Neizpolnjenost, konflikti, metamorfoze ljubezni, odraščanja [odlomek]

7.7.2019 / 06:08 Komentiraj
Se za refleksijo o izginuli ženski res skriva idealna soproga? Kako vidi ljubezenski trikotnik avtorica Alenka Koželj?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Psihološke miniature Alenke Koželj z naslovom Lovilci sanj (Mladinska knjiga Založba) razkrivajo, kako se za videzom utečenega in predvidljivega sveta skrivata neizpolnjenost in konfliktnost ter nikoli samoumevni ali enoznačni odgovori na življenjska vprašanja.

Kako naj se mlad izobraženec po propadli zvezi preseli nazaj k staršem? Kakšne metamorfoze doživlja ljubezenski odnos, ko fant in dekle odraščata? Je bolj osamljeno dekle, zaradi agorafobije ujeto v stanovanje, ali njena sestra, ki jo obiskuje? Se pod plastjo melanholične refleksije o izginuli ženski res skriva idealna soproga? Kako vidimo ljubezenski trikotnik, če na prevaro pogledamo z vseh stranic?

Alenka Koželj (1980) je francistka in doktorica francoske književnosti. Kratke zgodbe je objavljala v različnih literarnih revijah, sicer pa je članica uredništva revije Apokalipsa, kjer ureja kritike.

Alenka Koželj: Lovilci sanj. | Marcelinih 34 zim

Je že tu. Vrača se in vrača, živi v kanonu, kjer melodija vedno znova vstaja in se, ko že misliš, da je umolknila, požene od nekje spodaj kot gejzir. 

Vselej je obložena z vrečkami, vselej prihaja s tistim osuplim, nezadovoljnim obrazom, ki me že tri leta vztrajno sprašuje: »Tudi danes nisi šla ven? Niti pošte nisi pobrala.« Na mizo vrže kup kuvert in izvod brezplačnika.

»Nisem, kot vidiš,« odvrnem.

Pokroviteljsko odkima z glavo in se vame zastrmi s pričakovanim razočaranjem. Brez skrbi, v tem pogovoru ni ničesar, na kar ne bi bili obe dodobra pripravljeni – najini gibi, besede, replike in opravila so že ustaljeni, vse služi že uveljavljenemu scenariju, ki sva ga dodelovali vsak dan, leto za letom, to je najina mala commedia dell'arte. Nihče si ni mislil, da se bo predstava na programu obdržala tako dolgo, a ponovitve si sledijo druga za drugo, igralci besedilo drdrajo na pol na pamet, s polovico možganov in četrtino srca. 

»Šla sem ti v trgovino,« se šopiri Ana in cmoka z žvečilnim gumijem. Na mojem obrazu neuspešno išče izraz hvaležnosti; že zdavnaj sem ji povedala, da si vse, kar potrebujem, lahko naročim na dom. A Ana skupaj s štrucami kruha, sirom in keksi iz zunanjega sveta prinaša tudi lično zavite, okrancljane novice. Kdo je rodil, kdo zbolel, kdo kupil nov avto. Ljudje očitno še vedno v glavnem rojevajo, bolehajo in menjavajo avte. Vse je tako, kot imam v spominu. 

Nakupe odloži na mizo in jih prične razporejati po omarah. Zavesa pade, prične se drugo dejanje. Odpre omarico pod koritom in iz nje privleče do roba polno vrečo za smeti. Obraz se ji spači: »Se mi je zdelo, da tu po nečem smrdi! V trgovino mi ne dovoliš, smeti pa ne moreš nesti v smetnjak!« Kadar me tako karajoče pogleda, si človek ne bi nikoli mislil, da je ona mlajša in jaz starejša sestra. Iz svoje borše potegne mrežasto vrečko, polno mandarin. Včeraj zvečer je bila luna podobna krhlju mandarine. 

»Vse je prašno,« s prstom potegne po eni in nato po drugi polici v dnevni sobi. 

»Jutri pride čistilka,« ji pojasnim. 

»Ja, saj res, čistilka,« Ana po ustih obrača besede kot star mlinček za kavo. Nato doda: »No, jaz osebno verjamem, da svoj dom najbolje počisti vsak sam … Čisti duha in drami telo … A kakor komu ustreza, vsak ima svoj okus.« Ana se k meni obrne z izrazom, ki njene besede vse prej kot podkrepi. 

»Zunaj je čudovito vreme,« zasanjano razmika zavese na oknu.

»Ne počni tega,« zamrmram. Anina usta se razpotegnejo v pobalinski nasmeh. Že kot otrok se je včasih vdajala čudnemu sadizmu, ki ga nikoli nisem razumela in ki mi je preprečeval, da bi sestro kdaj resnično vzljubila. Nikogar še nisem srečala, ki bi tako očitno užival v svoji trenutni premoči. Videla sem, kakšno zmagoslavje jo preveva ob misli, da lahko brez težav, skoraj nevede stori nekaj, za kar bi jaz potrebovala tedne in tedne priprav. Sončni žarki so nanjo sijali kot na togega svetnika, ki nevrednim dušam kaže pot do božjega kraljestva, pot, po kateri se je sam že zdavnaj povzpel brez muk, brez strahu (Bog ga je vzel k sebi kot mama iz posteljice, posrkal z obličja zemlje, kot poletje posrka vodo iz tal).

»Zunaj je tako čudovito vreme,« zavzdihne Ana in slavnostno, v ritmu svojih besed, stopa po sobi, medtem ko maha z nezmotljivimi, umitimi rokami (moje roke niso nikoli tako dišeče in deviške – v mojih zapestjih, ramenih in dlaneh se pretaka taljeno zlato, moji dlani sta dve zlati ptici, ki telo vlečeta vsaka v svojo smer). 

»Uh, kakšen dan je bil danes v službi,« ponovno v popolnem neskladju s povedanim zažvrgoli Ana. Med nama je v navadi, da jo vprašam, ona pa se sprva obotavlja, kot bi tuhtala, ali naj mi tako pomemben podatek sploh izda (in seveda obe veva, da mi ga bo prav zagotovo izdala).

»Šef hoče, da prevzamem neko strašno pomembno stranko … Da sem baje zdaleč najprimernejša in da si ne more predstavljati, kdo bi me lahko nadomestil.« Čutila sem, da sledi meden udarec (kot bi te kdo po glavi lopnil z veliko, s sladkorjem obdano palčko). 

»Ampak povedala sem mu, da ne morem … zaradi družinskim težav.«

»Le čemu? Jaz se čisto dobro znajdem sama,« se pričnem braniti, ko dojamem njen namig. 

»Ljubica, ljubica,« se Ana nasmehne, kot bi kaj dopovedovala otroku. »Dobro veš, da to ni res, kajne? Še po pošto ne moreš sama … Še k zdravniku ne moreš, če se ti kaj zgodi.« Med nama je nastala tišina. Prva iz molka izstopi Ana. »Res je sicer, da sem si ravno včeraj v Emporiumu kupila božanski kostimček – najprej sem bila živčna, ustrašila sem se, da je preveč živo zelene barve, ampak v službi mi vsi pravijo, kako lepo poudari mojo postavo …« Nato oči uperi vame: »Tudi ti bi bila lahko v boljši formi, če bi šla kdaj ven. Koliko tehtaš zdaj?«
 »Zakaj bi ti povedala?« 

»Prav imaš – ni ti treba. Lahko pa ugibam glede na tvojo postavo … Kdo ve, morda bi raje šla med ljudi, če bi imela kako kilo manj …«

»Dobro veš, da kile nimajo nič s tem,« zarenčim.

OKM

Temu pravijo OKM. Temu pravijo psihotična motnja. Temu pravijo depresija z agorafobijo, panična motnja, anksiozna motnja. Temu je mogoče reči vse – prav osupla sem, ko vidim, koliko imen je mogoče nadeti dejstvu, da se človek lepega dne zbudi in se počuti, kot bi mu kdo sedel na prsih, kot bi ga dušil strop. Nekaj časa se skriva za bolniško, nato služba odplava nekam daleč in ve, da se ne bo nikoli več vrnil na delovno mesto.

V firmi sem ravnokar napredovala in vse je kazalo, da se moj vzpon še ni končal (ogrozila bi ga lahko le nepričakovana nosečnost ali pa huda bolezen – prve se nisem nikoli bala, pred drugo pa zaščite ni bilo). Celo lovci na glave so se že začeli počasi sukati okoli mene, zmuzljivi kot vodne kače. Nato vse odplava nekam daleč. V vodi se prekopicujejo slike prijateljev, sorodnikov, sodelavcev, prehojenih ulic, pretečenih rek. Ostalo mi je le stanovanje, za katero starša zdaj, ko me iz njega ni več mogoče izbezati, zagotovo obžalujeta, da sta mi ga kupila. 

Okna mi ne razkrivajo sveta zunaj, temveč omogočajo svetu, da zija vame kot v fresko, kot v s steklom obdan kip Matere božje, ki na kolenih ziblje v povoje zavitega Kristusa (božji sin se je z zibanjem v naročju smrtnice rodil in z zibanjem v naročju smrtnice umrl). Vsakič, ko odprem omaro, se s polic odkruši pulover ali z obešalnika zdrsne srajca. D&G, Valentino, Kenzo, Manolo Blahnik ponižani samevajo kot bolniki na intenzivni negi, medtem ko kadim, jem in spim v ohlapnih trenirkah, ki se ne pritožujejo, če se tu in tam nekoliko razlezem. Iz predalov kot pasji jeziki gledajo nogavice. Omare mi kažejo jezik. 

Ana je detektiv na hišni preiskavi, Hercule Poirot, ki davi svojo žrtev. Sive celice kot v žolci plavajo v dvojnem užitku: najprej načrtujejo umor, nato pa raziskovanje po vijugasti in zapleteni poti privedejo do napačnih zaključkov.

»Toliko lepih oblek imaš,« zavzdihne Ana. 

»Vem,« stvarno prikimam. Nakupila sem jih v Parizu, Londonu, Berlinu. Zdaj jih skrivam v omari, poleg okostnjakov. Udeleževala sem se dragih tečajev v tujini in se učila jezikov, ki jih zdaj ne uporabljam. V mojih ustih so vsi jeziki mrtvi. Letovali smo v dragih hotelih, na jahtah, s sosedo sva za hec šli v Dubaj, s sestrično v New York. Vse zato, da zdaj sedim na svojem najljubšem naslanjaču in pestujem svojo osamo kot bolno dete. Vse razdalje, ki sem jih premagovala, so bile nepotrebne. Nihče ne bi verjel, da ni bilo vedno tako; da sem lahkotno drsela po Bloomsburyju, Ana pa je sopihala za mano in prosila: »Počakaj me, Marcela! Ne tako hitro, no!« 

»Danes ne morem ostati dolgo,« moje misli prekine Ana. »Na večerjo grem s tipom, ki sem ga spoznala na novoletnemu žuru. Doma ima zbirko mečev in sabelj,« ponosno dostavi. »Načeloma mi ni preveč všeč, ampak rekla sem si, klinc, zakaj pa ne? Ta večer imam še prost, druge imam že vse zapolnjene z drugimi načrti … Od vseh teh večerij, srečanj in vabil me že boli glava. Pa nobenega ne smem zamuditi, ker me vsi tako vztrajno prosijo, naj ja pridem … Kako naj odklonim?«

Ana vedno pripoveduje o službi in večerjah. Vsakič posebej za njenimi opisi slutim kretena: bedaka, ki doma kopiči hladno orožje, z računalniki in virtualnim svetom obsedenega geeka, dedka, ki se mečuje z docela realno krizo srednjih let. Na Ano se očitno spravljajo vsi naenkrat, kot jezdeci Apokalipse. Po zmenku me navadno obišče in mi potoži: »Težko mi ga bo prizadeti, tako močno upa, da bo kaj iz tega … A enostavno ni to, kar iščem. Pa itak je na prvem mestu zdaj kariera, oni bi pa vsi želeli stalne zveze …« Ana meče trupla junakov v kostnico. Zdravnik je, ki pravi: »Temu morfij, ono nogo bo treba odstraniti, temu so minute štete.«

V treh letih jo je očitno oboževalo več moških kot prej celo življenje. Ko sem še hodila okrog, sem jo večkrat zalotila, kako proseče strmi v telefon in gleda Seks v mestu, kako upa, da je preudarna kot Carrie, romantična kot Charlotte, uspešna kot Miranda, pustolovska kot Samantha ter seksi in samozavestna bolj kot vse štiri skupaj. Kako prihaja iz službe kot duh. Očitno je moj umik z ulic, parkov in trgovin sprostil prostor, na katerem lahko Ana zdaj razpre krila. Kadar odide, se zdi, da se je umaknila voda. V stanovanju ostane le še enolično brnenje hladilnika.

Ob dveh zjutraj

A stvari se zgodijo. Neke noči se prebudim ob dveh zjutraj. V meni se prebuja čudno mravljinčenje, podobno, kot bi k zavesti prihajal zaspali ud. Moja postelja iz trde teme izstopa kot štirioglata zvezda. Ponovno zaspim in se zbudim šele pozno popoldne. Priprem zavese: zunaj obotavljaje naletavajo snežinke, komaj kaj večje od riževega zrna. S pogledom jim sledim kot z dvigalom. Prevzameta me njihova ranljivost in radost, s katero se kot igrive otroške kamikaze smelo vrtinčijo proti tlom. Uživajo v padanju, ne glede na to, kaj jim bo prineslo. Če se sveta ne bojijo ti beli drobižki, se tudi jaz nimam česa bati. 

»Počasi no, Marcela! Počasneje!«

Ko se spuščam po stopnicah proti izhodu, se mi v ušesa prikrade Anin izčrpani glas. Zunaj se vame kot kristalni noht zasadi oster, a lomljiv zimski mraz. Nisem se pripravila na tako nizke temperature: od znotraj so zasnežene ceste videti kot slika brez lastnega elementa, brez pripadajočega podnebja. Vidim, da je sneg že naveličan. Pločnike grabi še z zadnjimi kremplji – težko je ločiti, ali krempelj snega sega po tlakovcih ali se tlakovci zažirajo v led kot morje, ki počasi dolbe luknjo v skalo. Zadovoljna sem. Mnogo bolje je, kot če bi prišla poleti. Poleti se stvari, zmedene od vročine, vate zaganjajo kot bucike. Zimski dnevi pa so počasni in lenobni – vse, kar počnejo, je, da dihajo. Poletje jemlje dih iz vsega, do česar se dokoplje: duši zemljo, krade reke, na koži pušča izdajalske gube. Zima pa, kot vidim, sploh ni tako strašna. Take so bile vse zime mojega življenja, take so tukajšnje zime. Do sedaj jih je bilo v mojem življenju triintrideset. No, ta je štiriintrideseta. Zadnja, ki sem jo videla od blizu, je bila enaintrideseta. 

Pred časom mi je Ana prinesla urbano in jo napolnila s petimi evri. Nedotaknjena je ležala v omarici v predsobi. Gladka je in enostavna. Kdo ve, morda bo vse tako enostavno. Iz omare potegnem torbico, šal in rokavice, ki, težke in svetleče kot gorilje šape, ležijo v zadnjem predalu. Hvala bogu avtobus pride hitro, saj moja tesnoba že narašča in vse bliže sem temu, da stečem nazaj domov. Vozilo se privleče izza ovinka kot kitajski zmaj. Ko se ustavi na postaji, njegov gobec utrujeno zasopiha. Pred menoj na stopnice stopita starejša ženska s cekarjem in fant s športno torbo. Jaz čakam.

»Greste?« me zdrami voznikov glas.

»Grem, grem,« odmeva v meni. Nato se zavem, da je treba spregovoriti naglas: »Grem,« rečem in se povzpnem v avtobus. Svet onkraj šipe hlastno, pozorno požiram z očmi, kot bi opazovala težko operacijo, kot bi sledila skalpelom pri brkljanju po negibnem telesu. Temni se. Vedno slabše vidim, a zdi se, da sem že tako nevajena človeške družbe, da lahko ljudi voham. 

Morda Ane sploh ni. Sobota zvečer je – najbrž je na poslovni večerji ali pa ima zmenek. Kljub temu pozvonim. Domofon zahrešči, tako da komaj razločim Anin glas, ki, ko jo veselo pozdravim, nenadoma onemi in ostane le brezglavo šuštenje, podobno brnenju iz zaprtega panja. »Vstopi,« me končno povabi domofon, katerega glas je tako drugačen od Aninega, da že mislim, da ne govorim s svojo sestro. Morda s kako njeno prijateljico, ki pazi na stanovanje, medtem ko je Ana na Maldivih. Hodniki v bloku smrdijo po barvi, po perilu v sušilnici, po urinu otrok, ki spijo v posteljicah, podobni drug drugemu kot grahki v stroku. Vrata stanovanja se počasi odprejo in razkrijejo zaprepaden Anin obraz. Mogoče sem prišla ob nepravem času: Ana je videti bolna in bleda. Z žvečilnim se davi kot s koščico. 

»Marcela!« vzklikne, ko končno pride k sebi. »Prišla si!«

»Sem, ja,« ponosno prikimam.

»Ja, vstopi, no,« me medlo povabi.

Vstopim v sobo, ki jo preplavlja glas voditeljice sobotne zabavne oddaje. Na mizici počiva skodelica, iz katere gleda repek vrečice za čaj. Smešno je. Anin dom sem si vedno predstavljala dišeč po sofisticiranih parfumih, poln ogromnih šopov rož in namesto z novoletnimi lučkami okrašen z dragim nakitom, ki so darilo gorečih oboževalcev. Vonjam pa le koš z umazanim perilom in ostanke pice v kuhinji. Ko mi vonjave odprejo oči, končno spregledam: Ana nosi isto zlizano oranžno pižamo, ki jo je nosila že zadnjič, ko sem jo obiskala. Vse skupaj je, razen tega, da v omari kraljujejo čisto nove louboutinke, čisto običajno bivališče; ne vibrira od preobilja radosti in uspehov. Drage znamke so neme pod prepričljivejšimi vonjavami: voham zavitek robčkov ob postelji, kremo proti celulitu v kopalnici, cede Il Divo v predvajalniku. Nikjer ni prenosnika. Mislila sem si, da ga ima Ana vselej na dosegu roke. Sprašujem se, ali se za stenami morda skriva pravo Anino stanovanje. Čakam, ali se bo knjižna omara zavrtela kot pri Batmanu – benigna kamuflaža bo izginila za zid, pred nama pa se bo pričarala čudovita soba z barom, jacuzzijem in Chippendalesi. Tu so vse prave stvari: nad kavčem je slika znanega umetnika, ki jo je oče dobil na dražbi, po kotih so strateško razpostavljeni klasiki notranjega dizajna, a stvari se druga druge nekako bojijo, ne morejo se zediniti, kakšen vtis naj bi naredile na gosta. Voham Ano, ki v svoji frotirasti pižami spominja na kmeta, ki ga spustijo v Louvre. Živi sredi stanovanja, očitno tapeciranega z bankovci, a brez vrednosti. Izgubila ga je na dražbi. Pokojni dedek je vedno pravil, da Ana navkljub nobel stvarem ne bo nikoli nobel, medtem ko bom jaz, pa četudi revna kot cerkvena miš, vedno nobel.     

»Sedi,« me prisiljeno povabi, sama pa sede na rob kavča. 

»Kako si kaj danes?« vljudno vprašam. Stvari, ki so navadno samoumevno priletele iz njenih našminkanih ust, za suhimi, tenkimi ustnicami obstojijo kot zaporniki. 

»V redu,« se skorajda zacmiha. Z vsakim stavkom leze globlje vase. 

»Mislila sem, da boš gotovo kje zunaj …«

»Ne, danes ne …« odkimava kot šolar pred ravnateljem.

»Si torej kar doma? No, jaz sem pa šla na sprehod … Prav lepo sem se imela.«

Ana se bebavo zastrmi v palec na nogi, ki je pravkar predrl ponošeno blago. 

»Res lep sprehod je bil,« ponovim.

Ana molči.

»Spotoma ti bom odnesla smeti,« rečem po dolgem premisleku.

»Ne, saj ni treba,« se Ana požene kvišku. 

»Ah, saj najbrž ne čutiš, ker si že cel dan tukaj, ampak če prideš s svežega zraka, stanovanje rahlo zaudarja …«

Ana se ponovno usede. 

Iz kuhinje prihaja enolično brnenje hladilnika.


Alenka Koželj: Lovilci sanj. Mladinska knjiga Založba, Ljubljana 2019. ISBN: 978-961-01-5513-3, 156 strani, 22,98€. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE