramo ne samo veliko bolj zahtevno — tako umetniško kot v časovnem smislu —, temveč tudi profesionalno bolj zavezujoče. Mi sprotni pisci za iz dneva v dan pač kompenziramo svoje ne vedno genialne tekste po principu, da smo dobri toliko, kolikor je dober in vreden zadnji tekst, ki smo ga napisali, ali da smo kvečjemu na nivoju povprečja vseh tekstov, ki smo jih kdaj napisali — napisali pa smo jih seveda na tisoče. (No, vsaj jaz.)

V luči pravkar razkrite Kobalove prevare se mi tisto predhodno publicistično kopiranje naenkrat zdi precej benigno in še bolj nerazumljivo.

Kaj mu je tega bilo treba? Kot da ni bil že sam, s svojimi izvirnimi, legitimno in preverljivo podpisanimi deli, dramami, nastopi in režijami dovolj uspešen in priljubljen? Kako krvavo si je moral želeti honorarja za uprizorjeno komedijo in dodatne slave, da se mu je zdelo vredno riskirati, da ponarejene predstave ne bo videl ali bral nihče, ki je slučajno videl ali bral originalno? Po mojem je v tem neka avtodestruktivnost.

Literarnozgodovinska digresija

Na tem mestu je potrebna manjša literarnozgodovinska digresija.

Ob aferi Kobal bi neuk človek (neprimerjalec in/ali neslovenist), ki pa nekaj malega vendarle ve, lahko pomislil, da je tudi Anton Tomaž Linhart svojo veseloigro Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1784) napisal — predelal, adaptiral, priredil, poslovenil (v smislu: ne zgolj v slovenščino prestavil) — po Beaumarchaisovi komediji La Folle journée, ou le Mariage de Figaro (1778), Županovo Micko (1789) pa po Richterjevi Die Feldmühle (1777). Pa še bi se kaj našlo v naši literarni zakladnici.

V primerjalni književnosti se temu reče “rapport(s) de fait”, kot nas je učil rajnki Evald Koren — kdo je koga in katero delo bral in kdaj, kako je zanj izvedel, kako si ga je raztolmačil, v čem so razlike in podobnosti itd.

Toda z originalnih naslovnic prvih izdaj Linhartovih Lustspiele — je razvidno, da je dal Linhart nedvoumno vedeti, kako sta nastali njegovi drami: Matiček, “ena komedia v’ pet aktih […] obdȩlana po ti franzoſki: […] par M. de Beaumarchais”, “Shupanova Mizka, ena komedia v’ dveh akteh” pa “prenarjena po tej nemshki: Die Feldmühle [brez navedbe avtorja]”.

Kobal je skratka zamudil priložnost, da bi prihodnjim komparativistom naložil ugotavljanje “dejanskih zvez” med njim in Nicolajem.

Aristofanovski Untergang

Kobalov aristofanovski Untergang pa je zanimiv še z enega stališča. Jasno je, da v očeh javnosti — vsaj tistih moralistično zgroženih in hijensko hudobnih — vsak tak prekršek vrže slabo luč tudi na druge, nedolžne in poštene kolege iz iste dejavnosti, ki jo je plagiator blamiral.

Čeprav je to najbrž v človekovi naravi in do neke mere razumljivo, pa je posploševanje moralnih prestopkov na narod v celoti ali vsaj na ceh v celoti nedvomno ena od slovenskih paradnih disciplin.

V primeru Kobal pa so kolateralne diskreditacije deležni drugi, ne dramatiki in gledališčniki in avtorji nasploh. Tokrat so namreč po zaslugi desničarjev najebali levičarski politiki, s katerimi Kobala povezujejo.

Kobal se je desnici za vedno zameril marca 2000, ko je v Lutkovnem gledališču na enem od pogovornih večerov Cirila Ribičiča — pred tedanjim hrvaškim predsednikom Stipetom Mesićem — rekel, da se takrat aktualni Koaliciji Slovenija  [SDS in SLS+SKD, op. MC] po hrvaško reče “pička”.

Več o tem incidentu si lahko preberete v moji prastari kolumni iz Sobotne priloge Dela z naslovom Stipe Message: Kaj je rekel človek, ki se piše na K.

Rezgetajoči ostali

Tako zdaj kvaziduhoviteži pisarijo neprebavljive glose o Kobalu — češ, tudi Kardelj je “svoj” Razvoj slovenskega narodnega vprašanja ukradel Dragutinu Gustinčiču —, Miro Petek pa na Twitterju v zvezi z njim interpelira Kučana (ker je bil takrat v Lutkovnem): “In kaj bi na to rekel Milan Kučan? Se je že oglasil?”

In še:

“Repriza v Lutkovnem gledališču je razprodana. V dveh minutah. Prej kot koncert Modrianov. Na odru Kobal, Ribičič, Mesič in Kučan. Brez plagiata, izvirno dno. Nižje ne gre. #koalicijaKOMPičke”

In še Jože Jerovšek:

“Kobal je bil vseskozi zaščitni znak politične elite levičarjev! Velja pregovor: Povej mi[,] s kom se družiš, povedal ti bom[,] kdo si. #LutkovnoGledališče”

Tragika Kobalovega strmoglavljenja je v tem smislu dvojna, v družbenem pa celo trojna.

Ne samo, da se mu kot in his own right plodnemu in uspešnemu komediografu, režiserju, igralcu, satiriku ne bi bilo treba posluževati plagiranja, ki ga je pahnilo v sramoto. Še huje zna zanj biti to, da ga zdaj zasmehujejo tisti, ki jih nikoli ni znal, mogel in hotel spraviti v smeh in ki mu kot humoristi ne segajo niti do kolen — medtem ko se rezgetajoči ostali tolčejo po kolenih od privoščljivega krohota.

Novo za vse skupaj pa je tudi to, da je desnica prišla tako daleč, da je vsaka moralna transgresija za njih domnevna posledica komunizma ali levičarstva. Vsaka baraba je komunist ali levičar ali njihov simpatizer. Vsak komunist ali levičar ali njihov simpatizer je baraba. In da ni čudno, da komunisti, levičarji, dediči, nasledniki, simpatizerji celo drame ponarejajo! Ogabno …

SLG Celje. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE