Cerar je gol. Ubog zmeden uradnik, ne državnik.

24.10.2015 / 06:06 Komentiraj
Usodni trenutki kličejo po odločnih ukrepih. In prav to je zanka, ki so si jo Slovenci s Cerarjem nataknili okrog vratu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Čez dvojno črto

Majhna vinjeta, ki veliko pove o profilu slovenskega politika.

Nedelja, 11. oktobra, pozno popoldne, Stari trg v Ljubljani. Madžarska je prav takrat zapirala meje. Sprehajal sem se, po nekajdnevnem deževju je posijalo sonce. Nekaj korakov pred menoj Miro Cerar. Ta, ja. Predsednik vlade. S svojima — ugibam — najstniškima otrokoma. Lepo, tudi on ima pravico do zasebnega življenja, sploh pa v nedeljo popoldne.

Pričakoval bi, da je tam peš ali s kolesom ali da je parkiral svoj avto v garaži na Kongresnem trgu. Ampak ne. G. Cerarja in otroka je na mestu, prepovedanem za ustavljanje in parkiranje, ob šentjakobski cerkvi čakal velik nov službeni BMW 7 s šoferjem.

Dobro, predsednik vlade potrebuje primeren, velik in prestižen službeni avto. Mislim pa, da v demokraciji, kakršna je slovenska, tak avto ni namenjen prevozu njegovih otrok z nedeljskega sprehoda.

Toda najhujše šele pride.

Zelo odločno in sunkovito je šofer speljal desno na Karlovško cesto, potem pa še pred mostom ostro zavil čez polno dvojno črto levo na Prule.

Če g. Cerar že ne dojame, da si ne sme privoščiti nedeljskega izleta z otroki v službenem avtu, pa bi lahko vsaj vedel, da se ne spodobi spodbujati tako očitnih in objestnih prekrškov kot je vožnja čez polno dvojno črto. Že zaradi vzgoje lastnih otrok ne, če nič drugega.

Neoprijemljiv profesor

Cesar je gol, vzklikne deček v Andersenovi pravljici. Danes bi lahko to parafrazirali z besedami: Cerar je gol. Tako nepripravljene, nesposobne, neodločne in mencave vlade Slovenija vse od osamosvojitve ni imela.

No, to smo vedeli že ob njegovem imenovanju za premiera. Ta kriza z begunci je zelo jasno pokazala, kako nevarno je lahko za družbo, v kateri politične stranke izgubljajo verodostojnost, če ljudje na volitvah — seveda iz obupa — izberejo mencavega in neoprijemljivega profesorja pravne teorije. Ki pa ima v svoji glavi velike načrte.

Tudi ta vlada vlada tako, kot da vlada iz obupa. Begunska kriza je do konca razgalila nemoč, nesposobnost, neodločnost in odsotnost vsakršne državniške drže teh ljudi, ki jim rečemo ministri.

Slovenskih zgodb ni vredno spremljati

Sodim med ljudi, ki jih družbeno dogajanje zanima. Rekel bi, da nadpovprečno. Spremljam razmere po svetu, manj pozorno pa slovensko dogajanje. Me skorajda ne zanima več. Preberem pa med drugim zapise in intervjuje Vesne V. Godina. Po vsem tem sem še bolj prepričan, da slovenskih zgodb ni vredno spremljati. Škoda časa, energije, živcev…

Zadnjih nekaj dni pa me je, razumljivo, zanimala begunska kriza. Sem predaleč, da bi se odpeljal med begunce in si sam ustvaril mnenje, imam pa tudi dovolj novinarskih izkušenj, da med medijskimi objavami in javnim novinarstvom — kar so pravzaprav ta družabna ali družbena omrežja — ločim zrnje od plev. Sprva nisem nameraval pisati o beguncih, ker jih o tem piše že preveč in ker je to eksplozivna tema, ki razdvaja ljudi. Pa tudi zato, ker s tem ne morem pomagati nikomur.

Profil sodobnega slovenskega politika

Ta teden je postalo jasno, kakšen je profil sodobnega slovenskega politika. Išče izgovore. Ves čas išče le izgovore. In trepeta za svoje politično preživetje. To sicer opazujemo že dolgo ob manjših, dolgotrajnejših procesih. Vendar je nenadna begunska kriza z desettisoči ubogih — tudi nasilnih, naših oblik vedenja nevajenih — beguncev razgalila njihovo nezmožnost vladanja do spodnjih hlač in še dlje.

Prav vsem, ki jih to vsaj malo zanima, je bilo ob zaprtju madžarske meje jasno, da se bo ta stotisočglava množica, ki bo čez nekaj tednov milijonska, zgrnila na slovenske meje.

Posledice poznamo

Kako naj torej ta Miro Cerar prebivalce Slovenije vodi skozi tako zapleteno zgodbo, kot je begunska kriza? Nima šans. Nima jajc. Nima stila. Nima ne širine ne politične spretnosti, da bi lahko opravičil zaupanje, izkazano na volitvah. Ni državnik. Je le ubogi zmedeni uradnik.

Takšni trenutki zahtevajo najboljše, najbolj pogumne, najbolj trmaste, najbolj zagrizene… Slovenska osamosvojitev je v mnogih pogledih uspela zaradi tega, ker so bili na izpostavljenih funkcijah takšni ljudje. Od Milana Kučana, Janeza Drnovška, tudi Janeza Janše, če hočete… Njihove poti so se razšle, vsak je imel v življenju in v politiki pač neke svoje cilje…

Posledice poznamo. Slovenija je politično uničena družba. O tem se lahko prepričate vsak dan na ulici, v službi, pri spremljanju medijev in poslušanju politikov.

Morda Cerarja opravičuje samo to, da Slovenija nima političnega kompasa. Niti barve in niti usmeritve, kam in kako si sploh želi.

Nadučitelj Kalimero

Da ne bo pomote, Miro Cerar v mojem pisanju samo pooseblja večino slovenske politike, ki jo vodi. V javnih nastopih sredi te velike humanitarno-varnostne katastrofe z begunci operira z opravičevanjem. V pogovoru na televiziji [16:53–27:48] ne pokaže nobene državniške drže. Najprej kot Kalimero tarna o ravnanju Hrvatov. Potem kot nadučitelj Slovence opozori naj ne kritizirajo policije, ker dela dobro. Nadaljuje s pojasnjevanji s sestankov Evropskega sveta. Razloži, da se Evropa odziva prepočasi. Pojasnjuje, da je Slovenija zaprosila za 60 milijonov evrov evropske pomoči. Se opravičuje, da je Slovenija članica schengna in zato omejena v svojem ravnanju. Ves čas je v podtonu čutiti rdečo nit njegovega nastopa. V tej krizi da ni sam, da se mora obnašati kot del večje skupnosti, upoštevati njene interese in pravila.

Če bi se dobro poslušal, bi že v svojem prvem odgovoru zaznal vso nesmiselnost svojih nadaljnih trditev. Ne Hrvat Milanović ne Madžar Orbán ne verjameta več v to, kar zagovarja Cerar. In prav zato se je slovenska vlada skupaj s prebivalci soočila s 13.000 begunci v enem dnevu na slovenski meji. Jutri se bo morda z 20.000, pojutrišnjem s 50.000, naslednji teden… Kdo ve?

“Šel bom na teren, šel bom med ljudi, zmogli bomo,” se je sredi pogovora prelevil v slabo karikaturo Angele Merkel, katere besede “wir schaffen es” še vedno odzvanjajo med Nemci, ki se že pripravljajo na Nemčijo po Angeli Merkel. In za konec še vrhunec Cerarjeve mešanice napuha, mencavosti, naivnosti in nerazumevanja dejanskih razmer. “Do nedelje bomo še počakali, radi bi evropsko rešitev te krize, če je ne bo, bomo pač prepuščeni sami sebi,“ tako nekako je zaključil in želel pomirjujoče delovati na Slovence.

Pozabil je dodati, da je bila ta kriza že spomladi.

Barack Obama: “Yes we can.” — Angela Merkel: “Wir schaffen es.” — Miro Cerar: “Zmogli bomo.” — [Screenshot: Fokuspokus/TV Slovenija.]

Primer iz narave

Pričakujem kritiko: kaj bi bilo torej prav, kaj bi slovenska vlada morala storiti?

Glede na politične razmere v Evropi, ki niso od včeraj, kaj šele od začetka oktobra, bi se morala vlada na razmere pripravljati preventivno. Cerarjev izgovor, da lahko ukrepaš šele, ko so begunci enkrat tukaj, je za vse, ki zdaj z njimi trpijo v nemogočih razmerah, najmanj nesramen in žaljiv.

Primer iz narave. Slovenija ima veliko deročih alpskih rek. Verjamem, da tudi Miro Cerar rad hodi v to naravo. Ni mu tuje, da so v teh rekah skale. Kaj naredi reka? Elegantno obide oviro. Policija, vojska, zid in morda še kaj bi moralo že od poletja stati na slovensko-hrvaški in slovensko-madžarski meji. S tem v ničemer ne bi ogrožali lepe Schumanove in Kohl–Mitterrandove ideje združene Evrope, ki je je, roko na srce, vsak dan manj.

Celo običajni ljudje smo dolgo pred dejansko madžarsko postavitvijo ograje vedeli, da bodo mejo zaprli. Dolžnost obveščevalne službe pa je, da to ve prej kot drugi in obvesti politike. Slovenija bi lahko bila pripravljena na to, da se reka (beguncev) ne more kadarkoli preliti čez slovensko ozemlje. Če bi bila Slovenija za tak naval beguncev zaprta, bi reka našla drugo pot… O načelni pripravljenosti za sprejem manjšega števila beguncev pa bi se Miro Cerar še naprej lahko pogovarjal in pogajal z uradniki Evropske unije.

Usodne odločitve

Resni in usodni trenutki v zgodovini nikdar niso bili čas za mencače. To je čas, ko je treba odločno ukrepati.

In prav to je zanka, ki so si jo Slovenci z Mirom Cerarjem zadrgnili okrog vratu. Slovenija ima politiko, ki jo zaznamujeta napuh pri izrabljanju majhnih privilegijev, kakršna je nedeljska vožnja z otroki s službenim avtom čez dvojno polno črto, in popolna odsotnost državniškega posluha za preprečevanje in reševanje temeljnih problemov kot je begunska kriza.

Strinjam se, da sredi bitke ni dobro menjati generala. To vedo tudi Nemci. A ne pozabite na škodo, ki jo je — če se omejim na to še ne končano krizo — Slovencem povzročil Miro Cerar s svojim pogledom na politiko. Vsaj takrat ne, ko bodo na vrsti naslednje volitve.

Lahko pa se še naprej ukvarjate z Janezom Janšo in ustavnim sodiščem…


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 22. oktobra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Cerar je gol. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.




Zapri


 

Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE