Vsi smo Prešiček, nihče ni Požar.

29.1.2019 / 06:10 Komentiraj
Odstop sprejet? Super. Ritualno obglavljenje na oltarju Šarčeve odločnosti? Neee. Prva večja kadrovska napaka. Moralna.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Primer Prešiček je bil res neverjeten. V slovenski politiki smo videli že mnoge bizarnosti, a ta je bila nekaj posebnega. Ker odstopljeni minister za kulturo ni bil samo žrtev, temveč tudi sindrom.

Po eni strani je bil žrtev zlonamerne denunciacije, javnega tekmovanja v blatenju, medijskega spina in linča, toksične mešanice lahkovernosti in beligerentnosti, občečloveške hudobije, pravičniškega zgražanja, kanclijske mentalitete zamerljivih in preobčutljivih šakalov javnega uradništva — in (ne)nazadnje še ritualnega obglavljenja na oltarju koalicijske odločnosti premiera Šarca.

Bil pa je tudi sindrom vladnega kadrovanja, sindrom kulture kot apriorne vrednote, sindrom volontaristične dobronamernosti in tavžent-kinstlerstva kulturnikov in sindrom posameznikov — kot on sam in tisti redki, ki so ga branili —, ki naivno iščejo smisel v zoperstavljanju mašineriji družbe in dominantnega diskurza.

Na nek način pa gre pri vsem skupaj tudi za fenomen Bojana Požarja.

Požarju, kar je Požarjevega

Dejstvo je, da brez Bojana Požarja sploh ne bi bilo te amaterske absurdistične veseloigre, ki so jo mediji kljub popolnemu pomanjkanju dramaturgije in suspenza za naše kratkočasje zrežirali kot žaloigro.

Dajmo torej Požarju, kar je Požarjevega.

Zgodbe in zgodbice, ki jih objavlja, niso vedno pravljice in niso nujno izmišljene ali kratko-malo zmotne. Včasih celo kaj drži. Ali kot sem že nekoč napisal: “Požar je boljši populist od tistih, s katerimi se krega. A tudi najboljšim populistom se dogaja, da imajo včasih prav.”

Požarjev problem so vsi ti neresnični, polresnični, objestni, obrnjeni, tendenciozni, maščevalni, instrumentalizirani, namerno koristni ali namerno škodljivi, ne čisto fake ali vsaj za lase privlečeni trači, da ne rečem informacije, ki jih je v svoji neslavni zgodovini in karieri že objavil.

Zato mnogi, premnogi ljudje, ki jim je ta tip novinarjenja priskuten, nočejo za nič na svetu verjeti ničemur, kar Požar objavi.

Po eni strani je bil Prešiček žrtev denunciacije, javnega tekmovanja v blatenju, spina in linča, toksične mešanice lahkovernosti in beligerentnosti medijev, hudobije, pravičniškega zgražanja, kanclijske mentalitete zamerljivih in preobčutljivih šakalov javnega uradništva — in (ne)nazadnje še ritualnega obglavljenja na oltarju koalicijske odločnosti premiera Šarca.

Hopla, kaj pa če je vse falš?

Požarjev problem je njegova fama. Njegovi verniki — za katere sam misli, da jih je za pol Slovenije, v resnici pa jih ni več kot 0,88% —, so prepričani, da je vsaka slaba novica resnična novica, in na besedo verjamejo vsemu, kar objavi.

Vsi drugi pa njemu ne verjamejo ničesar. Ker so si bolj kot njegove verodostojne in resnicoljubne objave zapomnili izkrivljene. Če Požar kdaj kaj zadene, ni bistveno, ker pride na dan kako drugače ali kje drugje. Zato pozabimo. Zapomnimo si samo tisto, kar je falil.

S Požarjem je tako kot s horoskopom in raznimi oblikami šloganja. Kdor temu verjame, svoje prepričanje bazira na slučajnih zadetkih astrologov in jasnovidcev. Ker se kao vse ujema. Pozorni smo samo na tisto, kar drži. Drugi pa iz racionalne in racionalistične integritete odklanjajo ta mumbo-jumbo kar počez. Že iz previdnosti, da se ne bi osmešili.

Verjeti Požarju? Hopla, kaj pa če je vse falš?

Prve in spontane reakcije vsakega normalnega človeka na vsako odmevno in že na prvi pogled sporno Požarjevo objavo so nejevera in zgražanje — ali v najboljšem primeru (recimo v mojem) cinično odkašljevanje.

Kao breaking news o samomoru uslužbenca, ki da ga je Prešiček mobingiral, je bil tak tipičen primer.

Očitek vseh očitkov

A tokratno “odkritje” je vendarle preveč eskaliralo, da bi ga mediji ignorirali. Zato pa so se tisti, ki ga ne morejo — in ni jih malo, jasno —, v nadaljevanju vešče izogibali vsakršni omembi medija oz. posameznika, ki je vse skupaj provalil — kar je sicer običajna praksa vsakega novinarskega povzemanja in nadaljnega razvijanja zgodbe.

Tako se je bogi Požar moral zadovoljiti z javnim odobravanjem ožjega kroga najzvestejših privržencev, ki so tekmovali v pošiljanju čestitk za prodornost in pokončnost — to pa je potem seveda kompenziral s posmehovanjem mainstream medijem.

Verjeti, da je Prešiček trpinčil nesrečnega uslužbenca MK do te mere, da je naredil samomor, je seveda absurdno. Zakaj bi katerikoli normalni medij delal follow-up na tako neumnost?

Toda ko se je Požarjeva zgodba začela vrteti v drugih medijih, ni bilo več ničesar, kar bi plaz zaustavilo.

V enem letu (pred Prešičkovim štetjem) čez 70 prijav mobinga na ministrstvu s 160 zaposlenimi? Kaj se vi hecate? Tega absurda si ne znam razložiti drugače, kot da je mobing očitno postal priljubljen način upora proti nadrejenim. Upora nezadovoljnih, frustriranih, zoprnih, zaradi kdo ve česa užaljenih, lenih, nepotrpežljivih, na avtoritete alergičnih uslužbencev. Še dobro, da so samo tri pritožbe uradno obravnavali.

Da je Prešiček (bil) zadirčen? Kolerik? Žaljiv? Brezsrčen? Že na Konservatoriju? Ne preostane nam drugega, kot da verjamemo njegovim dosedanjim in prejšnjim uslužbencem. Ker ti so znani po resnicoljubnosti in kompetencah za psihološko evalvacijo nadrejenih.

Da Prešiček ni dovolil za rakom oboleli korepetitorki oditi med delovnim časom na kemoterapijo? To je nedvomno najbolj top očitek, kar sem jih kdaj slišal in kar jih je kdo fasal! Moj bog, ali je to slovenska verzija Stormy Daniels? Ker v ZDA so politiki res dekadentni in pokvarjeni — medtem ko je pri nas problem šefov v tem, da nimajo razumevanja in empatije za čakalne vrste, kaj šele za izostanke z dela iz zdravstvenih razlogov.

Prve in spontane reakcije vsakega normalnega človeka na vsako odmevno in že na prvi pogled sporno Požarjevo objavo so nejevera in zgražanje — ali v najboljšem primeru (recimo v mojem) cinično odkašljevanje. Verjeti Požarju? Hopla, kaj pa če je vse falš?

Kadrovska in taktična napaka

S tem, da je premier Šarec sprejel Prešičkov ponujeni odstop, je po mojem naredil svojo prvo večjo kadrovsko in taktično napako. Vsaj v moralnem smislu. 

Edini argument, ki govori v prid njegovi odločitvi, je ta, da so odnosi na MK po vsem tem “preveč skrhani” in da bi zato bilo nemogoče nadaljevati delo v sedanji zasedbi.

Mimogrede: če nič drugega, je kolateralna korist od primera Prešiček to, da se  bomo znebili vsaj državnih sekretarjev Jana Škoberneta in Vojka Stoparja.

Seveda pa je iluzorno pričakovati, da bo ista stranka iz istega kadrovskega bazena predlagala kandidata za novega ministra, s katerim bi bil premier zadovoljen. No, on že mogoče — da bo nekaj časa imel mir —, mi pa najbrž ne.

Če Židan ne bo prepričal ravno Mitjo Rotovnika, da ugrizne v to kislo jabolko, potem si ne moremo obetati omembe vrednih sprememb. Še tem manj, če upoštevamo izjavo, da zaposleni na MK po Prešičkovem odhodu “ne bi smeli odpirati šampanjca”.

Čudna izjava! Lahko jo razumemo kot grožnjo, češ, znebili ste se Prešička, vendar niste zmagali, lahko pa tudi kot Šarčevo prikrito priznanje, da je dosedanji minister imel prav, da jim je dal vetra — in da se je pač iz bolj pragmatičnih razlogov vdal zahtevam kulturniških uradnikov in/ali uradniških kulturnikov. Še posebej, ker ni mogel zavrniti velikodušne ponudbe Socialnih demokratov, naj s Prešičkom naredi, kar hoče.

Nisem prepričan, da bo Šarcu po tej potezi rating zrasel. Bila je preveč na prvo žogo všečna in po mojem premalo ali preveč nezanesljivo verificirana z javnim mnenjem. Iz istih razlogov pa bo SD rating padel.

PS: Glede globokega grla

Za konec samo še nasvet Prešičkovemu nasledniku.

Na Ministrstvu za kulturo obstaja Požarjevo globoko grlo, ki mu informacije prinaša na pladnju. Tako to gre.

Vem iz lastnih izkušenj. Ko me je pred desetimi leti takratna ministrica za kulturo Majda Širca Ravnikar neformalno že izbrala za direktorja direktorata za medije, a si je čez nekaj dni pod pritiskom kogarkoli že za ljubi mir premislila, je Požareport o tem poročal že čez dva dni. Prvi, seveda.

Da ne bo pomote: na pogovoru v pisarni smo bili samo trije — poleg MŠR in mene še njen državni sekretar in moj prijatelj Stojan Pelko —, pri tem pa ne prva ne druga ministričina odločitev v zvezi z mano do objave še ni bila javno izrečena, kaj šele kje objavljena.

Kdorkoli že bo Prešičkov naslednik, naj torej najprej detektira Požarjevega krta na MK in se ga po hitrem postopku znebi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE