Polemika: Kapitalna Crnkovičeva nesramnost in neumnost

24.4.2019 / 06:08 Komentiraj
Z iskanjem resnice je tako kot z iskanjem sreče. Država tudi resnice nima v posesti in ni arbiter med resnico in lažjo.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Objavljamo odziv dr. Žige Turka na tekst Marka Crnkoviča Laž ne obstaja. Propaganda je samo storitev. Pomoč pri iskanju resnice. (20.4.). — Uredništvo


Ena od resnic, ki jih imamo pravico iskati, je tudi ta, kaj je kdo rekel in kaj iz tega sledi. Crnkovičevo sprenevedanje je za javno debato dejansko bolj nevarno kot teorije zarote. Ker uničuje poti iskanja resnice.

Problem da je tale moja izjava iz kolumne:

»Ljudje imajo pravico razširjati in sprejemati informacije, ne glede na to, ali so resnične. […] Državljani nimajo pravice do resnice, ampak pravico do iskanja resnice.«

In iz tega Crnkovič izpelje, da »Turkova teorija iskanja resnice legitimira Hitlerjevo in/ali Goebbelsovo maksimo oz. propagandno tehniko ›velike laži‹.«

Argumentacija ad Hitlerum

Nesramnost, ker gre za argumentacijo ad Hitlerum, češ, ti si vegan, Hitler je bil vegan, ti si Hitler. Neumnost, ker nobena teorija o iskanju resnice ni bila postavljena. 

Predstavljena je bila samo ureditev svobode govora. Konvencije o človekovih pravicah »resnici« ne dajejo prednosti pred »lažjo«. Ljudem zagotavljajo, da jih država ne sme ovirati, ne ko bodo sprejemali, ne ko bodo širili informacije. Zapisana je pasivna pravica: zagotovljena je svoboda od vmešavanja države v kroženje informacij. Ni zapisana aktivna pravica, da naj bi država zagotavljala resnico; niti, da naj bi zagotavljala neresnico; niti, da naj bi zagotavljala informacije.

Iz tega sledi, da je ljudem zagotovljena pravica, da bodo lahko neovirano iskali resnico. Ni pa jim zagotovljena pravica, da jo bodo tudi našli ali da jim jo mora kdo prinesti na krožniku.

Zadeva je urejena podobno kot sreča. Država ljudi ne sme ovirati pri tem, ko iščejo srečo — ni pa njena dolžnost, da ljudi osrečuje. To je vedel celo Kardelj, ko je obupal, da bo samoupravni socializem ljudi osrečil. Rekel je, da sreče človeku ne more dati država, ampak jo mora najti sam.

Isto velja za resnico. Država resnice nima v posesti. Država ni arbiter med resnico in lažjo. Hvala Bogu!

Sicer se strinjam, da je v obtoku veliko norih idej. Trdim pa, da je manjša škoda od tega, da neki posamezniki blebetajo, kot pa od tega, da državni aparat z vso svojo avtoriteto to preprečuje ali celo servira edino pravo resnico. Ameriški državni aparat je bolj nevaren od makedonskih najstnikov, ki si izmišljajo lažne novice.​

Brez zaupanja v ljudi

S pravico do resnice bi Crnkovič »subinteligentnim«, kot jim pravi — torej tistim, ki ne »premorejo neke minimalne, če že ne solidne mere logične in socialne inteligence« — zagotavljal resnico.

V tej ideji se skriva temeljna razlika med avtoritarci in demokrati, ki se vleče že od Platonove ideje o vladarju filozofu. Avtoritarci ne verjamejo v sposobnost ljudi in bi jim vse organizirali s strani države. Demokrati imamo v ljudi zaupanje.

Crnkovič misli, da mora ljudem nekdo razlagati, kaj verjeti, saj sami — »subinteligentni revčki«, kot jim pravi — tega niso sposobni. V podtonu je ideja, da naj bi bili to ljudje kot Crnkovič in ne kak posebnež z interneta ali celo »imperialni mediji« SDS.

Bogami, ne vem, če bi bili kaj na boljšem. Sicer se strinjam, da je v obtoku veliko norih idej. Trdim pa, da je manjša škoda od tega, da neki posamezniki blebetajo, kot pa od tega, da državni aparat z vso svojo avtoriteto to preprečuje ali celo servira edino pravo resnico. Ameriški državni aparat je bolj nevaren od makedonskih najstnikov, ki si izmišljajo lažne novice.

Laž o laži

Podtikanje oz. preskok logike oz. non sequitur doseže vrhunec tule:

»Po Turkovi teoriji laž in propaganda sploh ne obstajata. Ker lahko vsako, še tako noro, nemogočo misel ali trditev kvalificiraš kot informacijo, ki lahko nekomu pride prav v iskanju resnice.«

No, to je laž. Velika, debela in umazana. Sem dovolj ljudsko dal vedeti, da laž obstaja?

Dejansko pa je tako: informacija je lahko resnična ali pa ne. Neresnična informacija, ki je nalašč neresnična, je laž. Kroženja informacij, resničnih ali neresničnih, država ne sme ovirati. Tudi laži ne, samo zato, ker je laž.

To lahko vzamete tudi kot dosežek ločitve cerkve od države, kjer moralne zapovedi krščanstva (»ne laži«) niso postale civilni zakon.

Je potem, kot je zgrožen Crnkovič, »dovoljeno res vse”? V bistvu je. Dovoljeno je skoraj vse. Prepovedanih je nekaj zadev, ki vodijo h kaznivim dejanjem ali so grožnja za red in mir ipd.

Ampak resničnost ni kriterij. Izdaja državnih skrivnosti je v opreki s svobodo govora — ampak ne zato, ker bi bile neresnične. Napad na čast in dobro ime je marsikje kaznivo — ampak ni bistveno, ali je izdana umazana podrobnost iz zasebnega življenja resnična ali ne. Objava osebnih podatkov je prepovedana — ampak ne zato, ker ne bi bili resnični. Podpihovanje nasilja je prepovedano, pa tudi če se ga motivira z resničnimi podatki. Širiti novice, ki bi sprožile nevarno paniko, pa čeprav so resnične, ni dovoljeno.

Demokratične svobodne družbe svobodo postavljajo nad resnico. V avtokracijah in teokracijah pa je ravno obratno.

Sklep

Zdaj ko smo povedali, kakšne obveznosti ima država glede resnice, vseeno povejmo, kakšne imamo mi.

Za verne je tu že citirana 8. božja zapoved: »ne laži« oz. »ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu«. Za neverne pa je tu Peterson, ki pravi »govori resnico ali vsaj ne laži«.

Kar daleč smo prišli s tem. In še posebej hitro napredujemo, odkar se oblast ne ukvarja z resnico.


Odgovor Marka Crnkoviča bo objavljen jutri.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE