Roman. Dr. roman. Dr. Jela Krečič roman.

17.8.2015 / 06:06 Komentiraj
Ni najboljša logistična ideja vzeti na morje 548-gramski roman. Vsaj ne sentiš intelektualiziranja wannabe literatinje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Jela Krečič je nasedla ne samo lastnemu prepričanju, da pismenemu in pisanja vajenemu, veščemu, solidno duhovitemu človeku/novinarju s posluhom in očesom za lifestyle in socialo, ki obvlada žanr publicistike, zna vrteti jezik in ceniti zgodbice, ki jih njemu ali drugim piše življenje — za nameček pa je poročen še s Slavojem Žižkom —, ni težko napisati dobrega romana.

To je pomota.

Abbildungsroman

Roman Ni druge je precej dolgovezna in neobvezna naracija o Delovem fotografu Vorancu Voglu, avtoričinem bivšem fantu Matjažu, ki ga zaradi drugega tipa pusti punca, nakar se siromak v iskanju tolažbe in/ali prave ljubezni — saj še sam ne ve — odpravi na emocionalno, seksualno, žurersko, družabnostno, intelektualizatorsko, sociološko, sentimentalno popotovanje od Petkovškovega nabrežja do Hvara.

(Sicer sem po izbrazbi komparativist, a v konkretnem primeru nisem dovolj informiran in motiviran, da bi se spuščal v empirično raziskovanje rapports de fait med realnostjo in fikcijo.)

Zadeva se konča s happy endom: v komediji zmešnjav (in nravi) na poroki, ki jo gre fotografirat, junak v nevestini sestri spozna kao normalno žensko, domnevno lezbijko, ki jo spreobrne ravno toliko, kot v bistvu ona iz njega naredi spet normalnega človeka.

Smart fiction. Nekakšen Abbildungsroman.

Želje in pričakovanja

Ne pričakujte preveč od romana. Lahko vam postane hitro dolgčas. Odvisno, kaj hočete in pričakujete.

Želite lahkotno branje? Čeprav je na naslovnici tudi ležalnik na plaži, to ni čtivo za na plažo. Bi zabavo? Hja, to je bolj tak humor, kot če vam kdo pripoveduje vice, potem pa vam jih mora razložiti. Protagonist tu in tam seksa, ampak tudi če ne bi. Avtorica to decentno opisuje, ampak tudi če ne bi. Pričakujete spoznanja o današnji družbi in človekovi naravi? Nič kaj dosti ne boste izvedeli.

Vtis o Ljubljani in ljudeh, ki jo inhabitirajo, je neživljenjski, mavčen, odlitkast. Neglede na svojo socialno provenienco in profil so si vsi nastopajoči podobni, skoraj isti: blazirani, cinični, prepametni, zgovorni, duhoviti. Ne znam si predstavljati, kdo so in odkod prihajajo. Deloma so stereotipni, deloma pa socialno neprepoznavni.

To pripisujem avtoričinemu pomanjkanju socialne empatije in literarnega talenta. Katere psihološke in socialne modele opisuje? Tega ne vemo, ker so vsi taki, kakršna sta oz. kot jih vidita protagonist in puppet masterka.

ŽŽ Top sells

Pri knjigi, natisnjeni v 500 izvodih, je poteza, da je skoraj 9-minutno reklamo za Ni druge na založbini strani oz. YouTube kanalu naredil avtoričin soprog Slavoj Žižek himself, v promocijskem smislu naravnost briljantna. ŽŽ Top sells.

Toda če dvakrat pomislimo, s svojim za lase privlečenim govoričenjem ni naredil usluge ne njej ne sebi.

Če pustim ob strani dvoumno duhovičenje, češ, “ena žena bogataša ma psičke, druga kupuje kožuhe, Jela bo pa napisala roman pa tko” — ali pa da upa, da bo roman uspešen, pa “ne samo zarad egoizma, da bo tud žena kaj več prnesla denarja v hišo” —, je poanta Žižkovega izvajanja v tem, da zna stvari tako sofistično obrniti, da pomanjkljivosti romana interpretira kot kvalitete. Opaža prav, ampak:

“Roman sploh ni to, kar se zdi, taka lahkotna ljubezenska pripoved, avanture od ene do druge. Par pozornih bralcev je opazlo, da se pravzaprav v romanu neki velkega do konca sploh ne zgodi. Od ene ženske k drugi, vmes lahkotni pogovori in tko naprej. Hkrati pa je to najboljši odgovor par prijatlov, k so rekl: ‘Roman se odlično bere, zabavno, ampak a ni, da neki manjka? Saj živimo ja v času prekarnih delavcev, krize in tko naprej.’ Moj odgovor je pa, da je v tem kvaliteta romana. Ker ravno to, da se nč ne zgodi, da so na površini samo lahkotni pogovori in tko naprej, ravno na ta način se pod masko lahkotnosti evocira neko inertno ozadje.”

Nedaj se godinama

Uf, kaj, Jela Krečič pač ni Dickens. Niti Franzen ni.

In če ni, potem ne vem, zakaj bi kot novinarka morala imeti hobi — in ambicijo —, da si izmišlja fikcijo in zgodbice o ljubavnih zapletih asocialnih svinčenih vojačkov.

Za to bi morala znati diverzificirati psihološke profile svojih junakov, predvsem pa generalizirati socialno kuliso, pred katero postopajo, da bi njihove naključne in poljubne, singularne usode zanimale še koga drugega kot tistih 500 zdolgočasenih, napol načitanih Slovencev, ki pogrešajo kolumne ali bloge z dodano vrednostjo fikcije.

In nenazadnje, današnji človek — Slovenec/Slovenka pa še zlasti, z ozirom na konfuznost naše družbe — pri vsej eventualni literarni nadarjenosti tako ali tako ni zmožen napisati relevantnega romana pred svojim 40. letom.

Morda zna izjemoma umetniško očarati, prepričati z inventivnostjo in domišljijo, jezikovnim mojstrstvom, ampak socialne relevance pa v njegovem delu ni in ne more biti.

Pri Jeli Krečič, ki se je romanopisja lotila za nameček še brez literarnega talenta in kot pripadnica izgubljene generacije, pa so ta pričakovanja seveda še tem bolj iluzorna in utopična.

Jela Krečič: Ni druge. Beletrina, Ljubljana 2015. ISBN 978-961-284-083-9, 355 strani, 26€.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE