Življenje milenijcev kot neoliberalen, podjetniški, strateški projekt

31.1.2019 / 06:08 Komentiraj
Naša identiteta se lepi na ekonomijo. Vsakdo je brand. Vse je investicija. Prodajamo se za lajk več in socialni kapital.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Včasih so mu rekli hudič, danes pa neoliberalizem. Zlo, pač. Vsaj takšen vtis dobi človek, ko razmišlja o tem pojmu v različnih kontekstih. Nisem še slišal, da bi mu kdo namenil prijazno besedo. Vsaj ne neposredno, v stilu: “Ej, neoliberalizem, ti si kul.”

Kdo ali kaj je ta zagamani model in ali je res taka baraba?

V zadnjih mesecih mi Facebook prijatelji vedno pogosteje pošiljajo povabila, naj všečkam svojo stran, na kateri predstavljajo svoje kvačkanje, pevski zbor, blog, dramski projekt, terapevtski inštitut, politično gibanje in vse drugo, kar lahko registriramo — ali pa tudi ne — na davčni upravi.

V večini primerov ne všečkam. Glej, oprosti, sicer sva Facebook prijatelja, ampak to še ne pomeni, da se bom javno izpostavil za tvoj srednje dobri projekt.

Zasičenost

Celotna izkušnja zasičenosti s temi povabili mi daje tem bolj misliti zato, ker tudi sam upravljam par takšnih strani in svoje prijatelje na način prijaznega vabila pravzaprav silim, da me podprejo z lajkom. “Kakšen prijatelj pa si, če me ne podpreš? Kdo me bo pa podprl, če ne ti?!”

Pa ne, da si jaz tako mislim. Ampak ali si je ob vseh teh povabilih mogoče misliti kaj drugega?

Zakaj to omenjam? Gre za to, da je ločnica med tem, kaj je stvar medosebnih odnosov in kaj je stvar ekonomske sfere, vedno manj jasna. Naša življenja in identitete se vedno bolj lepijo na naše ekonomske projekte. Vse, kar objavimo na svojem “pejdžu”, delimo na svojem profilu. Ha, nedavno sem svoj blog celo prenaslovil v bla bla blaž in se s tem korajžno lotil brandiranja samega sebe. Tako rekoč prodal sem se. No, jaz se že ne bi prodal za piškav drobiž. Ne, ne. Prodal sem se za … — lajk več in za malo več socialnega kapitala.

Here we go: Neoliberalism at its finest!

Jaz sem podjetje!

Neoliberalizem ni klasična ideologija, saj ne ponuja pozitivne politične identitete. Neoliberalizem ne kaže svetle vizije prihodnosti. Deluje bolj kot etika vsakdanjega življenja, pravi dr. Primož Krašovec — iz čigar fantastičnih predavanj izhaja kar lepa bera tukaj zapisanih misli.

Neoliberalizem je način racionalnosti. Neoliberalizem je to, da svoje življenje vodimo s strateško racionalnostjo in z natančnim preračunavanjem koristi in tveganj, ki nam jih bo delovanje prineslo.

Neoliberalizem ni toliko v dereguliranosti trga, temveč bolj v tem, da v svojo investicijsko miselnost zajame celoto posameznikovega življenja. Vse življenjske odločitve — od tega, kaj zjutraj pojém in kako se rekreiram, pa do tega, s kom se družim, katero knjigo berem, koga izberem za partnerja in kaj oblečem, ko grem ven — so dejansko investicije. Če so dobre, povečajo donos. Donos v obliki socialnega kapitala, čustvene stabilnosti, telesne vzdržljivosti, protistresne odpornosti, intelektualnih sposobnosti.

Te investicije prispevajo k življenjski uspešnosti. In ha! Osebni dohodek je v tem smislu vrsta donosa na vloženi kapital. Jaz sem podjetje.

Vsi smo espeji s 24-urnim delovnikom

Klasična definicija delavca, ki del svojega časa prodaja delovno silo, se danes umika definiciji posameznika, ki je sam sebi podjetje. Posameznika, ki prodaja sebi svoje čustvene, telesne in intelektualne sposobnosti in jih spreminja v dohodek — ki mu spet omogoča možnosti izboljšanja teh svojih sposobnosti.

Pogojno rečeno smo vsi espeji s 24-urnim delavnikom.

Najbolj zanimivo je to, da lahko to diagnozo življenja kot projekta, ki ga vodimo s podjetniško, strateško racionalnostjo, potrdimo z nečim, kar mi, milenijci, živo občutimo v našem dojemanju življenja.

Za nas je namreč značilen strah, da bomo nekaj zamudili. Tako imenovani FOMO, “fear of missing out”. Kaj če bi ta trenutek lahko počel nekaj boljšega? Če bi lahko bil z neko bolj zanimivo osebo? Kaj če se zdaj nekje dogaja nekaj bolj zanimivega? Kaj če zamujam neko priložnost? Mar ni to najčistejši primer strateško-racionalnega razmišljanja?

Življenje

V 21. stoletju, pravi Krašovec, prostora ne napolnjujejo velike ideje tipa “revolucija” ali “kapitalizem”. Namesto tega vsi govorimo o življenju. Točno to! Osrednja kategorija je življenje. Kako ga živimo, kako z njim tako rekoč upravljamo.

Na tem mestu puščam ob strani zahtevno vprašanje, zakaj pride do vzpona neoliberalne miselnosti. Naj omenim samo to, da je vse skupaj povezano z depolitizacijo vsakdanjega življenja in z imunizacijo države — še posebej Evropske unije kot najbolj izpopolnjene oblike tehnokracije — na družbene pritiske.

Ja, ko se politični procesi umaknejo, ostane prevladujoča oblika subjektivnosti: življenje posameznika.

Ali je to slabo?

Tisti, ki jim gre že v osnovi na živce teženje z neoliberalizmom in s tem, kako se mu moramo na vse možne načine zoperstavljati, ste verjetno prišli do sem s precej načetimi živci. Morda tudi zato, ker neoliberalizem, kot sem prikazal v uvodu, v javnem diskurzu nastopa kot nekaj slabega. Pa je res?

Moja teza je, da smo ljudje — še posebej progresivci — prikrito hudo konservativni. Seveda, prosti čas starega kova izginja. Izginja delitev na “zagamano” delo in “sveti” prosti čas, o čemer sem na nek način že pisal.

Včasih se mi zdi, da se zlasti levičarski “progresivci” nostalgično borijo za ohranitev “zagamanega” dela in z njim za ohranitev (predneoliberalnega) prostega časa. Kaj pa če je stvar v resnici takšna, da je potreb po neprijetnem delu zaradi avtomatizacije vedno manj, vedno več pa je povpraševanja po kreativnem, čustveno in intelektualno zahtevnem delu?

Morda pa smo lahko veseli, da nas vedno bolj okupira delo, ki nas veseli? Morda pa pomaga, če si namesto dizajnerja — čeprav tudi to je lepo delo, prav res! — predstavljamo humanitarnega delavca, ki ga njegova polna vpetost v svojo stvar ne razčlovečuje, temveč ravno obratno osmišlja?

Kaj pa če danes ne gre več za izkušnjo delavčeve odtujenosti od lastne človeškosti, ki je v marksistični teoriji (posplošeno rečeno) rezultat njegove odtujenosti od produkta njegovega dela? Smo namesto tega priča “delavčevi” radikalni spojenosti z njegovim ekonomskim projektom?

Kaj pa če so levičarski marksistični progresivci nepripravljeni na ta paradigmatični premik? Kaj pa če so Pirati ravno zato nova Levica? Ker sprejemajo dejstvo neoliberalizma bolj zrelo, bolj “progresivno”?

Prihodnost neoliberalizma ni v tem, da se mu zoperstavimo, temveč v tem, da ga udomačimo in se deloma nanj tudi privadimo.

Morda

Morda bomo dobri stari prosti čas pač morali pustiti za sabo — ampak za sabo bomo morali pustiti tudi slabi stari osemurni mukotrpni delavnik. Smisel življenja je v postreligiozni dobi tako ali tako svojevrsten zalogaj. Mar niso kreativno, umetniško, intelektualno, pedagoško, skrbstveno, terapevtsko in druga dela še kar dobri kandidati za njegovega naslednika?

Morda smo v prehodni fazi, ko na prosti čas, kakor so ga poznali naši starši in stari starši, gledamo z romantično nostalgijo. Seveda si nihče ne želi, da bi čustvena izčrpanost in aksioznost postali nekaj normalnega. Prav nihče. Ni potrebno, da silnicam, ki celoto našega življenja barvajo z barvo ekonomske racionalnosti, dopustimo, da škodijo našemu duševnemu blagru. 

Morda gre samo za to, da dopustimo, da ta retro koncept prostega časa odplava v zgodovino in da novo vizijo življenja in ekonomije prilagodimo tako, da bodo naši (ekonomski) projekti — za katere bomo intimno angažirani! — ter naše telesne in duševne potrebe usklajeni.

Morda pa gre tudi za to, da na popularne prakse meditacije, joge in druge načine negovanja čustvenega, duševnega, intelektualnega in duhovnega zdravja gledamo z manj sumničavosti, kot da gre za luzersko predajo. Ne, morda gre za modro adaptacijo na spremenjene, ne nujno poslabšane okoliščine.

V končni fazi pa gre morda tudi za to, da neoliberalizmu, potem ko smo mu nataknili uzdo in ga udomačili ter se nanj navadili, damo kakšno bolj ljubko in manj osovraženo ime.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 30. januarja 2019, pod naslovom Kaj je zdaj s tem neoliberalizmom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE