Umetniki, meščani, veljaki, uradniki, uporniški sinovi skozi oko Janka Kosa

7.5.2015 / 05:44 Komentiraj
Komparativist akad. prof. dr. Janko Kos je pri 83 letih izdal prvo literarno delo: sam pravi “duhovno avtobiografijo”.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Redni profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti (1970–98), v 50. in 60. letih eden najvidnejših kritičnih esejistov in urednikov v kulturno-literarnih revijah Beseda in Perspektive, se spominja po spominu. Spominja se svojega življenja, družine, umetnikov, meščanov in malomeščanov, vojnega in povojnega časa. Spominja se vernih in ateistov, partizanov in domobrancev, tihih in glasnih. Tistih, ki so vojno preživeli dokaj mirno. Družin veljakov, uradnikov, umetnikov, uporniških sinov in pametnih sogovornic.

Spominja se od leta 1931 do 2005. Knjiga Umetniki in meščani se sicer konča z letom 1950 — torej z obdobjem, v katerem se je formiral, in obeta skorajšnje nadaljevanje z obdobjem, ki ga je izstrelilo. (Moje besede: prof. Kos jih prav gotovo ne bi nikoli uporabil. Sploh ne v povezavi z njim.)

Janko Kos: Umetniki in meščani. Spominjanja. Beletrina, zavod za založniško dejavnost, Ljubljana 2015, 203 strani, ISBN 978-961-284-045-7, 23€. — [Izrez hrbta knjige. Oblikovanje: Andreja Brulc.]

Pišem tako kot predavam

Sebe in bralce Kos kar naprej opozarja, da nikoli ni pisal dnevnikov in zapiskov in da je moral precej brskati, ko so se mu podobe izlile na površje. 

Ni pa bilo potrebnih prav dosti strani, da sem se znašla v eni od predavalnic na Filozofski fakulteti. Prof. Kos piše tako, kot je predaval. Piše, kot da se njegovo življenje odvija pred njim, ta trenutek. Do sebe in do opisanega ima distanco, zračno širino, ki jo je izžareval tudi na predavanjih. Ne sledi kronologiji, sledi spominom. S profesorskim stilom.

Tako kot na predavanjih tudi v knjigi ne sodi. Stališčem se izogiba ali jih podaja nevsiljivo, na način, ki ničesar ne zapira. Njegov humor je blag, nanj vedno malo kritično pogleda od strani. Naj bo družinski član, pesnik, politik, zanj je to naprej — človek, kjer mu z odstiranjem družinskega zaledja v ne prav enostavnih časih ne dodaja nič več kot to, kar je človeško. In kar je človeško, ne more biti samo belo, samo črno ali samo črno belo.

Sramežljivost in zadržanost

Redki samorefleksivni zapisi govorijo o tem, da sramežljiv in zadržan, kakršen je (bil), seveda ni imel namena pisati literature. Ta terja drugačen karakter, v sebi nosi sledove samoljubja. Prav tako zapiše, da ne ve, ali se je imel rad. Ni se spraševal o tem. 

Ko recimo opisuje domovanje neke meščanske družine, to dela natančno. Pogled nam vodi skozi prostor, ki ga slika skorajda 3D — na koncu opisa, skorajda mimogrede, pa doda še nekaj o politični usmerjenosti stanovalcev. Samo pove. Če ne bereš natančno, lahko ostane samo slika notranje opreme.

Ko je na predavanjih govoril o nekem literarnem obdobju in delih, je čas vedno postavljal v kontekst političnih dogodkov, znanstvenih dosežkov in seveda dogajanja na drugih umetniških področjih — toda nikoli tako, kot da bi hotel pokazati, kaj vse zna in kaj je prebral, temveč lahkotno, morda malo ironično in samo v delih, ki so se dotaknila tudi njega samega. Odličen retorik lahkega stila. Svojih mnenj in pogledov ni forsiral, toda če si ga dobro poslušal, si lahko izluščil. Ali zgolj ugibal? Njegov stil — tako stil pisanja kot način predavanja — je bil stil gospoda, svetovljana. Vedno na distanci. Zadržan, vendar z védenjem in odnosom do snovi.

Družinska srečanja

V knjigi je še največ govora o družini. Kar nekajkrat o opisu njegove družine Tarasa Kermaunerja. Ta jo je označil ne samo kot umetniško-malomeščansko, temveč tudi katoliško-svobodomiselno. Katolištvo je vanjo prinesla mama, oče pa svobodomiselnost. 

Srečanja z Danetom Zajcem, Tarasom Kermaunerjem, Primožem Kozakom, Cirilom Zlobcem, Jožetom Pučnikom, deloma tudi z Josipom Vidmarjem, slikajo čas, ki ni pomemben samo za slovensko literaturo.

Edini erotični prizor v knjigi je opazovanje doživetij Daneta Zajca. Pa vendar je študentom govoril o nujnosti — seveda distanciranega — ogleda erotičnih predelov evropskih mest. Tudi o Kinu Sloga je govoril na predavanjih. Že vse od študija ga srečujem na filmskih projekcijah, plesnih in gledaliških predstavah. Vedno ga je zanimalo vse v povezavi z umetnostjo. Upravičeno domnevam, da je videl več filmov in predstav kot marsikateri poklicni spremljevalec. Ko kakšno rečeva, kadar se srečava, so njegove sodbe vedno zgodovinsko oplemenitene in podkrepljene z vzporednicami, do katerih se najbrž ne bi dokopala po celih mesecih ždenja v NUK-u.

Še največ pove prof. Kos o sebi, ko opisuje prijateljevanje s Primožem Kozakom in Zlobcem. Človeški portreti malih bogov, če o njih ne bereš in jih ne poznaš. Pri Kosu ni bilo malih bogov, tega ni bilo niti na predavanjih. Gre za zapise gospoda, ki je veliko videl in prebral, poznal legendarna imena slovenskega umetniškega in političnega življenja. A bolj kot sebe odkriva za znanimi imeni vsakdanje življenje. Nič, kar je človeškega, mu ni tuje.

Podrobnosti ne bom razkrivala, ker ne verjamem, da bi vam z golo obnovo knjige vzbudila željo, da bi knjigo prebrali. Profesor Kos je bil tisti, ki je v času mojega študija zelo prijazno ugotovil, da ni nevarnosti, da bom postala komparativistka. A kolikor ga poznam, računam na to, da bo sam potešil vašo vedoželjnost.


Janko Kos: Umetniki in meščani. Spominjanja. Knjižna zbirka Beletrina, 203 strani, ISBN 978-961-284-045-7, 23€. Beletrina, zavod za založniško dejavnost, Ljubljana 2015.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE