Čakajoč na Guaidója: Revolucionarji za status quo, desnica za napredek

11.2.2019 / 06:10 3 komentarji
Kam je šlo levičarsko simpatiziranje z zatiranimi in prikrajšanimi, nekoč njihova največja moralna primerjalna prednost?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Ko se je Juan Gerardo Guaidó Márquez 23. januarja oklical za začasnega predsednika Venezuele, sem malo za šalo, malo zares pripomnil, da bo to imelo “usodne” posledice tudi za Slovenijo.

In res. Venezuela je namreč že dolgo ena od referenčnih in nevralgičnih točk razklanosti slovenske politike — zagotovo pa najbolj oddaljena, da ne rečem celo irelevantna v svoji goli načelnosti. V tem smislu so sedanje dileme v zvezi s slovenskim priznanjem legitimnosti samoklicanemu začasnemu venezuelskemu predsedniku precej namišljene in bolj naša notranjepolitična zadeva kot zunanjepoliitčna.

Zgovorno je, da so predlog zunanjega ministra Cerarja, naj Slovenija prizna Guaidója, podprle opozicijske stranke, ne pa tudi sama vladna koalicija. Razumljivo. Četudi je bil zaenkrat še uradni predsednik Maduro izvoljen kao legitimno, je za opozicije simbol nedemokratične in nekompetentne oblasti.

Venezuelski bavbav

Toda če ne bi bil Maduro v očeh slovenske opozicije simbol ekonomsko in politično sesutega modela socializma, se za venezuelski problem ne bi niti zmenili.

Še več! Maduro je pri slovenski desnici kompromitiran in osovražen ne toliko zato, ker si želijo demokratične pravičnosti in kapitalističnega blagostanja za vse ljudi na svetu — tudi na drugi strani planeta, ki jih, no, nas sicer prav nič ne briga —, temveč zato, ker je Venezuela pod Madurom zanje namišljeni bavbav. Venezuela je zanje politična, socialna, ekonomska antiutopija, kakršna bi lahko postala Slovenija po zaslugi vladnih strank. In da ni daleč od tega!

Venezuela je za desnico švicarski vojaški nož, ki ga lahko kadaroli potegneš iz Janševega buzerantenpajtla in ga zabodeš v mehko tkivo leve koalicije — zlasti seveda v njihov pridruženi satelit demokratično-socialistične Levice.

Friasovi fani

Dejstvo je, da imata pokojni Chávez in njegov naslednik Maduro v Sloveniji precej zaveznikov ali vsaj občudovalcev. Verjetno več kot samo štiri: ne samo Violeto Tomić in Miho Kordiša, ki sta se pustila povabiti na brezplačno promocijsko popotovanje, pa mednarodnega opazovalca venezuelskih volitev Grego Ciglarja, ki se je tudi vrnil navdušen, pa dežurno estradnico in konferansjejko levice Laro Jankovič, ki je posnela album revolucionarnih pesmi in ga posvetila komu drugemu kot “večnemu vrhovnemu poveljniku bolivarske revolucije Hugotu Rafaelu Chávezu Fríasu”.

Treba pa je tudi povedati, da slovenske simpatije do Bolivarske republike in njene dosedanje oblasti izven stranke Levica — morda pa tudi v njej — niso popolnoma odkritosrčne. Izvirajo namreč bolj iz kljubovanja domači desnici kot pa iz mednarodnopolitične ozaveščenosti. V tem smislu so pač samo ena od metod zaustavljanja desnice.

Pusiji in kravatarji

Premosorazmerno s smešnostjo in brezpredmetnostjo apokaliptičnega primerjanja slovenske prihodnosti z venezuelsko sedanjostjo so slovenske simpatije nekoliko potihnile — dokler se ni zgodil Guaidó.

Tako je v torek, dan po Cerarjevi napovedi priznanja začasnega predsednika, poslanec Levice Matej T. Vatovec na vlado naslovil “pobudo”, naj “ne prizna Guaidója kot začasnega predsednika Bolivarske republike Venezuele”, “se zavzame za demokratično in miroljubno rešitev spora” ter “obsodi intervencionizem in vmešavanje drugih držav v notranje zadeve suverene države”.

In glej, glej: vlada je post scriptum in post festum z bizarnimi argumenti in izgovori upoštevala pobudo poslanca Levice, predloga zunanjega ministra pa ne.  

Pri tem ni zanemarljivo Vatovčevo argumentiranje s polpreteklimi primeri ameriškega intervencionizma v Latinski Ameriki — pa tudi s katalonskim primerom, pri katerem je Slovenija pod podobno pretvezo “nevmešavanja v notranje zadeve suverene države” nedavno “obrnila hrbet demokratičnim procesom in stopila na stran [španske] policijske države in represij”.

To je načeloma res. Ampak res samo načeloma. Bizarno je namreč gledati današnje revolucionarje, ki nasprotujejo revolucijam. Kam je šlo njihovo simpatiziranje z zatiranimi in prikrajšanimi ter ponižanimi in razžaljenimi, ki je bilo desetletja in desetletja ena največjih moralnih primerjalnih prednosti levičarjev? 

Gledati današnje leve pusije, bolj legalistične od legalistov, ki se sklicujejo na nedotakljivost kao legitimno izvoljene oblasti — pa čeprav samo zato, ker jim gresta Trump in SDS na živce —, je vsaj tako nenavadno kot gledati kravatarje diplomacije, ki se glede (ne)vmešavanja obračajo po vetru interesov.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 10. februarja 2019, pod naslovom Slovenski problem z Venezuelo: Revolucionarji se zavzemajo za status quo. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

Naslov venezuelske himne se glasi Gloria al bravo pueblo (“Slava pogumnemu ljudstvu”). No, to pogumno ljudstvo se je zdaj uprlo chávezistični oblasti.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE