Izmislimo si Prešernov dan na novo. Ker kultura je religija meščanstva.

7.2.2019 / 06:10 Komentiraj
Kulturni praznik bi moral biti praznik umetnosti. Ker si ga zasluži. Če ga ima Mati Božja, ga ima lahko tudi umetnost.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Leto je naokoli, spet sem tu, da vas obdarim … — s figami!” reče v Prešerna našemljen mladenič. Vsi se zasmejemo, nekdo zakliče: “Doktor Fig-Fig!” Spet nekdo drug odrecitira Zdravljico. Julija, Vida, Čop in Kopitar pa rečemo: “Obnovimo Prešernovo življenjsko zgodbo” — in spijemo po proslavi še kozarček ali dva.

Pa smo ga, našega Prešerna. Prešerno Prešerna, ho-ho-ho!

Tako bi lahko začel satiro o slovenskem praznovanju kulturnega praznika.

Ker imam kot glasbenik najbrž nadpovprečno veliko izkušenj s proslavami ob Prešernovem dnevu, si upam svojim občutkom ob tem praznovanju pripisati določeno mero resnice. Ta pa je, da sem glede tega že prav slabe volje. Pa ne zato, ker bi vsako leto pač imeli proslave. Proslave so mi kul. Moti me to, da ta praznik vedno povezujemo … — s Prešernom!

Za cel Parnas

Saj vem. Gre pač za Prešernov dan, to mi je že jasno. Ampak ali je res treba vsako leto na isto vižo? Moramo res vsako leto recitirati istih sedem pesmi? Ali mora biti res vsako leto v ospredju Prešeren, ne pa kultura oziroma umetnost nasplošno?

Saj v zakonu menda ne piše, da je Prešernov dan treba praznovati tako, da dejansko praznujemo Prešerna? Ali ni Prešernov dan samo lepo ime za praznik umetnosti, praktično utemeljen z datumom smrti našega pesniškega genija?

Zakaj se moramo vsako leto navduševati z enimi in istimi, sicer izvrstnimi umetninami dr. Prešerna, čeprav bi duhovno pozornost, ki mu jo vsako leto posvečamo, lahko uporabili za predstavljanje in spoznavanje še mnogih drugih genialnih, neizmerno globokih in izvirnih slovenskih umetnikov. Tako bi počastili za cel Parnas slovenskih umetnikov, ne samo enega?

Zakaj se moramo vsako leto navduševati z enimi in istimi, sicer izvrstnimi umetninami dr. Prešerna, čeprav bi duhovno pozornost, ki mu jo vsako leto posvečamo, lahko uporabili za predstavljanje in spoznavanje še mnogih drugih genialnih, neizmerno globokih in izvirnih slovenskih umetnikov. Tako bi počastili za cel Parnas slovenskih umetnikov, ne samo enega?​

Strahospoštovanje

Ves ta ustaljeni, uvodoma karikirani protokol, ki ga kot že stokrat preigran scenarij vlečejo iz rokava ravnateljice, župani in drugi amaterski organizatorji proslav, hitro postane parodija praznika. Res, ves ta praznik je postal predstava z naslovom Prešernov dan, slovenski kulturni praznik.

Toda ta praznik ni predstava ali vsaj ne bi smel biti. Verjamem namreč, da je za mnoge ljudi umetnost to, kar je za druge religija. V nekem smislu je nekaj svetega.

Brez dvoma gre mnogim podeželanom — pa tudi urbanim barbikam — to meščansko mahanje s kulturo (ki je pravzaprav mahanje z umetnostjo) na živce. Pa pustimo zdaj ob strani “afero” bralna značka.

Razlogi za vihanje nosu so tudi v tem, da se religiozna zavest nemalokrat boji (nereligiozne) umetnosti kot hudič križa. V njej se lahko namreč pokaže nekaj, kar ne ustreza pravovernosti. Ali drugače: v umetnosti se lahko pokaže nekaj, kar po moči in resničnosti spominja na Boga, pa ni Bog.

Pa da ne boste mislili, da imam kaj proti temu religioznemu strahu. Povsem legitimen je in po svoje zanimiv. Predvsem pa razloži, da umetnost kot umetnost ni vsem družbenim skupinam intimna opcija.

Ja! Morda so ti “nacionalistično-šovinistično-reakcionarni provincialci, ki ne razumejo umetnosti” pač bolj za šport, meščani pa bolj za kulturo oz. umetnost. In s tem ni nič narobe! Narobe je kvečjemu toliko, kolikor smo tudi sami potopljeni v meščansko miselnost in nam je bolj ali manj “jasno”, da je umetnost itak bolj vzvišena in “družbeno pomembna” od zanimanja za šport.

Razlogi za vihanje nosu nad kulturo so tudi v tem, da se religiozna zavest nemalokrat boji (nereligiozne) umetnosti kot hudič križa. V njej se lahko namreč pokaže nekaj, kar ne ustreza pravovernosti. Ali drugače: v umetnosti se lahko pokaže nekaj, kar po moči in resničnosti spominja na Boga, pa ni Bog.

Kultura kot umetnost

Pa bo kdo rekel: ““Kultura ni samo umetnost!” Že res. Vsi vemo, da je kultura širok in mnogoznačen pojem. Toda če vprašate mene, je zmeda v zvezi s tem, kaj naj pomeni beseda “kulturni” v imenu kulturnega praznika, lažna.

Le zakaj bi namreč Prešernov dan povezovali s kulturo v najširšem pomenu besede — kamor spadajo tudi kalodont, TEŠ 6 in kletvice Svetlane Makarovič —, ne pa s kulturo v ožjem pomenu, ki je v geslu SSKJ razložen pod točko 2? Kultura je tam namreč opredeljena kot “dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja”. Kulturni praznik je torej praznik umetnosti.

Morda pa na naš kulturni praznik pravzaprav praznujemo “kulturno dediščino”? Spet sem sumničav. Wikipedija pravi, da v “kulturno dediščino [spadajo] dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih skupnost opredeli kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij.”

Ta opredelitev je spet preveč široka, preveč folklorna, da bi jo bilo smiselno povezovati ravno s Prešernom. Ja, folklora v zgoraj opredeljeno kulturo kot umetnost pač ne spada.

V tem smislu kulturni praznik pač ni praznik dobršnega dela prebivalstva, ki jim umetnost ne pomeni ravno dosti. Če imamo praznik v čast državni neodvisnosti, torej dan, ko naj bi praznovali politično uveljavitev naroda kot ljudstva, folka, z njim pa tudi institucionalno zavarovanje narodove folk-lore — da ne rečem “kulturne dediščine” —, zakaj ne bi imeli tudi praznika, ko praznujemo narodovo “kulturo” v smislu naših in zaradi mene tudi tujih umetniških draguljev?

Prazniki za vse okuse

Pa bo spet kdo rekel, da se grem meščanski elitizem. Res je. Točno to se grem. 

Kulturni praznik namreč utemeljujem kot praznik buržujskega duha. Šele z vzponom meščanstva je namreč stopilo v veljavo sodobno razumevanje umetnosti kot — improviziram — popolnoma neodvisne instance, ki ponuja edinstveno priložnost, da z njeno pomočjo dosežemo duhovno, morda pa tudi politično emancipacijo. Kultura je pač religija meščanstva.

Zato si brez večje zadrege drznem trditi, da kulturni praznik ni praznik vseh. Nekaterim umetnost ni tako pomembna — in to je popolnoma okej. Tako recimo nekaterim ne pomeni veliko velika noč, drugim pa spet ja.

Praznovanje kulture kot umetnosti je skratka ideološki projekt. Toda takšni so tudi krščanski prazniki, ki jim prav tako — kar je pravilno — dajemo težo z dela prostimi dnevi.

Ja, kulturni praznik bi moral biti predvsem praznik umetnosti. Umetnost si ga zasluži. Ker če ga lahko ima, z vsem dolžnim spoštovanjem, vnebovzeta Mati Božja, ga ima lahko tudi umetnost.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Bla Bla Blaž v sredo, 6. februarja 2019, pod naslovom Prešernov dan kot verski praznik. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE