Mobing na SLO domačiji: “Pri nas ne peremo umazanega perila v javnosti.”

6.2.2019 / 06:08 Komentiraj
Hierarhija, lojalnost, dvojna morala, strah, materinski ideal jaza, predpravica do čustev, družba kot način intimnega.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Najkoristnejša posledica afere Prešiček je, da je sprožila debato o mobingu. Vrstili so se komentarji. Statistike. Ocene. Oddaje. Itd. Na temo, koliko je v Sloveniji mobinga. Zakaj žrtve ne ukrepajo. Da je v Sloveniji baje več mobinga v javnem kot v zasebnem sektorju. (Kar po mojem ne drži.) Da se večina žrtev ne upre. Da se pri odpravljanju mobinga dogajajo osnovne napake. Recimo ta, da ob sumu mobinga odstranijo iz situacije žrtev, ne pa osumljenca za mobing. Itd. 

Ta ugotovitev mi je znana. Zanimivo, da stroka trdi isto kot jaz: če ob sumu mobinga odstranite žrtev, s tem zaščitite izvajalca mobinga. In ta bo nadaljeval. Negativne posledice doživlja mobingiranec. Ta mora zapustiti delovno mesto. Izvajalci mobinga se zavedajo, da se jim ne more nič zgoditi. Zato mobinga mnogi ne prijavijo. Ker nočejo ostati na cesti.

Na univerzi, kjer delam, so dekanu dokazali mobing. A je še kar naprej dekan. Mobingirana oseba pa je morala oditi.

Je in ni kaznivo

Drugi razlog, zakaj ljudje ne prijavijo mobinga, je slovenska zgodovinsko vzpostavljena socialno-kulturna tirnica. Njena temeljna preživetvena enota je domačija.

V njej so združeni vsi, ki skupaj izvajajo neko delo, da si zagotovijo preživetje. V njej vladajo stroga hierarhija, lojalnost in prilagojena morala, ki članov domačije ne preganja za dejanja, za katera preganjajo nečlane.

Domačija ima tudi svoja socialna pravila, ki dovoljujejo prikrajanje siceršnjih tako, da v okviru domačije ni kaznivo, kar sicer je.

Tak primer je spolna zloraba otrok. Čeprav praviloma vsi vedo, da oče spolno zlorablja otroka, ne mati ne kdorkoli drug zoper to ne naredi nič. Vsi se delajo, da se nič ne dogaja. Pometajo pod preprogo.

Slovenci imajo kar nekaj pregovorov, ki častijo takšno delovanje. Recimo: “Ne peri umazanega perila v javnosti!” In jasno je, da je prijava mobinga pranje umazanega perila v javnosti. Torej nekaj nedopustnega.

Na univerzi, kjer delam, so dekanu dokazali mobing. A je še kar naprej dekan. Mobingirana oseba pa je morala oditi.

Strah, ne avtonomna vest

Naslednji razlog za neprijavo mobinga s strani mobingiranih je, da večino Slovencev pri njihovem socialnem vedenju vodi strah, ne pa avtonomna vest.

O tem je pisal že Žižek v svoji knjigi Jezik, ideologija, Slovenci. Vzrok za to je v tradicionalni slovenski socializaciji otrok, kjer moralni zakon vpelje mama, ne pa oče, ki je praviloma funkcionalno odsoten. Tak posameznik ima namesto očetovskega ideala jaza materinski ideal jaza. Če ima oseba očetovski ideal jaza, jo vodi avtonomna vest. Če ima materinskega, pa strah. Kar je že stoletja značilno za Slovence. In se do danes ni spremenilo.

Naslednji razlog je dejstvo, da domačija absorbira posameznikovo individualnost. Kot je pisal že Marshall Sahlins v Ekonomiki kamene dobe, je domačija ne samo javni, temveč tudi zasebni in intimni prostor, ki vključuje tudi “predpravico do čustev”. Domačija kot “ekonomsko” je “način intimnega”.

Kot posameznik torej ne smeš in ne moreš izstopati. Ne smeš in ne moreš imeti drugačnega mnenja, drugačnih čustev, drugačnih razpoloženj, kot jih ima domačija. Žrtev mobinga pa ta drugačna čustva in mnenja ima.

Ignorirati pravni red

Zadnja značilnost slovenske socialno-kulturne tirnice, ki deluje na neprijavljanje mobinga, pa je pravilo, da se odločiš v interesu domačije, kadar moraš izbirati izbirati med domačijo in pravom. Da ignoriraš pravni red. Ga kršiš.

Najlepša ilustracija te logike je Martin Krpan, ki je za preživetje kršil pravni red, ko je švercal angleško sol in kresilno gobo, posekal cesaričino lipo, se je boril z Brdavsom itd. Kako naj torej žrtve mobinga verjamejo, da jih bo pravo zaščitilo?

Poleg zgodovinskih razlogov, zakaj žrtve mobinga mislijo, da se je upreti nesmiselno, pa obstajajo za neprijavljanje mobinga tudi drugi, sodobnejši razlogi. Recimo zapletenost postopka. Ali popolnoma nerealne predstave tistih, ki mobingiranim hočejo pomagati z nasveti, o tem, kako sploh prihaja do mobinga.

Tako so strokovnjaki v pogovoru o mobingu v Studiu ob 17. na Radiu Slovenija ljudem svetovali, naj se ne obrnejo takoj na inšpektorat za delo, ampak naj raje kontaktirajo svojega sindikalnega zastopnika. Skoraj sem umrla od smeha. Zakaj? Nasvetodajalci očitno ne vedo, da so prav nekateri sindikalni zastopniki in njihova domačija tisti, ki mobing v resnici izvajajo. Ker vedo, da zaposleni nimajo zaščite. Če se zaposleni namreč obrnejo na sindikat, ne bodo dobili pomoči. Sindikat ščiti svoje sindikalne zastopnike. Svoje člane domačije. Svojo bando.

O tem sem pred dnevi dobila grozljivo pismo. A več o njem drugič.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE