Knjiga Primer: Anhovo: Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo filozofinje in politologinje Jasmine Jerant je angažirana, iskriva in skrbno dokumentirana pripoved o vzponu in padcu azbesta — “čudežnega gradbenega materiala” —, obenem pa tudi o najstarejšem okoljevarstvenem gibanju pri nas. Kako je ob Sočo, slovenski naravni biser, sploh prišel azbest? Kako je mogoče, da še danes v tej ozki dolini kurijo nepredstavljive količine odpadkov s širšega območja, četudi je skoraj šeststo zdravnikov podpisalo peticijo, da je stanje treba urediti? Kdo so bili lastniki velikanske tovarne skozi čas in kako so ti kraji postali usodno odvisni od ekonomskega uspeha Salonita Anhovo?

Jasmina Jerant (1980) je diplomirala na temo socialne pravičnosti in UTD. Na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti je magistrirala iz političnih ved, trenutno pa na Univerzi v Tampereju dela doktorat iz UTD. Sodelovala je z Rdečimi zorami, Mestom žensk, AI Slovenija, Inštitutom 8. marec, ZRC SAZU itd. Leta 2022 je bila Ob ustanovitvi stranke Vesna je bila njena sopodpredsednica. Živi v Soški dolini, kjer kot aktivistka sodeluje z domačini in društvom EKO Anhovo. Primer: Anhovo je izšel pri Mladinski knjigi.

Primer: Anhovo • Rekorder in absolutni državni prvaki

Podjetju je šlo vedno bolje. Dokaz uspeha in neustavljive rasti je bila tudi uvrstitev med prvo deseterico najboljših podjetij oziroma med “zmagovalce slovenskega gospodarstva”. Po rasti prihodkov in dobička iz poslovanja za leto 2019 je bil Salonit že uvrščen na sedmo mesto med sto enim slovenskim podjetjem. Istega meseca je bil še na enem seznamu: “Po zaslugi visokih preteklih naložb, v nekaterih primerih pa tudi nakopičenih izgub, nekatera velika podjetja ne plačajo niti evra davka — in to kljub lepemu dobičku, večjem od 10 milijonov evrov,” so zapisali v Financah. To so bili: Telekom Slovenije, Revoz, Hella Saturnus Slovenija, ELES, Salonit Anhovo in Telemach.

In kot je podjetju leto za letom rasel dobiček, je v dolini zrcalno naraščal okoljevarstveni upor. “Evropski register izpustov in prenosov onesnaževal (E-PRTR) je maja 2015 objavil podatke o izpustih največjih onesnaževalcev v Evropski uniji za leto 2013. Med njimi so tudi podatki za Salonit Anhovo, ki so naravnost šokantni. Salonit je leta 2013 onesnažil okolje s kar 92,6 kilograma živega srebra (Hg), s čimer je postal absolutni slovenski rekorder. Za primerjavo: “Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ) je v tem času pridelala zgolj 10,2 kilograma emisij te težke kovine,” je bilo junija 2015 zapisano v prvih stavkih spletne objave novoustanovljenega društva EKO Anhovo in dolina Soče – društva za naravovarstvo in okoljevarstvo.

V isti objavi je društvo opomnilo še na eno zgodbo z živim srebrom oziroma analiziranim vzorcem anhovske zemlje nekaj let pred tem, ko so v srednji Soški dolini “brez konkurence postali absolutni državni prvaki, saj je koncentracija živega srebra v analiziranem vzorcu za skoraj 4-krat presegla opozorilno vrednost”. V bližnji Novi Gorici pa je odvzeti vzorec vseboval kar 29-krat nižjo količino živega srebra. Društvo je vznemirjala tudi objava rezultatov Evropske agencije za okolje, po kateri je Salonit med letoma 2008 in 2012 zaradi onesnaževanja okolja povzročil enormno škodo za zdravje in ljudi, katere skupni znesek je bil ocenjen med 67 in 149 milijonov evrov.

Ko je Salonit marca 2014 prejel novo okoljevarstveno dovoljenje in mu je Arso odobril kar stoodstotno uporabo odpadkov za kurivo, pri čemer je lahko povečal tudi uporabo nevarnih odpadkov na 40 odstotkov skupne energije, in ko se je povečalo še dovoljenje za proizvodnjo klinkerja z 2700 ton na 3180 ton, s čimer se je podjetje izognilo izdelavi študije presoje vplivov na okolje, ki bi jo bilo treba speljati v primeru povečanja za 500 ton, je bil nastanek novega okoljevarstvenega gibanja lahko pričakovan. Aprila 2015 je najprej nastala civilna iniciativa Zagotovimo vsaj našim otrokom čisto in zdravo okolje, ki je v mesecu dni zbrala tisoč podpisov podpore, še preden jih je začela zbirati v Kanalu, občinskem središču in največjem kraju, iz nje pa so 28. maja uradno zasnovali društvo EKO Anhovo in dolina Soče, ki se je sestalo tudi iz članic in članov prvega Terenskega odbora iz leta 1982, kasneje preimenovanega v Odbor za varstvo okolja Anhovo, in tudi nekdanjega društva Skalnik iz leta 2007.

EKO Anhovo je z ustanovitvijo želelo doseči pogoje za izboljšanje bivalnega okolja in ozaveščanje javnosti o problematiki sežiga odpadkov v cementarni. Med perečimi problemi v dolini je naštelo izjemno visoko umrljivost in obolevnost med prebivalstvom, sporno in netransparentno sprejemanje soglasij z izločanjem lokalnega prebivalstva ter njihovih predstavnikov – občinskih svetnikov, dvom o verodostojnosti analiz in monitoring izpustov, ki jih je plačevalo podjetje samo, in obilen prevoz nevarnih snovi, nad katerimi ni bilo zadostnega nadzora. Nevzdržne bivalne razmere v okolici cementarne so vključevale tudi ponavljajoče se težave s prahom, smradom in vonjem po plinu ter hrupom. Slednji je bil tako podnevi kot ponoči neprekinjen zaradi vzporedne proizvodnje, transporta in miniranja v kamnolomu, zaradi katerega so nastajale tudi poškodbe na domovih. Prebivalce so pestile visoke količine izpustov, pri čemer je analiza Goriške lokalne energetske agencije (GOLEA) sklenila, da je cementarna proizvedla kar 98 odstotkov vseh izpustov iz nepremičnih virov v občini Kanal ob Soči. Skrb pa je vzbujalo tudi na tisoče nepravilno skladiščenih odpadnih gum, tudi tik ob stanovanjskem naselju. 

Sodu je izbilo dno odkritje iz novembra 2014, da je župan “brez posveta z občinskimi svetniki ali lokalnim prebivalstvom podpisal še dve novi soglasji” za pridobitev gradbenih dovoljenj za gradnjo dodatnih objektov za sosežig odpadkov kot goriva za proizvodnjo cementa. “Ker pa so dovoljenja dobili potiho in hitro, občina pa je izdala soglasje, a ni obvestila ljudi, so ti zelo zaskrbljeni, saj ne vedo, kaj bo zares gorelo v peči,” so poročale Primorske novice. V oči je bílo dejstvo, da je imela cementarna kljub ogromni količini sežganih odpadkov dovoljene veliko višje mejne vrednosti emisij kot sežigalnica v Celju. Z ustanovitvijo iniciative in nato društva so tako po nekajletnem zatišju podjetju napovedali novo vojno.

EKO Anhovo je kljub omalovažujočemu javnemu diskreditiranju in sodnim grožnjam podjetja z leti postalo novi stalni spremljevalec življenja v srednji Soški dolini ter kredibilen in pripoznan sogovornik v nacionalnem prostoru na temo sosežiga in onesnaževanja, saj mu je zaradi “preseganja okvirjev zadovoljevanja interesov svojih članov in opravljanja dejavnosti, ki so v korist širši družbi”, okoljsko ministrstvo leta 2020 podalo status nevladne organizacije. 

En korenček v kanalski vrtec …

V poglavjih o azbestu je bil omenjen dogodek, ko so besni sorodniki žrtev vdrli v sejno sobo britanskega podjetja Turner & Newall in v sestankujoče direktorje zmetali azbestu podoben beli prah. Zgodba spominja na film, posnet po resnični zgodbi o Erin Brockovich, ki je začela boj proti ameriškemu podjetju PG&E v začetku devetdesetih let, ker je v okolici podjetja zaradi onesnaženja vode s šestvalentnim kromom za rakom zbolelo na stotine ljudi. Zmaga v skupinski tožbi je leta 1996 z odškodnino v višini 333 milijonov dolarjev pomenila največjo poravnavo v ZDA do takrat. V enem od prizorov Erin, ki jo igra Julia Roberts, ponudi odvetnikom zloglasnega podjetja vodo iz okolice tovarne, ti pa si ne drznejo kozarca niti dotakniti. Podobno je leta 2016 društvo EKO Anhovo pred slovenskim Državnim zborom ponujalo svojo zelenjavo … Konec decembra 2015 so bila razkrita poročila o analizi prsti, ki so bila izvedena v letih 2009 in 2011 po naročilu Občine Kanal ob Soči. Rezultati so pričali, da je bila zemlja na več lokacijah okrog cementarne onesnažena s težkimi kovinami preko dovoljenih koncentracij, pri čemer je prebivalce še bolj razjezilo dejstvo, da je bil župan o rezultatih seznanjen že leta 2010, a javnosti o tem ni obvestil. 

Podjetje je, tako kot je navajala tudi stroka, trdilo, da gre pri prekoračenih vrednostih pač za “naravno sestavo tal”. A stroka je poudarjala, da bi bilo vendarle dobro biti previden pri vrtnarjenju na zemljiščih v kraju Gorenje Polje, ki leži neposredno nad opuščeno anhovsko cementarno. Vsebnost kadmija v korenju je presegala mejno vrednost. “Glede na določila uredbe takšnega korenja ni dovoljeno dati v promet,” zato je Kemijski inštitut predlagal pridelavo vrtnin, ki “nizko kopičijo težke kovine”, kot so zelje, cvetača, grah, paradižnik, paprika, bučke in kumare. Druga rešitev pa je bila menjava zgornje plasti zemlje. 

Da je bila zadeva še bolj bizarna, je poskrbel odmev županove izhodiščne odločitve za raziskavo. Na istih zemljiščih v Gorenjem Polju je namreč načrtoval postavitev namakalnega sistema za gojenje zelenjave za prehrano v šolah in vrtcih. Vodo za namakanje bi zagotavljala Vodarna Močila, ki je bila v lasti Salonitove hčerinske družbe Salinvest in ki jo je upravljala občina. Omenjena vodarna je črpala vodo neposredno iz Soče, jo prečistila in s to vodo oskrbovala bližnja naselja oz. tisoč dvesto prebivalcev. 

Župan je miril, da bo naročil nove meritve, čeprav je bil v osnovi zadovoljen z analizo: “Manj hudo je, kot sem se bal, da bo.” Rezultati so bili “dokaj ugodni”, saj so bili še vedno sprejemljivi za zdravje ljudi in okolja, je poudarjal. “Če je pridelava pod nadzorom in bi se usmerili v pridelke, ki manj absorbirajo težke kovine, imamo povsem varno hrano. V hrano iz Namibije pa tako ne zaupam,” je župan pojasnil svoje stališče. Čemu tak posmeh, ni jasno, saj po pregledu uvoznih partnerjev Slovenija leta 2015 ni uvažala nobene zelenjave iz Namibije.

Predsednik EKO Anhovo Bogomir Bavdaž je za medije izrazil začudenje nad načrtom gojenja zelenjave za otroke na zemljiščih, ki so bila v preteklosti pokrita z azbestom. Zdaj pa: “Le štiristo metrov od enega od dimnikov cementarne, kjer vsak dan sežgejo 360 ton odpadkov.” Dodal je, da so bili domačini že vajeni raznih manipulacij s podatki raziskav, ki jih je naročala tudi tovarna. “Leta 1982 smo zagnali vik in krik zaradi azbesta, meritve pa niso pokazale ničesar skrb vzbujajočega. Šele tri leta zatem, ko sta v Anhovem umrla tudi dva direktorja, so težavo končno priznali.” 

Drugi korenček pa v ljubljanskega …

Čez tri mesece je Državni zbor sprejemal spremembe k Zakonu o varstvu okolja, ki so jim nasprotovala mnoga društva in nevladne organizacije, med njimi tudi EKO Anhovo. V času pred sprejemanjem novele so okoljevarstvene organizacije pred parlamentom organizirale protest in ozaveščale mimoidoče, predvsem poslanke in poslance, o slovenskih okoljevarstvenih vprašanjih. EKO Anhovo je torej ponujalo zelenjavo iz Gorenjega Polja; če je dobra za njihove otroke v vrtcih, bi morala biti tudi za Državni zbor. Slovenski predstavniki in predstavnice so zelenjavo vljudno zavrnili, niso pa kljub protestom okoljevarstvenikov in vetu Državnega sveta zavrnili novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-1I). Sprejeli so ga s parlamentarno večino. 

Spremembe v zakonu so bile sporne na več ravneh, je marsikdo opozarjal. Prej časovno omejena okoljevarstvena dovoljenja so zdaj postala trajna; znižali so okoljske standarde v primerih, ko bi bili stroški obratovanja po najboljših razpoložljivih tehnologijah za podjetja previsoki; prav tako so spremembe omogočile vladi, da je kar sama izključila nevarne snovi s seznama nedovoljenih snovi; sprejeto je bilo podaljšanje roka za izvedbo inšpekcijskega nadzora v hujših primerih kršitev na kar šest mesecev; in kar je bilo za prebivalstvo najhuje – sprememba je potrdila tudi izločitev javnosti iz soodločanja.

Da ne krajani ne nevladne organizacije v izraženih strahovih niso pretiravali, priča povzetek iz članka z naslovom Okoljske blamaže v časniku Delo maja leta 2016, v katerem opozorila, da slovenski okoljski resor ne šepa na eno, temveč “na obe nogi”, niso letela le na Zakon o varstvu okolja, temveč tudi na Arsove hude sistemske napake: “Napačno vodeni postopki, napačna uporaba materialnega prava, kršitve prava EU, nespoštovanje evropskih okoljskih direktiv in standardov, neupoštevanje Århuške konvencije in s tem javnosti v postopkih pridobivanja okoljskih dovoljenj (OVD), kršitve ustave, nezakonito obratovanje in sežiganje odpadkov, pomanjkljiv inšpekcijski nadzor, OVD brez pravnih in tehnoloških osnov, napačni izračuni vplivnih območij, prirejanje podatkov, zavajanje, nekritični odpustki, privilegiji …” 

Nestrokovnost stroke pa so razgaljali okoljski aktivisti, ki so proti onesnaževalcem sprožali sodne postopke, je pisala Polona Malovrh, dolgoletna preiskovalna novinarka na področju okolja in ekologije. “Ob toliko napakah, kot se jih je okoljskemu resorju zgodilo v zadnjih letih, je težko verjeti v naključja. Poleg tega jih je preveč, da ne bi vzbujale suma, da jih nekdo v imenu države in v spregi z vodilnimi pri onesnaževalcih kreira za račun tretjega.” S čimer pa se je država, ko je šlo za novelo zakona o varstvu okolja, udinjala “umazani industriji” in dopuščala “še več možnosti korupcije znotraj državnih struktur,” je dodala novinarka, predstavnica četrte veje oblasti. Veje, ki prebivalcev srednje Soške doline ali drugih onesnaženih območij na Slovenskem ni zatajila. 

Konec decembra 2016 je odmevala še ena “zelena cvetka”. Minister za gospodarstvo je v intervjuju o spremembah pri gradbeni zakonodaji v navezavi na okoljske zahteve dejal: “Danes lahko takšni in drugačni ekoteroristi ustavijo projekt gradnje tovarne s tem, da ne podajo soglasja. […] Po novem bodo lahko dali le negativno mnenje, investitor pa bo lahko vodil postopek naprej.”  Kaj je ministra tisto leto tako zmotilo, da so si civilna družba in vladne institucije, katerih naloga je skrb za zdravo okolje in varstvo narave, kot je opozorila Erika Oblak iz Eko kroga, zaslužile tako omalovažujoče ovrednotenje? 

V istem času so v Hočah ustanavljali kanadsko-avstrijsko avtomobilsko lakirnico Magno, ki je od Slovenije prejela 18,6 milijona evrov državne pomoči, njeni gradnji pa so nasprotovali okoljevarstveniki, ker so jo nameravali zgraditi na najboljših kmetijskih zemljiščih. Tovarno so vseeno zgradili in prezrli tudi ugovore kmetov. Ko je tovarna dobila posebne pogoje, kot je poročal preiskovani portal Necenzurirano, brez celovite presoje vplivov na okolje ali priprave državnega prostorskega načrta, in ko je zagradila sto hektarjev dobrih kmetijskih zemljišč, je nenadoma vse skupaj zaprla in nato po le nekaj letih delovanja spakirala, za sabo pustila prazne hale, uničena in neuporabna kmetijska zemljišča ter brezposelne. 

Realnost Soške doline

Pritožbe domačinov in strah pred onesnaževanjem v srednji Soški dolini pa niso sledili korenčku, temveč so črpali iz javno dostopnih informacij. Javni podatki so že od leta 2007, ko je podjetje prejelo prvo OVD za sosežig, do leta 2012 kazali na visoko porast emisij nevarnih snovi. Izpust benzena se je povečal za 92 odstotkov, amonijaka za 178 odstotkov, živega srebra in njegovih spojin za 474 odstotkov, niklja za 43 odstotkov. V letih 2015 do 2018 so za dvainpolkrat narasle emisije dušikovih oksidov (NOx), ki lahko zmanjšajo delovanje pljuč, povečajo tveganje za težave z dihanjem ipd.

Medtem ko je podjetje odgovarjalo, da deluje v skladu z zakonodajo, pa so okoljevarstvene organizacije opozarjale na pomanjkljivosti pri objavljanju meritev: od nepopolnih informacij, ki so dajale le eno sliko meritev, do večmesečnih zamud ob objavah, pa vse do lokacije merilnih mest na področju, do katerega je imelo dostop samo podjetje in je na ta način pravzaprav “nadziralo samo sebe”. Metoda Dodič Fikfak je opozarjala, da so mejne vrednosti politični konstrukt, neresnično merilo, ki bi pri neki meji zagotavljalo dejansko neškodljivost.

Podjetje se je sicer sklicevalo tudi na nacionalno in evropsko zakonodajo, ki sta cementarnam s sosežigom odpadkov dovoljevali višje mejne vrednosti emisij v primerjavi s sežigalnicami odpadkov, a je bilo to “z zornega kota varstva okolja in javnega zdravja nesmiselno”, saj so bile snovi, ki so šle v okolje, iste, ne glede na to, ali so se sproščale pri sežigu ali sosežigu, so odgovarjali okoljevarstveniki. Vpliv emisij na okolje, ko so prišle enkrat iz dimnika, je bil enak, ne glede na to, iz katere peči so prišle v dimnik. “Dovoljene višje vrednosti emisij za cementarne postavljajo lokalne prebivalce ob teh napravah v položaj drugorazrednih državljanov glede zaščite njihovega zdravja in okolja.” Tako je na primer po nacionalni zakonodaji in zakonodaji Evropske unije za mejne vrednosti sežigalnic veljala zgornja meja izpustov 200 miligramov na kubični meter, medtem ko je po dovoljenju za Salonit iz leta 2007 veljalo 800 miligramov, po dovoljenju leta 2018 pa 500 miligramov na kubični meter. Mnenje je bilo med okoljevarstveniki enotno: cementarne, ki sosežigajo odpadke, bi morale spoštovati enake omejitve kot sežigalnice odpadkov! Dušikov oksid je dušikov oksid in ne postane nič drugega samo zato, ker je prišel iz dimnika cementarne, oziroma je v večjih količinah še bolj nevaren.

Na primeru srednje Soške doline je v tej debati izstopala njena ranljiva, že tako zdravstveno ogrožena populacija, na kar je opozarjala stroka. Azbestne obloge oziroma plaki na pljučih, azbest na membrani pljuč in trebušni membrani, različne vrste rakov, med njimi terminalni … Medicinski članek je navajal, da se je mednarodno gledano pojavil mezoteliom pri 0,4 do 0,5 osebe na sto tisoč oseb letno, v Sloveniji pa se je v obravnavanem času pojavil pri 21,4 osebe na sto tisoč prebivalcev, pri čemer so žalostno državno povprečje dvigale številke iz Soške doline. Tako je v okrajih Tolmin in Nova Gorica skupaj zbolelo kar 231,3 človeka na sto tisoč prebivalcev, samo za novogoriški okraj z Anhovim pa je ta številka predstavljala 170 obolelih za mezoteliomom na sto tisoč prebivalcev. Na tako majhnem območju, od Nove Gorice pa vse do zgornjega Posočja torej, ki je predstavljalo le 2,5 odstotka celotnega slovenskega prebivalstva (50 tisoč), je bilo odkritih več kot četrtina vseh slovenskih primerov mezoteliomov. Tako rekoč vsak osmi človek, s katerim ste med sprehodom po Tolminu, Kanalu, Novi Gorici ali v Goriških brdih poklepetali, je ali bo na neki točki zbolel in umrl za mezoteliomom. Morda pa ste bili vi za nekoga drugega tisti dan eden od osmih ljudi, ki so jih srečali … Še huje pa, če je bil eden od teh osmih vaš otrok, ki je bil z vami na sprehodu … Takšna je bila realnost Soške doline, ki je zbolevala za azbestozo, pljučnim rakom, trebušnim rakom, črevesnim rakom itd. 

Nacionalni register je leta 2016 za obdobje od 2012 dalje pokazal za Kanal pojavno stopnjo raka na sto tisoč prebivalcev v primerjavi s Slovenijo v skoraj tretjinski razliki. Kot rezultat tragične košarkarske tekme. Slovenija proti Kanalu – 693,66: 939,4. Mezoteliomov pa kar petdesetkrat več! V začetku istega leta so se članice in člani društva EKO Anhovo zbrali, da bi se poklonili žrtvam. Ob tej priložnosti so ob tovarni prižgali svečke. “Dogodek je bil zelo čustven, saj je večina članov društva že izgubila bližnje zaradi Salonita, hkrati pa je bil tudi prežet s strahom zaradi dodatnega zastrupljanja te doline, ki ga načrtujejo v podjetju,” je zapisalo društvo. Dogodek so sklenili z društveno himno, s katero so obljubili vsem žrtvam, da njihova smrt ni bila zaman in da tokrat ne bodo dopustili, da se ponovi nova tragedija. Pet mesecev po tem dogodku je društvo na kanalskem pokopališču odkrilo spomenik, do danes edini postavljen pomnik ekološki katastrofi v zeleni državi, polni trajnostnih nagrad in butičnega zelenega turizma. V obeležje iz kamna je dalo društvo vklesati: “Poklon žrtvam azbesta in opomin okoljskemu onesnaževalcu. Tu smo mi doma.”