Primer Daniele Ružič: O človekovih pravicah in svoboščinah žrtve pa nič

30.6.2019 / 06:10 1 komentar
V čem je razlika med Angelco Likovič in preiskovalno sodnico, ki je razveljavila predlog prepovedi približevanja? Ni je.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Če prav razumem, kaj je varnost kot vrednota, Slovenija po mojem ni tako varna država, kot si predstavljamo. Pa če številke še tako kažejo drugače. Pa če politiki, policisti in druge institucije in tujci še tako dopovedujejo, da je.

Varnost ima več obrazov in vidikov. Gre za fizično varnost, psihično varnost, socialno varnost, spletno varnost, okoljsko varnost, prometno varnost … Večji del nevarnosti in nasilja je očem javnosti skrit, trpljenje prizadetih, skrito v njihovih glavah in na zakritih telesih pa tem bolj globoko.

Načenjam temo fizične, psihične in spletne varnosti na primeru brutalnega napada na mariborsko sodnico, ki vsak dan polni medije. Primer je predvsem osebna tragedija, ob tem pa tudi tožilska in medijska katastrofa, ki kaže na naš kolektivni značaj.

Pa pojdimo po vrsti.

Kinder, Küche, Kirche (und Kariere)

Če torej žrtve skoraj do smrti ne potolče podivjani partner, ker ga želi zapustiti — kot so poročali mediji —, potem taisto žensko, zatolče nekdanja predsedniška kandidatka Angelca Likovič z izjavo, »da si je to pač zaslužila«. Mar bi doma ždela za štedilnikom in se prijazno smehljala možu, pa bi bilo vse v redu.

Čisto v duhu sporočila, ki je krožilo po prometni nesreči, v kateri je umrla princesa Diana: če bi bila doma pri otrocih, se ji to ne bi zgodilo.

Stavim, da Angelca sodnice sploh ne pozna. Da nima vpogleda v policijski zapisnik, ki ga policija vsak dan dopolnjuje in poskuša sestaviti drobce dogajanja v jasnejšo sliko. Stavim, da Angelca ne pozna življenja žrtve, niti osumljenčevega, niti njunega skupnega življenja.

Skratka, ne ve prav nič. In vendar si je dovolila s komentarjem krivdo vnaprej obesiti na žrtev, ki bo zato, ker je zveza ni več osrečevala, morda na njej pustilo trajne posledice. Fizične in/ali čustvene. Ženska je kriva, nam sporoča Angelca. Ker je svobodna, neodvisna ženska, ki misli s svojo glavo.

Trikrat hura za sodniški poklic! Varni smo!

To Angelčino butalščino še lahko nekako preživimo in njeno nebulozno sporočilo preprosto deletamo — tudi zato, ker starejši včasih res govorijo traparije —, se spet žrtvi zgodi, da se ji na nek način odreče njen sodniški stan. Njeni lastni kolegi. Če bi jo žrtev namreč skupila zaradi svojega profesionalnega delovanja, bi to spravljalo v nevarnost vse njene kolege in kolegice.

Toda sodniki, z njimi vred pa politiki in številne druge javnosti so si globoko oddahnili, ko je policija sporočila, da je bila sodnica skoraj do smrti pretepena »samo« iz zasebnih razlogov — in ne zato, ker je vodila nekaj odmevnih gospodarskih primerov.

»Trikrat hura za poklic sodnikov in tožilcev! Varni smo!« je bila slišati v podtonu njihovih komentarjev. In dovoljeno si je bilo oddahniti, kajti varnost številnih ljudi tega poklica je ohranjena.

Najbolj nenavadno odločitev pa je dodala preiskovalna sodnica, ki je odpravila predlog prepovedi približevanja (osumljenca žrtvi) — ki ga je predlagala policija. Takšna da je zakonodaja, pravijo.

Psihiatrija Slovenija

Ali na podlagi upravičene domneve o morebitni krivdi res ni mogoče vsaj začasno zaščititi žrtve pred domnevnim napadalcem? Brez obsodbe ali krivde?

Začasna prepoved, kot jo razumem sama, je čas za odpravo nekaterih nejasnosti. Kot karantena, s katero odpravimo dvome o okuženosti.

Toda pri nas je baje obstaja samo ta zakonska možnost, da je osumljenec lahko še naprej v stiku z žrtvijo, dokler mu krivda ni dokazana, zato je žrtev njen partner lahko obiskoval v bolnišnici. Ukrep prepovedi približevanja namreč pomeni poseg v človekove pravice in svoboščine, zato morajo biti za njegov izrek izpolnjeni zakonski pogoji iz Zakona o nalogah in pooblastilih policije, se glasi uradni odgovor.

Nič pa o temeljnih pravicah in svoboščinah žrtve.

A to še ni vse. Močno upam, da žrtev trenutno nima dostopa do interneta, kjer si ljudje dajejo duška na socialnih omrežjih in v komentarjih pod članki in na forumih.

Te komunikacijske platforme so slovenska psihiatrična bolnišnica. Le da Slovencev tam nihče ne zdravi, ampak jih v izolaciji samo še bolj še bolj potiska v to našo kronično psihozo.

Nakar še mediji

In na koncu so svoje k tej nesrečni zgodbi dodali tudi mediji.

Namesto da bi po razkritju te tragične zgodbe dovolili policiji, da v miru razišče ozadje dogajanja, smo vsak dan znova poslušali, gledali in brali povzetke znanega in domnevnega.

Vse to je zgodbo postavilo na prvo mesto domačih novic in vplivalo na vse tiste, ki se že zjutraj prilepijo na net in neodgovorno, žaljivo, primitivno, nespoštljivo, brez trohice zavedanja o morebitnih posledicah, pisarijo kar jim pač pade na pamet.

Naj nam bo jasno vsaj eno. Vsako nasilje, naj bo fizično ali psihično, mora biti obsojeno in ustrezno kaznovano. Pri tem ni pomembno, ali gre za sodnika, zdravnika, delavca, politika ali moža.

Opravičljivega nasilja ni.


Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE