Sezona roditeljskih sestankov: Šola je za otroke, ne za starše

8.9.2015 / 06:08 Komentiraj
Zanima pa me tudi, zakaj se nekatere mame ne morejo sprijazniti s tem, da v šolski menzi ne bodo nikoli stregli kvinoje?
NAROČI SE PRIJAVI SE

September je mesec roditeljskih sestankov. Ker se jih udeležujem že leta, ne izvem veliko novega. Opazim pa razliko.

Včasih so bili namenjeni temu, da si izvedel, kaj bo otrok počel v šoli. Zadnja leta pa učiteljice vedno več razlagajo tudi nam staršem, kako naj se v zvezi s šolo obnašamo starši.

Saj ne da bi učiteljice to direktno povedale, ampak zdi se, da imajo v šolah več težav s starši kot pa z otroki.

No, imajo jih tudi z otroki, ampak te so velikokrat posledica težav z njihovimi starši.

Roditeljski so bili včasih namenjeni temu, da si izvedel, kaj bo otrok počel v šoli. Zdaj pa učiteljice razlagajo tudi to, kako naj se v zvezi s šolo obnašamo starši. — [Fotografija: Tina Deu.]

Zamujanje

Najprej gre za banalne zadeve. Recimo to, da se k pouku ne zamuja. Tega včasih ni bilo treba posebej poudarjati. Zdaj pa na vratih 1. razreda vse leto visi prošnja, naj starši otroke pravočasno pripeljemo v šolo.

Prositi je sicer lepo, ampak po mojem bi točnost — ki je v prvem razredu skrb staršev — lahko od nas tudi zahtevali.

Mogoče pa šole tudi zato nihče več ne jemlje zelo resno?

Verjamem, da vpadanje zamudnikov v razred po zvonjenju moti učiteljice. Moti pa tudi učence. Med njimi še najbolj tistega, ki zamuja.

To vem iz lastnih izkušenj. Spraviti pet članov družine ob točno določenih urah na točno določene kraje ni najlažje. Ampak se trudimo. Sploh pa od takrat, ko je najstarejši v 1. razredu jasno povedal, da se bo odpovedal družinskemu članstvu, če se ne poboljšamo. Ker njega je potem res “ful sram”.

Po mojem se splača potruditi. Verjetno je šolski zvonec prvi otrokov stik s tem, da mora biti točen. Če samo pomislim, koliko tega ga v življenju še čaka.

Čevlji na ježka

Na roditeljskem sestanku za prvošolce redno poudarijo — za vsak slučaj že na spomladanskem —, da bi otroci ob vstopu v šolo morali znati sami na stranišče. Obvladati bi morali zavezovanje čevljev na vezalke. Pri zajtrku od njih pričakujejo, da si na kruh namažejo marmelado, ne da bi špricalo po jedilnici. Pri kosilu pa, da znajo razrezati zrezek, ne da bi vse skupaj zgledalo kot poslednji harakiri.

Po mojem vse to večina otrok čisto dobro obvlada — kar pa še ne pomeni, da to res počnejo.

V resnici si marsikateri otrok v 2. razredu še copat ne obuje sam. Če je zraven mama, že ne. Je pa res, da znajo biti tudi največji razvajenci precej iznajdljivi, ko staršev ni blizu. V šoli opravijo sami, doma pa si pustijo streči. Ampak to je že druga zgodba.

Nas so še najbolj zafrknili čevlji na ježka. Namenjeni so majhnim otrokom, ampak tako majhnim pa spet ne. Enkrat pride trenutek, ko otroku kupiš superge na vezalke. Mi smo jih že, pa jih dva od treh še vedno ne znata zavezati.

Se pa trudita: v vrtcu jih je zavezala vzgojiteljica, v šoli pa moraš z odvezanimi igrati fuzbal in to res ni fora.

Ne vem, po mojem lahko včasih tudi počakaš, da otrok neko veščino res rabi. Bo vsaj vedel, kaj to pomeni.

Peš ali z avtobusom

Učitelji si želijo sodelovanja staršev, ampak v mejah normale. Starejše od petnajst let, ki niso šolsko osebje, bi po mojem najraje zabrisali iz šolskega poslopja. Ker tisti grozd odraslih, ki vsako jutro visi na vratih učilnic, res ne sodi na šolski hodnik.

Odkar je treba prvošolce pospremiti do razreda, se ta servis nadaljuje tudi v višjih razredih. Slovenski otroci so v šolo nehali hoditi peš ali z avtobusom. To je očitno napačna smer, saj se marsikatera mama ne ustavi niti pred šolo.

Sprašujem se, zakaj se v bistveno večjih evropskih mestih, kot je na primer Dunaj, desetletniki vozijo z javnim prevozom, v Ljubljani pa starši v šolo prevažajo še gimnazijce?

Zanima pa me tudi, zakaj se nekatere mame ne morejo sprijazniti s tem, da v šolski menzi ne bodo nikoli stregli kvinoje?

Pa smo tam

Takšen odnos do šole se nadaljuje v nenehen nadzor otrokovega šolskega dela, pa tudi življenja nasploh. Starši dnevno preverjajo domače naloge ali pa jih celo rešujejo, pomagajo pri plakatih in referatih, učijo se z otroki. Tako rekoč še enkrat hodijo v osnovno šolo. Dobesedno.

Domača naloga ni naloga staršev. Prav tako ni njihova naloga učenje in vse, kar spada zraven. Vprašajte učitelje.

Čeprav sploh ne dvomim, da bodo na roditeljskem sestanku to večkrat kar sami poudarili.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na [email protected]
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE