Samo seks je roman — ali esej? — Erice Johnson Debeljak o ženskem telesu kot polju političnih, erotičnih in drugih razmerij moči. Zgodovinski razpon knjige od mitoloških ženskih figur do sodobnih seksualnih praks osvetljuje pojmovanja sile in sle, s katerimi so bile ženske soočene in so še. Glavna junakinja ne pristaja na pravila patriarhalnega sveta in strastno sledi svoji obsesiji in spolnemu poželenju …

Erica Johnson Debeljak se rodila leta 1961 v San Franciscu. Študirala je v New Yorku, kjer je diplomirala iz francistike na Univerzi Columbia in magistrirala iz ekonomije na Univerzi New York. Leta 1993 se je poročila s pesnikom Alešem Debeljakom (1961—2016) in se preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila že leta 1999. Njena prejšnja knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica (2021), ki združuje tako spomine, osebno pričevanje kot antropološko analizo vdovstva, je postala uspešnica in bila razglašena za knjigo leta 2021.

Samo seks

Vse to je fantazija, izmišljija, štos, da bi se prijateljica smejala, projekcija poželenja ne samo po seksu, temveč tudi po nekakšni pravici, ki se v resničnem življenju nikoli ne zgodi. Vsaj ne ženskam. Ne obstaja mednarodno omrežje vplivnih mladih moških, ki bi iskali starejše ženske za resničen analogni seks. Ne maram plačati petsto evrov za dve uri profesionalnih spolnih storitev z nič kaj vplivnimi, verjetno samo precej neuspešnimi mladimi možmi. Niti 7,99 evra na teden ne maram plačevati za obet digitalnega seksa, pa tudi če bi mi poštar za ta denar občasno prinesel vibrator. Prisiljena sem se vrniti na delovno mesto, k Tinderju. Toda ravno ko sedem na kavč, na katerem se je vse skupaj začelo z mojimi sozarotnicami, hčerko in umirajočo prijateljico, ravno ko se namenim znova aktivirati svoj profil in začeti podrsavati po žalostno omejenem bazenu moških v državi, v kateri živim, pozvoni stacionarni telefon.

Mama.

Spet.

Kot da bi hkrati s svojo demenco razvila tudi šesti čut za to, kaj počne njena hči na drugi strani sveta. Čim dvignem daljinca, da bi ušpičila kaj porednega, vzame slušalko v roke. Toda danes ni nobenih njenih običajnih nejasnih vprašanj: Kje že živiš? Zakaj živiš tam?

Nekaj ti moram povedati, začne.

Njen glas je oster, odločen, zbran, kot ga nisem slišala že leta. Njegov zven v meni vzbudi val otroškega vzhičenja in upanja. Kar zajokala bi. Bi bilo možno, da so se možganske celice uredile? Da se je njeno propadanje dejansko nekako zasukalo? Krenilo v drugo smer? V nemogočo smer? V rikverc? Proti mladosti in čilosti? Bi bilo mogoče, da jo dobim spet nazaj?

Kaj?

Bojim se, da se je zgodilo kaj strašnega, kaj tako skrajnega, da je povzročilo naval adrenalina skozi telo in um, naval tiste sorte, ki pripravi navadnega človeka, da je zmožen dvigniti klavir, da bi rešil nekoga, ki je ujet pod njim. Toda rada bi, da govori še naprej, tudi če bodo novice slabe. Rada imam zven tega močnega, trdnega glasu, maminega glasu, kakšen je bil prej, ne šibak in negotov. Za trenutek si celo predstavljam, da bi jo lahko znova zaprosila za kak nasvet, iskala pri njej tolažbo za svojo vse večjo osamljenost.

Gre za …

In potem pove ime svoje najboljše prijateljice izpred let, ženske, ki je telesno trdna, nikoli ne trpi niti za najmanjšo tegobo in je za razliko od moje mame duševno bistra, čeprav gre že proti devetdesetemu. Mama tej ženski ni več naklonjena, zdi se ji, da jo zanemarja, zameri ji njeno skrivnostno čilost, s kakršno se sama ne more več kosati.

Kaj pa je z njo?

Zgleda, da bo spremenila oporoko.

Oporoko? A to sploh še lahko pri teh letih? Je opravilno sposobna za to?

Ugriznem se v jezik. Nočem užaliti mame s tem strašnim izrazom — opravilno sposobna —, vendar je tako zagreta, da bi povedala zgodbo, da sploh ne opazi.

Vsi njeni otroci bodo prileteli sem, da bi ji preprečili.

Kaj, jih bo izločila iz oporoke?

Ne vem, ali jih bo izločila, ampak zgleda, da bo nekoga dodala.

Koga?

Nekega mladega moškega.

Zdaj pa se na kavču vzravnam, iskreno zainteresirana še za kaj več kot maminega povrnjenega duha. Bi bilo mogoče, da se je njena devetdesetletna prijateljica znašla na Tinderju? Na spletnih straneh za panterke? Da po internetu lovi žigole?

Kako mladega?

Okrog šestdeset, po mojem.

Za mojo mamo so vsi okrog šestdeset mladi, tako kot se meni vsi med štiridesetim in petdesetim zdijo na vrhuncu človeške lepote in moči. Ljudje srednjih let se mi zdijo čudovito lepi, bolj kot ljudje v dvajsetih. Kot polbogovi so, še zmeraj nekako na dosegu, še zmeraj skoraj človeški, za razliko od zares mladih, ki prebivajo v lastnem svetlem, nedosegljivem, zaprtem kraljestvu.

Uau. Še meni je težko biti privlačna za moške take starosti.

Zgodba o tej prastari pohotni ženski me osupne, a nič manj kot mamina nenadna umska ostrina, njena besedna koherentnost. Zdi se, da imajo govorice, škandali, seks zdravilen učinek na njenega pešajočega duha, enako kot ga imajo na moje starajoče se telo. Mogoče pa sem s svojim raziskovalnim projektom na pravi poti. Mogoče pa je to področje z velikim potencialom za naše vse hitreje starajoče se prebivalstvo. Da lahko seks — govorjenje o njem, ali še bolje, njegovo prakticiranje — izboljša ne le kakovost življenja, ampak tudi samo dolgoživost. Mogoče pa bi seks morala odrejati vlada, pokrivati bi ga moralo zdravstveno zavarovanje. V eni od svojih radikalnejših in manj cenjenih komedij si je antični grški pisec komedij Aristofan zamislil vlado pod vodstvom žensk, ki odredi gospodarsko in seksualno enakopravnost. Prvi zakon, ki ga sprejme ta vseženska vlada, je ta, da lahko mladi fantje spijo z vsako žensko, ki jo hočejo, vendar pod pogojem, da najprej spijo tudi s kako starejšo in/ali gršo. Starke so prežale po ulicah, vdirale v spalnice mladih in zahtevale svoje pravice. Utopični socialist Charles Fourier iz 18./19. stoletja je ta koncept le še razširil, ko je za vsakega moškega in žensko ne glede na starost ali videz ali telesno bolehnost predlagal seksualni minimum, podobno kot univerzalni temeljni dohodek. Predlagal je, da bi moral seksa potrebnim take storitve zagotavljati plemeniti razred ljubezenskih prostovoljcev. Ko sem pomislila na to idejo, je bila moja prva reakcija: ja, prijavljam se, pa ne kot prejemnica, ampak kot prostovoljka. To bi bil zanesljiv način, da si zagotoviš reden seks, pa še dobrodelno storitev nudiš. Toda potem sem pomislila na različna odvratna bitja, ki prežijo na drugi strani vseh tistih spalničnih vrat, in nisem bila več tako prepričana, ali bi bila iz pravega testa za tako ljubezensko plemstvo. Trpim za enakimi predsodki kot vsi drugi člani družbe. Edini razlog, zakaj si mislim, da je moje telo vredno seksa, je ta, da sem za svoja leta še vedno videti dobro, sem negovana, voskana in manikirana, z vsemi privilegiji bogatih. Kaj pa tisti, ki niso videti tako? Ki nimajo denarja, da bi se negovali? Grdi? Debeli? Zanemarjeni? Telesa, ob katerih nas oblivata sram in odpor?

Me poslušaš? Si še tam?

Mamin prečudoviti, žareči glas me potegne nazaj iz sanjarij.

Ja, poslušam, še sem tukaj.

No, kako se to tebi zdi?

Ne vem. A dejansko seksata? Kot seks seks? Pravi seks?

Ne vem čisto zagotovo. Nisem vprašala.

Mamo dosti bolj zanima finančni vidik.

Mislim, da leži zraven nje v postelji, pravi, in ji pusti, da ga boža po stegnih.

Prijetno.

Kako to misliš, prijetno?

Nič. Samo mislim, moška stegna so prijetna.

Pa ne tako prijetna, da bi zaradi njih človek spreminjal oporoko.

Ja, najbrž ne tako prijetna.

Zato je toliko varneje za vsakogar — za celoten družbeni red, za sisteme prvorojenstva in prenos moči iz generacije v generacijo —, če se starke obnašajo kot starke, če spolno poželenje ženske, njena želja, da bi se dotikala moških stegen, ugasne takrat, ko ugasne njena plodnost. Na tej točki v življenju je ženska domnevno že izpolnila svoje prvenstvene dolžnosti do patriarhata, rodila je otroke, udejanjila svoj prispevek k nadaljevanju vrste, rase, naroda. Dejansko pa je natanko na tej točki svojega življenja, čeprav se tega mogoče ne zaveda, dosegla vrhunec svoje moči in avtonomije. Ne potrebuje več moškega, da bi ji dajal otroke. Če je dosegla določeno mero finančne neodvisnosti, moškega ne potrebuje več niti zaradi denarja. Njeno telo je svobodno, ni več sužnja mesečne stigme krvavenja in menstruacije, strahu, da bi zanosila, kadar si ne želi zanositi, da ne bi zanosila, kadar želi zanositi, telesnega bremena nosečnosti, rojevanja, dojenja, vzgoje otrok. Čisto slučajno pa je to tudi trenutek, ko ji družba pove, da je nevidna, nevredna poželenja, izsušena. Vagina ji je atrofirala. Pa ne le to: da je nezanesljiva, čustveno neuravnovešena, da ne more zapustiti hiše ali voditi sestanka upravnega odbora, ker bi se lahko osramotila, če bi jo mogoče oblil vročinski val ali bi planila v solze brez razloga. Ključnega pomena je, da se jo poniža, da ne bi dojela svoje moči, kajti ženske so vitalnejše od moških, živijo dlje, v obdobju med smrtjo moža in svojo smrtjo pa imajo pogosto v posesti ne le svoje premoženje, temveč tudi premoženje moža. So živi kanalizator tega premoženja, preden bo prešlo v roke naslednji generaciji.

Ne preseneča, da se je razmahnila cela industrija, ki v ta kanal vrta luknje in naskrivaj izsrkava nekaj tega tekočega zlata. Ta podjetniška veja je obstajala od nekdaj, vendar ji je internet dal še nov zagon in doseg. Govori se, da tako kot druge tehnološko podprte mode ustvarja na stotine milijonov evrov na leto. Goljufi se plazijo po družbenih omrežjih, Tinderju in drugih aplikacijah za zmenke, osredotočeni na starejše ženske. Držijo se preverjenih pravil. Običajno imajo neoprijemljiva imena, ki bi lahko bila iz katerekoli bogate, varne anglosaške države — Carter, Hunter, Harper, Taylor. Po starosti sodijo ravno v tisti idealni razpon — zgodnja štirideseta do zgodnja petdeseta —, ne tako mladi, da bi vzbujali sum, pa ne tako stari, da bi sodili v kategorijo odvratnih bitij. Opisujejo se kot ločenci ali vdovci, torej moški, ki so ljubili in bili ljubljeni, ki so torej sposobni pravega razmerja. Imajo kake sorte kariero sposobnega moškega, ki zahteva mednarodna potovanja — špediter, tehnik na naftni ploščadi, vojaški častnik, stacioniran v tujini. Njihova slika je videti kot stock fotografija, vzeta iz kakšnega kataloga zrelih moških fotomodelov. Sporočila, ki jih pošiljajo, ko navežeš stik, so po vsem svetu skoraj identična, generirajo jih algoritmi. Pravijo, da so pred kratkim ločeni/ovdoveli, da iščejo resno razmerje, pravo ljubezen. Prebivajo mamljivo blizu in bi te radi odpeljali na romantično večerjo že nocoj, jutri, čim prej. Konec jih bo od želje, da se srečajo s tabo, samo s tabo, z nobeno drugo. Obstaja pa kavelj. Ravno se odpravljajo na tritedensko mednarodno poslovno pot, tako da bo morala romantična večerja počakati, dokler se ne vrnejo. Vendar se bodo vrnili in potem bosta skupaj. Zaprosijo te, da jim sporočiš podatke svojega WhatsAppa, Instagrama, Facebooka, da bodo s teboj laže komunicirali, ko bodo na poti, tako da se bosta lahko pobliže, globlje, bolj romantično spoznala. To bo prava ljubezen.

Naslednji korak v pravilih igre je dokaj predvidljiv. Preden se vama uspe srečati, se zgodi nekaj strašnega. Ukradejo jim dokumente, imajo nesrečo in so v bolnišnici, nekdo jih ugrabi, ujeti so na vojnem območju. Ti si edini človek, ki jih lahko reši. Potrebujejo tisoč evrov, da bi se vrnili domov k tebi, svoji edini pravi ljubezni, in nestrpno pričakovani večerji. Včasih se spustijo v dolgo igro, razvijajo globljo potrebo, dolgotrajnejšo zvezo, radi bi se poročili s tabo, želijo si, da bi srečno živela skupaj do konca svojih dni. Ne pritisnejo na sprožilec takoj ali pa pritiskajo po malem znova in znova in znova — darilne kartice za bolne otroke, denar za operacije, za izgubljene potne liste, za nove vizume. Včasih ženske vzamejo hipoteko na hišo, da financirajo te potrebe. Celo ko njihovi otroci odkrijejo, da mama nakazuje velike zneske denarja moškemu, ki ga ni sploh še nikoli srečala, celo ko se vmešata banka in policija in žensko soočijo z neizpodbitnimi dokazi, da ta moški ni tisti, za katerega se predstavlja, da je ne bo nikoli stisnil v objem, da mogoče sploh ne obstaja, tega pogosto ne mara verjeti, ne mara, da bi njen fantomski ljubimec izginil.

Kako je sploh mogoče, da to deluje? In zakaj ne deluje name? Psihologi pravijo, da obstajajo tri vrste ljubezni — privlačnost, strast in navezanost — in da vsaka od njih sprošča svojo vrsto hormonov. Privlačnost sproža dopamin in serotonin, strast estrogen in testosteron, navezanost pa vazopresin in oksitocin. Slednji je hormon, ki ga imamo ženske v izobilju, ko rodimo. Zato se zazremo v oči svojih otrok in se vanje globoko, noro zaljubimo. Toda moji dnevi rojevanja in dojenja so že davno mimo in zdaj sem povsem na vlaku testosterona in serotonina — ugodje, ugodje, ugodje. Tisti žigoli za petsto evrov — tudi če se izkažejo le enkrat v dveh urah — imajo dosti bolj pošten posel kot goljufi. Za svoj zaslužek zagotovijo resnično storitev, resnično telo. Tudi tisti šestdesetletnik, ki leži v postelji mamine devetdesetletne prijateljice in ji pusti, da se dotika njegovih kitastih stegen, za to pa prestreže nekaj tistega tekočega zlata, ki se pretaka po kanalu, je častnejši človek. Ženska od njega nekaj dobi, nekaj konkretnega. Občuti težo njegovega telesa na žimnici poleg sebe. Njegova sapa se meša z njeno v zraku nad njunima glavama.

Z mojo staro smrtno mamo govoriva še nekaj časa, o dolgem indijanskem poletju, v katerem uživa na njeni strani sveta, kot mi v njem uživamo na naši, o poznem cvetenju rož na njenem vrtu, o modrikastem nebu, pomanjkanju dežja. Ves ta čas moj mobitel leži na kavču poleg, pulzirajoče čaka, kot da je živ, zahteva mojo pozornost. Težko se upiram še naprej.

Mami, super glas imaš danes, ampak zdajle grem. Stvari me čakajo.

Kakšne stvari?

Iščem moškega s prijetnimi stegni, se zasmejim. Ampak obljubljam, da ne bom spremenila oporoke.