Pismo levičarjem z besedami Janeza Janše: “Več ko nas je, močnejši smo.”

26.1.2019 / 06:10 2 komentarja
Ker sem nad desnico obupal, od levice pričakujem, da bo sprejela moje normative glede kritičnosti — tudi do njih samih.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Da ne bo pomote, naj takoj povem: to je bolj polemika z mojo mamo kot pa s Svetlano Slapšak.

Moja mama je zelo ponosna name, kadar ji kdo reče, da ima pokončnega in pravičnega sina, ki zna ljudem brez razlike povedati oz. napisati to, kar jim gre.

Kdaj drugič, ko v njej prevlada materinski čut, pa me krega, ker da preveč odkrito vse povem, in mi očita, da sem si z direktnostjo naredil več škode kot koristi.

Ta mamina nihanja med moralnim odobravanjem moje drže in oportunitetnim zaščitništvom pa včasih vrže iz ritma tekst tretje osebe, ki se o meni izraža kritično.

Tako mi je te dni naprej vrgla mesec dni staro kolumno Svetlane Slapšak iz Večera, v kateri me je ta stlačila v isti koš z “zapljuvanimi kolumnisti” Nove24TV.

Ker jo kot kolumnistko ceni, je v mami začel glodati črv dvoma. “Kaj je to mogoče?” se/me je zaskrbljeno spraševala. “Ti pa ja nisi tak?”

Kokokolumna

Gre za Svetlanino kokokolumno o tisti drugi Svetlani, ki je na famozni okrogli mizi o “ponovni razrasti fašizma v Italiji in skrajne desnice v Sloveniji” v Izoli opsovala desničarje — oz. konkretno kapota di desna banda — z besedami “jebo [ti] pas mater”.

Kolumno sem slučajno prezrl, tako da sem zdaj po mamini zaslugi izvedel, da sem omenjen v naslednjem kontekstu:

“Ob tem preprosto padejo vsi napadi, izkrivljanja in glistava izvijanja od Marka Crnkoviča do zapljuvanih kolumnistov Nove24TV. Vse drugo je kratko malo hinavščina družbe, v kateri sta f…k in p…a obvezni sestavini govora vsaj 90 odstotkov prebivalcev.”

Mami sem v nadaljevanju potrpežljivo razložil, da sem o tem incidentu tudi sam pisal — s to razliko, seveda, da sem se enkrat za spremembo spravil na Makarovičko sámo namesto na desničarje, do katerih sicer ne šparam jezika. 

Prebral sem ji (po telefonu) naslov in podnaslov svojega teksta: 300 kosmatih: Nosil bom rdečo zvezdo in preklinjal kot Svetlana Makarovič! in “‘Jebo ti pas mater!’ sem rekel samo enkrat v življenju svojemu danes že pokojnemu psu, ko me je res spravil ob živce.” S tem sem jo spravil v dobro voljo. Pripomnila je, da psu lahko kaj takega rečeš, človeku pa ne.

V duhu sprave in ekumenizma sem še dodal, da dam Slapšakovi načeloma prav, saj neustrašno in pronicljivo in predvsem zasluženo kritizira desnico — čeprav za moje pojme enostransko.

Levica se z mešanico brezbrižnega cinizma in dušebrižniške zakrbljenosti odkašljuje ob insajderskih pripombah na svoj račun in po potrebi celo izloča ali nevtralizira svoje pripadnike, podpornike, simpatizerje, ki ne ustrezajo njenim predstavam o primerni zvestobi in zagretosti za stvar.

En cilj in ena tarča

Toda moja poanta je drugje.

Ne zdi se mi nič takega, če kolumnistka nekega časopisa polemizira, no, mimogrede in po krivici ozmerja kolumnista taistega časopisa in urednika z njim povezane publikacije.

V karieri sem že fasal marsikaj — in še dobro, da mama ne ve vsega —, tako da se ne bom obregoval ob ta neznatni krcljaj.

Hočem pa povedati, da ne razumem tega nezavezništva, kakršnega je izpričala Svetlana Slapšak. Izkoriščam torej priložnost, da opozorim na dejstvo, da to še zdaleč ni samo njen problem, temveč splošen problem na levici.

Z radikalizacijo desnice narašča tudi radikalizacija levice. S to razliko, seveda, da desnica neglede na svoje odtenke načrtno gradi strateška zavezništva in počasi, toda vztrajno zavzema javni prostor od politike do medijev.

Medtem pa se levica z mešanico brezbrižnega cinizma in dušebrižniške zaskrbljenosti odkašljuje ob insajderskih pripombah na svoj račun in po potrebi celo izloča ali nevtralizira svoje pripadnike, podpornike, simpatizerje, ki ne ustrezajo njenim predstavam o primerni zvestobi in zagretosti za stvar.

To je še posebej vidno v medijih. Desničarji disciplinirano držijo skupaj in se med seboj ne kregajo. Pred seboj imajo en sam cilj — sovražni prevzem dominantnega diskurza — in eno samo tarčo — levičarje. Ti pa se po svoji strani stihijsko, nekonsistentno in netaktično prepirajo ali vsaj špikajo tudi med seboj.

Tak primer je skratka ta minorna, vendar tipična potreba Svetlane Slapšak, da se ji za zaščito Svetlane Makarovič zdi potrebno in zveličavno, da poleg Nove24TV za vsak primer sesuje še mene.

Jasno mi je, da jim je jasno, da ne bom nikoli s celim srcem njihov. Ni mi pa jasno, kako jim ni jasno, da sem kolikor-toliko na njihovi strani zato, ker pri njih dopuščam možnost, da bodo za razliko od ta desnih totalitaristov dojeli, da je človek, ki od zunaj ščije v njihov šotor, več vreden od tistega, ki iz njega ščije ven.

Normativi in šotori

Jasno mi je, da je levičarjem jasno, da ne bom nikoli s celim srcem njihov. Ni mi pa jasno, kako jim ni jasno, da je edini razlog, da sem sploh kolikor-toliko na njihovi strani — vsaj bolj kot na strani desničarjev, čeprav dam včasih prav tudi njim — ta, da pri njih dopuščam možnost, da bodo za razliko od ta desnih totalitaristov nekako dojeli, da je človek, ki od zunaj ščije v njihov šotor, več vreden od tistega, ki iz njega ščije ven.

(Kdo je že to rekel? Sir Winston Churchill? Ne vem več. Aja, ne: Lyndon B. Johnson za Edgarja J. Hooverja, ampak je mislil obratno.)

Ker sem nad slovenskimi desničarji že zdavnaj in nasploh obupal, od levičarjev skratka pričakujem, da bodo sprejeli moje normative glede poštene, odkritosrčne in resnicoljubne kritičnosti ne samo do desnice, temveč tudi do njih samih.

Jaz že ne bom sprejel njihovih normativov, da je treba biti tiho in držati skupaj ali vsaj molče pritrjevati. Ne. To so normativi desničarjev. Levičarji morajo sprejeti moje normative. Svetlana Slapšak me naj le sesuva po tej logiki, toda naj sesuva tudi tiste v svojem šotoru.

Od levičarjev pričakujem, da si bodo dali dopovedati, da niso najbolj pametni, niti ne edini pametni ali kaj šele nezmotljivi, in da bodo znali ceniti opozorila o njihovih lastnih napakah.

Od levičarjev pričakujem, da ne bodo sklepali začasnih in zasilnih, faute de mieux zavezništev z najbolj radikalnimi, vpletenimi, na kritiko neobčutljivimi ali celo do kritikov zamerljivimi insajderskimi somišljeniki iz svojega šotora.

Od levičarjev pričakujem, da v svoji vnemi — pa čeprav morda samoobrambni — ne bodo samo ponavljali napak svojih nasprotnikov, temveč da bodo znali sprevideti, da imajo včasih prav tudi oni drugi.

Levičarji morajo sprejeti moje normative, sicer bodo postali taki kot desničarji ali jim vsaj še bolj podobni.

Ali kot je rekel Janez Janša prejšnji teden ob sprejemu pionirjev v SDS: “Več kot nas je [sic!], močnejši smo.”

Celo Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša bi mu spet pritrdili, da bomo tako prej na cilju.


Opomba: V zvezi s Svetlano Slapšak preberite na Fokuspokusu tudi moje naslednje tekste: Medijski umor Svetlane Slapšak (1.): Janšev imperij zla vrača udarec (7.8.2018), Medijski umor Svetlane Slapšak (2.): Frontalni napad na intelektualno sfero (8.8.2018) in Branil sem Svetlano Slapšak, zdaj moram pa Janka Kosa. In to pred njo. (2.10.2018).

“Jaz že ne bom sprejel njihovih normativov, da je treba biti tiho in držati skupaj ali vsaj molče pritrjevati. Ne. To so normativi desničarjev. Levičarji morajo sprejeti moje normative. Svetlana Slapšak me naj le sesuva po tej logiki, toda naj sesuva tudi tiste v svojem šotoru.” — [Fotografija: Andrej Petelinšek/Večer]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE