Ali se Slovenija rekomunizira? Ne. Gre samo za antikomunistično paniko.

11.5.2019 / 06:10 Komentiraj
Jugonostalgija ni političen statement. Če je slučajno provokacija, je dvoumna, subverzivno konformistična — ali obratno.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če odštejemo Jelinčiča, ki je ob obletnici Titovega vnebovzetja na lastnem dvorišču položil venec pod neko odžagano kopijo Augustinčičevega kipa maršala, ogrnjenega s šinjelom, letos 4. maja ni bilo kdo ve kakšne idolatrije. Pravzaprav nobene. Vsaj ne take, ki bi kot družbeni big deal prišla v medije.

Cenjeni javnosti pa ni ušlo, da je nekaj naših rojakov na hrvaškem Velebitu izobesilo jugoslovansko zastavo in s tem internacionaliziralo to domnevno slovensko obsesijo z nekdanjo državo in njenimi simboli.

Sam nisem jugonostalgik, vendar se mi jugonostalgija ne zdi nič zaskrbljujočega. Za razliko od drugih ne mislim, da si Slovenci skoraj 30 let po razpadu Jugoslavije s mahanjem z anahronističnimi zastavami in peterokrakimi zvezdami, četrtomajskimi komemoracijami in obeleževanjem dneva mladosti samo delamo sramoto in demonstriramo svoje nedomoljubne frustracije nad državo, ki smo si jo namesto tiste ustanovili.

Marginalen kult

Da je jugonostalgija marginalen kult, so nehote dokazali omenjeni slovenski planinci. Odpraviti se na treking v drugo, pa čeprav le sosednjo državo, in pri vsej opremi in potrebščinah, ki jih hribolazci tovorijo s seboj, spakirati še … — jugoslovansko zastavo?! In jo na vrhu izobesiti?!

Objektivno gledano je to vsekakor nepojmljiva, četudi smešna bizarnost, nad katero se nam kot kolektivu ne bi bilo treba zgražati bolj kot nad katerokoli butasto in/ali vratolomno jackass ekshibicijo.

Jugonostalgija se ponavadi kaže bolj benigno — da ne rečem manj manifestativno — in skoraj neopazno.

Jugonostalgiki v večini primerov nočejo povedati ničesar konkretnega in eksplicitnega. Jugonostalgija je le redko politični statement. Če je slučajno mišljena kot provokacija, je tópa ali vsaj dvoumna, subverzivno konformistična ali obratno. Kot vsaka današnja popkulturna in potrošniška domislica, ki ne ubeži kodifikaciji za nič na svetu

Jugonostalgiki niso ne zlonamerni ne bojeviti. To jim samo poskušajo obesiti kritiki. Med njimi so še posebej prizadevni ideološko zateženi desničarji, ki nikomur ne odpuščajo in niti nimajo smisla za humor.

Na Siolu so naredili anketo z idiotskim vprašanjem: »Katera zastava vam je ljubša, slovenska ali jugoslovanska?« Moj bog! Ali lahko kaj sklepamo iz dejstva, da je kar 63,88% uporabnikov odgovorilo, da jugoslovanska, in samo 35,21%, da slovenska? Nič takega. To je dokaz kvečjemu za to, da so na Siolu tendenciozni senzacionalisti.​

Samopotrjevanje pravovernosti

Kritiziranje jugonostalgije in pogrevanja oz. domnevnega čaščenja komunističnih simbolov je v resnici samopotrjevanje pravovernosti. Zato je logično, da kritiki umetno napihujejo tako jugonostalgijo kot to domnevno rekomunizacijo — tako po količini kot po primitivnosti in neprištevnosti. Radi vidijo, da je to problem. Da to vidimo kot problem — tudi če ni — in da ga obsojamo. Ali se s tem vsaj ukvarjamo.

Tako so recimo na Planet TV temu posvetili célo oddajo (Argument) — no, pol oddaje —, v kateri so se brez veze prepirali skrbno izbrani razboriti zagovorniki in nasprotniki tako imenovanih totalitarnih simbolov.

Za nameček pa so na spletni strani s tem v zvezi naredili anketo z naslednjim idiotskim vprašanjem: »Katera zastava vam je ljubša, slovenska ali jugoslovanska?«

Moj bog! Ali lahko kaj sklepamo iz dejstva, da je kar 63,88% uporabnikov odgovorilo, da jugoslovanska, in samo 35,21%, da slovenska?

Nič takega. Dokaz za jugonostalgijo to že ni. To je dokaz kvečjemu za to, da so na Siolu tendenciozni senzacionalisti.

Egiptovski lonci mesa

Ampak pojdimo k bolj resnim zadevam.

Tudi Dejan Steinbuch se je te dni razpisal na to temo:

»Če bo šlo tako naprej, bo maja 2020 že tričetrt Slovenije objokavalo štirideseto obletnico smrti Josipa Broza, jugonostalgija pa utegne doseči razsežnosti kolektivne histerije. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo na političnem bazarju pojavila Jugoslovanska stranka, ki bo še bolj slavila titoizem, še bolj objokavala smrt SFRJ kot to že tako ali tako počnejo vse današnje parlamentarne stranke — z izjemo Nove Slovenije in SDS. Nostalgija za propadlim socializmom in Jugoslavijo je v Sloveniji vsako leto večja in postaja svojevrstni sociološki fenomen, ki vzbuja pozornost tudi v mednarodnih znanstvenih krogih.«

No, to je tipičen primer pretiravanja, o katerem govorim. Ampak recimo, da je vse skupaj pač v funkciji prepričevanja in s tem stvar interpretacije. Da pa slovenska jugonostalgija »postaja fenomen« in »vzbuja pozornost v mednarodnih znanstvenih krogih«, pa je seveda čista izmišljotina.

Ne, Slovenci v tem smislu nismo neka antropološka mutacija, temveč tipičen primerek večtisočletnega pojava, znanega kot »sindrom egiptovskih loncev mesa«. Tako namreč beremo v Stari zavezi:

»Drhal, ki je bila med njimi, se je vdala poželenju in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: ›Kdo nam bo dal jesti meso? Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. Zdaj pa naša duša hira; ničesar več ni, le mano imamo pred očmi.« — 4 Mojzes 11, 4-6

Kakorkoli, nostalgija — kulturna, socialna, politična, celo osebna — je zelo človeška stvar. Politična nostalgija je morda še najbolj znak nezrelosti ali celo inferiornosti tistih, ki tako svoje kot tudi kolektivne identitete ne znajo racionalno dojemati in obravnavati. Toda tako pač je — zato nima smisla iz tega delati družbene drame.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE