Lucia Berlin: “Fuck a duck je bilo prvo, kar sem rekla v angleščini.“

10.2.2019 / 06:08 Komentiraj
Literarni odlomek: “Ko pokličem pacienta, se mu smehljam, v resnici pa gledam tretje oko na sredini njihovega čela.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Priročnik za čistilke je zbirka kratke proze Lucie Berlin, ki zajema najboljše iz opusa avto­rice, ki je bila za časa življenja skoraj povsem spregledana. 43 nekonvenci­onalnih, napol avtobiografskih zgodb, napisanih med 1960 in 1980), sestavljajo subtilne urbane portrete iz življenja delavskega razreda.

Američanka Lucia Berlin (1936–2004) je začela pisati v 60. letih, za življenja objavila šest zbirk zgodb, prejela leta 1985 nagrado Jacka Londona za kratko prozo, leta 1991 pa American Book award. Toda njeno pisanje ni doseglo širšega kroga bralcev. Nato pa so leta 2015, ko je izbor kratkih zgodb izšel v knjigi Priročnik za čistilke, ki jo je New York Times razglasil za genialno, v dveh tednih prodali več knjig kot v vsem njenem življenju. Slovenski prevod je izšel konec leta pri Mladinski.

Lucia Berlin: Priročnik za čistilke

Želim si domov. Ko mijito Jesús zaspi, premišljujem o domu, o mamaciti in bratih in sestrah. Poskušam se spomniti vseh dreves in vseh ljudi v vasi. Poskušam se spomniti same sebe, saj sem bila pred tantas cosas que han pasado drugačna. Nisem imela pojma. Nisem poznala televizije, drogas, strahu. Prestrašena sem od trenutka, ko je bilo konec potovanja in vožnje s kombijem in moških in bežanja, in ko me je Manolo končno našel, sem bila celo še bolj prestrašena, ker tudi on ni bil več isti. Vedela sem, da me ljubi, in kadar me je objemal, je bilo kakor takrat na bregu reke, toda bil je spremenjen, s strahom v svojih milih očeh. Na poti v Oakland je bilo zastrašujoče prav vse. Avti spredaj, zadaj, avti na nasprotnem pasu, avti, avti, avti naprodaj in trgovine in trgovine in še več avtov. Celo v najini sobici v Oaklandu, kjer sem ga čakala, je bilo vse polno hrupa; ne le televizija, ampak tudi avti in avtobusi in sirene in helikopterji, moški, ki se pretepajo in streljajo, in ljudje, ki kričijo. Mayates me strašijo, poleg tega pa po ulici postopajo v skupinah, zaradi česar sem se bala iz sobe. Manolo je bil tako čuden, bala sem se, da se noče poročiti z mano, toda rekel je: “Ne bodi trapasta, mi vida, ljubim te.“ Bila sem srečna, potem pa je dodal: “Tako ali tako moraš biti legalna, če hočeš dobiti socialo in bone.“ Nemudoma sva se poročila in še isti dan me je odpeljal na socialno. Bila sem potrta. Želela sem si v park ali popiti malo vina; nekakšno majceno luna de miel.

Živela sva v motelu Flamingo na MacArthur Boulevard. Bila sem osamljena. Večino časa je bil zdoma. Jezil se je, ker sem bila tako prestrašena, toda pozabil je, kako popolnoma drugače je tu. Doma nismo imeli notranjega stranišča niti luči. Strašila me je celo televizija; zdela se je tako resnična. Želela sem si hišice ali sobe, ki bi jo lahko polepšala in v kateri bi kuhala zanj. Domov je prinašal Kentucky Fry ali Taco Bell ali hamburgerje. Vsako jutro sva zajtrkovala v neki majceni kavarni; bilo je lepo kakor v Mehiki.

Nekega dne je nekdo razbijal po vratih. Nisem jih hotela odpreti. Moški se je predstavil kot Ramón, Manolov stric. Rekel je, da je Manolo v kehi. Odpeljal me bo tja, da lahko govorim z njim. Ukazal mi je, naj poberem vse stvari in zlezem v avto. Kar naprej sem spraševala: “Zakaj? Kaj se je zgodilo? Kaj je storil?”

“No me jodes! Callate,” je rekel. “Mira, ne vem. Ti bo že sam povedal. Vem pa, da boš pri nas, dokler ne gre pred sodnika.“ Vstopila sva v veliko stavbo in se z dvigalom zapeljala vse do najvišjega nadstropja. Še nikdar prej se nisem peljala z dvigalom. Govoril je z nekimi policisti, nato pa me je eden izmed njih skozi vrata odpeljal do stola pred šipo. Pokazal je na telefon. Na drugi strani je vstopil Manolo in sedel. Bil je suh in neobrit in njegove oči so bile polne strahu. Tresel se je, bil je bled. Nosil je zgolj neko oranžno pižamo. Samo sedela sva, se gledala. Dvignil je slušalko in mi nakazal, naj dvignem svojo. To je bil moj prvi telefonski pogovor. Ni zvenel kot on, pa čeprav sem ga videla odpirati usta. Bila sem prestrašena. Ne spomnim se vsega, kar mi je rekel, le da me ljubi in da mu je žal. Rekel je, da bo Ramónu sporočil datum sojenja. Z nekaj sreče se bo zatem vrnil domov k meni. Toda če se morda ne bi, naj ga čakam, naj čakam svojega moža. Ramón in Lupe sta buena gente, skrbela bosta zame, dokler ga ne izpustijo. Odpeljati me morata na socialno, da spremenim svoj naslov. “Don’t forget. I'm sorry,” je rekel. Morala sem pomisliti, kako bi to zvenelo v španščini. Lo siento. Čutim.

Ko bi le vedela. Morala bi mu povedati, da ga bom ljubila in čakala do konca, da ga ljubim z vsem srcem. Morala bi mu povedati, da pričakujem otroka. Njegovega otroka. Toda bila sem tako zaskrbljena in preveč prestrašena, da bi govorila v slušalko, zato sem zgolj strmela vanj, dokler ga policista nista odvedla. 

V avtu sem Ramóna vprašala, kaj se je zgodilo in kam so ga odpeljali. Tako dolgo sem ga spraševala, da je ustavil avto in rekel, da nima blage veze in da naj držim gobec. Moji čeki in boni bodo pripadali njima; hranila me bosta in morala bom paziti njune otroke. Kar najhitreje naj si najdem lastno stanovanje in se izselim. Povedala sem mu, da sem v tretjem mesecu nosečnosti. “Fuck a duck,” je rekel. To je bila prva stvar, ki sem jo izrekla v angleščini. “Fuck a duck.”

Dr. Fritz bi moral biti kmalu tu, tako da bom lahko nekaj pacientov končno odpremila v sobe. Priti bi moral že pred dvema urama, vendar je kot ponavadi opravil še kakšno operacijo. Dobro ve, da ima ob sredah uradne ure. Čakalnica je nabito polna; dojenčki vreščijo, otroci se pretepajo. S Karmo bova lahko srečni, če bova zaključili pred sedmo. Vodja oddelka je – kakšna služba. Čakalnica je soparna in vroča, zaudarja po umazanih plenicah, potu in vlažnih, mokrih oblačilih. Dežuje – kot vselej – in večina mater je sem prišla od daleč, z avtobusi.

Tretje oko

Ko stopim v čakalnico, nekoliko zaškilim, in ko pokličem pacientovo ime, se mami, ali babici, ali rejnici smehljam, v resnici pa buljim v tretje oko na sredi njihovega čela. Tega sem se naučila na urgenci. Samo tako lahko dejansko delaš tukaj, še posebej ob vseh teh narkomanskih dojenčkih in dojenčkih z aidsom, rakom. Ali pa tistih, ki ne bodo nikdar odrasli. Če starša pogledaš v oči, boš z njim delil in potrdil ta strah in izčrpanost in to bolečino. Po drugi strani pa je, ko jih enkrat spoznaš, včasih to vse, kar si zmožen storiti: zreti v njihove oči z upanjem ali žalostjo, ki ju ne zmoreš izraziti. 

Prva dva sta postoperativna. Pripravim rokavice in škarjice za odstranjevanje šivov, gazo in lepilni trak; mame poprosim, naj slečejo otroke. Ne bo dolgo. V čakalnici pokličem Jesúsa Romero.

Proti meni stopi najstnica z dojenčkom, kakor v Mehiki povitim v rebozo. Dekle je videti prestrašeno, bledo od strahu. “No inglés,” reče. 

V španščini ji naročim, naj ga sleče do plenice, vprašam jo, kaj je narobe.

“Pobre mijito,” odvrne. “Ves čas joka in joka, sploh ne neha.”

Stehtam ga, povprašam jo o porodni teži. Tri kile dvajset. S tremi meseci bi moral biti precej težji.

“Ste ga peljali na cepljenje?”

Ja, pred nekaj dnevi ga je nesla na Clínico. Rekli so, da ima hernijo. Ni vedela, da dojenčki potrebujejo cepiva. Cepili so ga in ji rekli, naj se vrne čez en mesec, nemudoma pa naj se odpravi sem.  Ime ji je Amelia. Sedemnajst let ima in prišla je iz Michoacána, da bi se poročila s svojim fantom, ki zdaj sedi v Soledadu. Živi s stricem in teto. Nima denarja, da bi se vrnila domov. Nočeta imeti opravka z njo in ne marata dojenčka, ker neprestano joče.

“Ga dojite?”

“Ja, ampak mislim, da moje mleko ni dobro. Zbudi se, joka in joka.”

Drži ga kot vrečo krompirja. Njen izraz pravi: “Le kam naj s to vrečo?” Prešini me, da nima žive duše, ki bi ji karkoli obrazložila.

“Veste, kako menjati prsi? Vsakič pričnite z drugo dojko in pustite, da dolgo sesa, nato pa ga za nekaj časa premaknite k drugi dojki. Ne pozabite menjati. Tako bo spil več mleka, vaše prsi pa ga bodo več proizvedle. Verjetno zaspi zato, ker je utrujen, in ne, ker je sit. In najverjetneje joka tudi zaradi hernije. Prišli ste k dobremu zdravniku. Pozdravil bo vašega dojenčka.”

To jo, vse kaže, pomiri. Težko je reči zagotovo, zdravniki bi jo oklicali za “čustveno prazno”.

“Moram še k drugim pacientom. Ko prispe zdravnik, se vrnem.” Sprijaznjena prikima. Opazim tisti brezupni pogled, ki ga imajo navadno trpinčene ženske. Naj mi Bog odpusti, saj sem tudi jaz ženska, toda kadar vidim žensko s tem pogledom, bi jo najraje oklofutala.

Prispel je dr. Fritz, sedaj je v prvi sobi. Ne glede na to, kako dolgo pusti čakati matere in kako besni postaneva s Karmo ... kadar je z otrokom, mu vse do zadnje oprostimo. Zdravilec je. Najboljši kirurg; operira večkrat kot vsi drugi kirurgi skupaj. Seveda vsi ugotavljajo, da je obsesiven, egomanijak. Toda ne morejo reči, da ni izvrsten kirurg. Pravzaprav je slaven; zdravnik, ki je tvegal lastno življenje, ko je po velikem potresu reševal tistega dečka.

S prvima dvema pacientoma gre dokaj hitro. Povem mu, da ga v sobi 3 čaka predoperativa. Ne govori angleško, takoj pridem. Počistim sobe in vanje pošljem nove paciente. Ko vstopim v sobo 3, dr. Fritz drži dojenčka in Amelii razlaga, kako potisniti hernijo noter. Dojenček se mu nasmiha.

“Prosi Pat, naj ga doda na urnik. Razloži predoperativo in dieto, prepričaj se, da te razume. Ko hernija spet skoči ven, naj jo porine nazaj noter; če ji ne uspe, naj pokliče.” Preda ji dojenčka. “Muy bonito,” reče.


Lucia Berlin: Priročnik za čistilke. Izbrane zgodbe. Naslov izvirnika: A manual for cleaning women. Prevod in spremna beseda Pia Prezelj. Mladinska knjiga, 2018. ISBN: 978-961-231-900-7, 361 strani, cena: 34,99€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE