Primer Pavliha ali bajke in povesti o nesmrtnih idealih iz leta 1789

17.6.2019 / 06:10 1 komentar
Cilj anonimke je že po defaultu vnaprej dosežen. Anonimka vedno vžge, se vedno posreči. »Hopla, kaj pa če je vse res!?«
NAROČI SE PRIJAVI SE

Nesrečni primer dr. Marka Pavlihe, ki kot slovenski kandidat za sodnika Splošnega sodišča Evropske unije ni bil potrjen na avdiciji zaradi nekega diskreditirajočega anonimnega pisma, dokazuje, da je lahko vsakdo prepuščen na milost in milost zlonamernosti neznancev, ki o izpostavljenem človeku domnevno vedo nekaj grdega in se to tudi čutijo dolžne povedati.

Tako imenovane anonimke so oduren, a zanimiv fenomen, ki govori o tem, kako naš svet dandanes funkcionira. Zato jih je treba temu primerno obravnavati — s političnega, sociološkega, komunikacijskega, informacijskega zornega kota.

V kolumni, objavljeni v pravniški reviji Ius-Info, Pavliha v zvezi s svojo izjalovljeno kadidaturo sam citira stavek iz Trajanovega pisma Pliniju mlajšemu: »Sine auctore propositi libelli in nullo crimine locum habere debent.« — ali za tiste, ki ne znate francosko: »Obtožnic brez podpisa se ne sme upoštevati pri nobenem kaznivem dejanju.«

Danes je itak skoraj vse objavljivo. Objaviš grozno anonimko in se starim, komajda še veljavnim novinarskim in družbenim standardom na ljubo od nje distanciraš, češ, to objavljamo samo zato, da boste vedeli, kaj se dogaja — če se res dogaja —, sicer pa mi nimamo s tem nič in tudi sami morda mislimo, da je to podlo.​

Denunciantstvo

To danes zveni smešno in arhaično. Še več! Ljubitelji anonimk so zagotovo prepričani, da je kar prav, da človek, ki se afná z latinščino, neslavno propade pri neki fancy kandidaturi.

No, anonimno denunciantstvo se je že zdavnaj udomačilo kot nekaj normalnega, sprejemljivega, dopustnega in je postalo sredstvo za politično ali kakšno drugo službeno obračunavanje.

Anonimke so v veliki meri normalizirali tudi mediji, ki so jih začeli obravnavati kot upoštevanja vreden vir informacij. Anonimke načeloma ne veljajo za verodostojne ali kaj šele resnicoljubne, vsekakor pa so objavljive.

Danes je itak skoraj vse objavljivo. Objaviš grozno anonimko in se starim, komajda še veljavnim novinarskim in družbenim standardom na ljubo od nje distanciraš, češ, to objavljamo samo zato, da boste vedeli, kaj se dogaja — če se res dogaja —, sicer pa mi nimamo s tem nič in tudi sami morda mislimo, da je to podlo.

Vedno vžge

Da se bajke in povesti brezimnih skrivačev medijem zdijo vredne objave, je samo del problema — in to še zdaleč ne najpomembnejši. Mediji so samo messenger.

Bistveno pri vsem skupaj je namreč, da bo večina ljudi, ki bo anonimko prebrala ali zanjo vsaj slišala iz druge ali tretje roke, samoumevno mislila, da sploh ne gre za bajke in povesti.

Ne. Večina bo verjela, da je vse res. Publikatorjev cilj, kakršenkoli je že bil, je že po defaultu in vnaprej dosežen. Anonimka vedno vžge in se vedno posreči. Saj veste: »Hopla, kaj pa če je vse res?« Ker se vedno najdejo ljudje, ki so pripravljeni verjeti v veljavnost in zanesljivost starega slovenskega pregovora, da kjer je dim, je tudi ogenj. Da je pač ziher kaj na tem, če že ni vse stoprocentno res.

Pregovor sicer dokazuje, da so anonimke v resnici že star fenomen. To obstaja že tako rekoč od nekdaj in je znano kot obrekovanje. Po domače rečeno gre za šimfanje, le da je bilo to nekoč omejeno na zarotniško šepetanje na vogalih ali po kuloarjih, danes pa pač obstaja cela vrsta drugih distribucijskih kanalov. Zato mi novodobniki temu posodobljenemu obrekovanju rečemo anonimke in to početje povzdigujemo na nivo relevantnih informacij.

Vstopni prag

Anonimke seveda ne bi mogle postati tako učinkovito orodje, če v današnjem človeku ne bi prišlo do relativizacije občutka za resnico. Vstopni prag, da neka trditev lahko obvelja za resnico — in da nas kot vprašanje resnice ali neresnice sploh zanima —, je danes veliko nižji kot nekoč.

Do tega pa ni prišlo zato, ker bi ljudem zakrnela sposobnost dojemanja in presojanja resnice. To je posledica mediatizacije informiranja in v nadaljevanju zgodbe družbenih omrežij.

Mediji so nekoč znali poskrbeti, da v glavnem niso objavljali vprašljivih, dvomljivih novic in trditev iz nenavadnih virov. Pa tudi če so, to ni doseglo omembe vrednega števila ljudi. In še v tem primeru so prizadeti to lažje demantirali, ker je glede človekove kredibilnosti obstajala hierarhična avtoriteta. Nekateri so bili bolj verodostojni, drugi pa manj. Nismo bili vsi isti, bog pomagaj.

Toda danes, ko končno res uživamo nesmrtne ideale iz leta 1789, lahko rečemo, da smo se morali na ta račun v javnosti sprijazniti z relativizacijo pojma resnice in pri nas samih z osiromašenjem občutka za resnico.

Pametnejši to kompenziramo z nezanimanjem za resnico — kar pa je tako kot pri tistih, ki so prehitro zadovoljni s čimerkoli, kar jim kdo ponudi kot resnico, žal tudi samo druga skrajnost.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 16. junija 2019, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

Marko Pavliha: »Sine auctore propositi libelli in nullo crimine locum habere debent.«. — [Fotografija: Robert Balen/Večer]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE