Pričigin, Split: Družba ni lačna pravice, temveč zgodb

29.3.2019 / 06:08 Komentiraj
Ne poceni finte, ampak resne zgodbe. Kot jih piše življenje. Hrvati, Bosanci, Srbi imajo dar govora. Gen za zajebancijo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Sedeli smo v prepolni areni MKC Split. Sedeli smo povsod. Na stopnicah, stali med vrati, pri nogah nastopajočih, na odru in gledali zvezde večera v hrbet. Dolgoletni obiskovalci Pričigina vedo, da je na festival pripovedovanja na splitski način dobro priti kakšno uro prej ali še več. Sicer lahko visite samo še s stropa. 

Povsod v areni od nekod piha. Sedišča so stopnice šarmantno ofucane arene. Ne predstavljam si, da bi Pričigin potekal v ugledni kulturni dvorani.

“Saj veste, začelo se je nekoč davno s pripovedovanjem ob ognju. Ta duh ohranjamo. Ljudje sedijo v krogu in pripovedujejo zgodbe. Tudi zato ni vstopnine,” razlaga Petar Filipić, direktor in idejni oče festivala.

Danes upokojeni profesor na Ekonomski fakulteti je ustanovil festival pripovedovanja zgodb pred trinajstimi leti. Nastopajoči dobijo honorar in prenočišče, organizatorji in sodelavci pa delajo kot prostovoljci.

Cepali od smeha

Arena je bila polna ljudi vseh starosti, prevladovala je srednja generacija. Štorij, ki sem jih slišala v dveh večerih, ne bom obnavljala, ker nima smisla. To morate preprosto videti, doživeti v živo. O erotiki, o politiki, o čemerkoli. Gostje Pričigina govorijo o vsem. Pogoj je, da ne berejo, četudi so zgodbe napisali vnaprej. Govoriti morajo svoje, ne tujih zgodb. Nema šalabahtera — tudi plonk-ceglc odpade. Enostavno in učinkovito.

Teme večerov določi uprava Pričigina. Naloga obiskovalcev je, da ploskajo. Neglede na zgodbo. Pravila določajo, da lahko neploskajoče odstranijo na lastne stroške. Tako piše na spletni strani festivala. Čisto v stilu festivala. Resno in zajebantsko hkrati.

“97% ljudi pride na Pričigin, ker jih zanimajo gosti in teme, 3% pa zato, da vidijo, kako se Ante Tomić spet ni pripravil na pripovedovanje in na kakšen način bo to storil letos,” je bil eden od uvodnih štosov direktorja.

In res: Ante Tomić je uvodoma povedal, da se ni pripravil in o čem je razmišljal, kaj naj pove, pa ni našel časa — in potem je začel govoriti. Ljudstvo je cepalo od smeha. Skoraj vse na Pričiginu je za omahnit od smeha. Ne gre za poceni finte. Gre za resne zgodbe. Kot jih piše življenje. Ampak Hrvati, Bosanci in Srbi imajo za razliko od nas dar govora. Gen za zajebancijo.

Vse slišane zgodbe bi lahko povedali tudi na resen, nemara celo patetičen način. Ma, na vse možne načine. Toda v Splitu je to, predvidevam glede na videno, vedno za crknit od smeha.

Da se razumemo: tudi pri nas se dogaja. Smeh na pripovedalskem večeru. Doživela, preverjeno.

Založništvo na entuziazem

Split je lepo mesto. Turisti še niso okupirali Dioklecijanove palače in njenih labirintov. Večkrat slišim, da zna biti tam težko zaradi njihovih lipih domoljupcov. Imajo HNK (gledališče in balet), nimajo pa niti ene založbe in v centru je ena sama knjigarna. In antikvariat.

Hotela sem kupiti nekaj od Predraga Lucića. Našla sem zbrane drame in pesniško zbirko. Drugo je razprodano. Njegovih del niso ponatisnili, le kdo bi to storil? Seveda bi jih lahko kupila prej, ko je še vandral po Splitu. Grdo poslovno gledano mu je rejting zagotovo narasel, odkar ga ni več. Našla sem tudi drobne knjige, ki jih je izdajal Feral Tribune. Založništvo v Splitu — pa ne samo v Splitu — deluje (če in ko deluje) na entuziazem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE