Mitja Velikonja je redni profesor na FDV in predstojnik fakultetnega Centra za preučevanje kulture in religije. Raziskuje balkanske in srednjeevropske politične ideologije, subkulture in urbane kulture, kolektivni spomin in postsocialistične nostalgije. Je avtor sedmih samostojnih knjig, med njimi Rock'n'Retro (2013), Titostalgija (2008), Evroza: Kritika novega evrocentrizma (2005) ter Religious Separation and Political Intolerance in Bosnia-Herzegovina (2003). Njegova najnovejša knjiga The Chosen Few: Aesthetics and Ideology in Football Fan Graffiti and Street Art je bila finalistka izbora Next Generation Indie Book Awards za leto 2022. Podobe nestrinjanja, ki je prvotno izšla leta 2020 v angleščini, je prevedena tudi v srbščino, albanščino in makedonščino. Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi.

Mitja Velikonja: Podobe nestrinjanja | Sramotna usklajenost (10.)

Ubi Srbina (Ubij Srba, original)

Ljubi Srbina (Ljubi Srba, dodano)

Grafitarska bitka, Reka, 2015

V tem poglavju odpiram še eno področje političnih bojev na tranzicijskem zemljevidu Balkana, kot se — dobesedno — zarisuje z grafiti v tamkajšnjih mestih: (anti)nacionalizem. Zgornja grafitarska bitka to lepo povzema: genocidno sporočilo je z duhovito intervencijo popolnoma razoroženo. A analize sem se tokrat lotil drugače kot v drugih poglavjih. Verjetno (ne) po naključju sem ravno v času njihovega klasificiranja — spet je šlo njihovo število v nekaj tisoč — bral slovensko (1972) in angleško verzijo (1973) ene najprodornejših Adornovih knjig, Žargon pravšnjosti (The Jargon of Authenticity). Čeprav je Adorno v njej skozi kritiko Heideggerjeve filozofije kritiziral ideološke diskurze v času pred nacizmom v Nemčiji ter med njim in po njem, mi je ves čas "preklapljalo" na aktualno situacijo v regiji, na sodobne balkanske nacionalizme. Žargon pravšnjosti kot "sodobno podobo neresnice" (Adorno 1972, 167) so si delili in si ga še vedno delijo konservativni filozofi, mainstream politiki, nacionalistični oblikovalci mnenj, dimonantni mediji, popularna zgodovina in državni aparat (v njegovem sistemu praznikov, v šolskih kurikulumih, spomenikih, poimenovanju ulic in institucij ter v podobni nacionalni geografiji). Vsem navedenim lahko mirno dodam še ulične aktiviste s spreji v rokah. Žargon pravšnjosti iracionalnost podeduje "otročje po maniri latinskih čitank, ki slavijo ljubezen do očetnjave na sebi, viros patrie amantes, tudi če vsakokratna očetnjava krije do skrajnosti sramotna dejanja" (Adorno 1972, 51).

Zanima me, kako se ta žargon pojavlja v grafitih balkanskih nacionalistov oziroma nativistov, pa tudi — tu ne delim Adornovega kulturnega pesimizma — kako nanj z grafiti reagirajo antinacionalisti. Zasledujem troje vprašanj: prvič, kako nacionalistični grafitarji konstruirajo dvojno ideološko matrico nacionalne identitete: homogenizacijo navznoter ("Mi") in ločevanje navzven ("Drugi"), nacionalno inkluzivnost in nacionalno ekskluzivnost? Drugič, kakšni in čigavi so odpori proti tem uličnim podobam nacionalnih ideologij? In tretjič, kako se navezujejo na dominantne politične diskurze — in prakse — v teh družbah in v novi Evropi kot celoti? Na tem nivoju analize ne bom ostal niti samo pri nacionalistih niti samo na ulicah in niti samo na Balkanu.

Še prej naj opozorim na nekaj specifik. Prvič, omejil sem se na urbano krajino nekdanjih balkanskih socialističnih držav, ne pa na Grčijo, ki je od konca štiridesetih let prejšnjega stoletja trdno v zahodni politično-vojaško-ekonomski hemisferi. Drugič, zaradi omejenih sredstev mi ni uspelo izvesti terenske raziskave povsod na enak način, kljub temu pa sem s pomočjo drugih virov pridobil dovolj materiala in informacij za analizo. Tretjič, v balkanski (nacionalistični) grafitarski subkulturi obstajajo precejšnje regionalne razlike: medtem ko so nekatera mesta in kraji poplavljeni z grafiti, so drugi čisti (recimo: veliko več jih je na Kosovu kot v Albaniji). In nenazadnje, umeščam jih v širši kontekst: ne le v prostorsko-časovni in ideološki, ampak tudi v kontekst ostalih političnih grafitov (desničarskih in levičarskih, navijaških, pro- in protibegunskih itd.).

Žargon nacionalistične pravšnjosti

Po sistematičnem pregledu zbranega materiala sem ugotovil, da se ga dá v grobem razdeliti na sedem glavnih skupin. Pri vsaki navajam nekaj primerov, na koncu pa tudi nekaj nasprotnih, torej kritično "ulično reakcijo" druge, antišovinistične strani.

Prvo skupino tvorijo grafiti, murali, nalepke in podobno, ki frenetično označujejo teren: to je naš dom, tu smo mi gospodarji! Tako kot tisti iz ganglandsov, območij tolp svetovnih megapolisov, tudi nacionalistični govorijo, slikajo, kažejo na lastni provincializem (glej Adorno 1972, 75-76), katerega glavne značilnosti so prizadevanja za etnično čistost, avtohtonizem, kulturni esencializem, nacionalni protekcionizem in antikozmopolitizem. "Samobitnost", na katero opozarja Adorno (ibid. 76-77), ni nič drugega kot Hobsbawmova "izmišljena tradicija" (1995): nacionalisti na izzive in diskontinuitete hitro spreminjajočega se sodobnega sveta odgovarjajo s statičnimi kategorijami, podobami stabilnosti in nevprašljive linearne kontinuitete s preteklostjo. Mural v Plovdivu (2017) v nacionalnih barvah in z nacionalnimi političnimi in verskimi voditelji ima na sredini letnico 681, ko je bilo ustanovljeno prvo bolgarsko carstvo. Grafit v albanskem obmorskem letovišču Sarandë kombinira albanskega orla in Skenderbega v eno podobo (2013). "Banalni nacionalizem", kot ga je definiral njegov preučevalec Michael Billig (2004), se recimo izraža tudi v barvanju javnih površin v nacionalne barve.

Seznam tovrstnih nacionalnih "piktogramov na stenah" je neskončen. Grafit v Skopju riše ogromno makedonsko sonce v značilnih rumeno-oranžnih odtenkih (2016), sandžaški nacionalisti v srbskem in črnogorskem delu te zgodovinske pokrajine pa prisegajo: "Ovo je Sandžak" (2016). Naše ozemlje zarisujejo tudi naše žrtve; primer je šablona "Where is Ukshin Hoti?", v času vojne na Kosovu izginuli albanski aktivist in filozof, ki se že desetletje pojavlja na mnogih kosovskih zidovih.

Slovenski panslovanski nativizem se oglašuje s slovanskim soncem (dvojno svastiko) in pripisom — v angleščini — "Defend Slavia" (2017), v obrambo Slave. Slovenski ulični nacionalisti že dve desetletji vsepovsod lepijo nalepke ali sprejajo grafite "Slovenija", "Slo" ali z novo izumljenimi starodavnimi nacionalnimi simboli, recimo s karantanskim panterjem. "Izrecni ideal je arhaika," piše Adorno (ibid., 75), ko kritizira "obnavljanje jezika z zastarelim jezikom". Nacionalne teleologije torej, ki nacionalno državo eternalizirajo: preteklost premočrtno pripeljejo do sedanjega, "končnega", "najvišjega" stanja. Njihov žargon "je morda celo ponosen na svojo historično pozabljivost, kot da bi ta bila že tisto človeško neposredno" (ibid., 83) — čisto v duhu Renanove maksime iz njegovega znamenitega eseja o narodu, da je "bistvo naroda v tem, da imajo vsi njegovi posamezni člani veliko skupnega, in tudi v tem, da so veliko stvari pozabili".

Ljubljanski antinacionalisti na tako "ideologijo dóma" (Robertson 1995, 35) duhovito reagirajo z grafiti "Tukaj je Slovaška", saj v tujini Slovenijo velikokrat zamenjujejo s Slovaško, kot recimo 2012) ali celo "Ovde je Slovenija", torej v bosanščini/hrvaščini/srbščini, kar je spet žalitev za slovenske antibalkanske nacionaliste (2013). Drugi so na sredino velikega grafita s slovensko zastavo nalepili sliko šopa banan (2013), kar naj bi nakazovalo, da gre pravzaprav za banana republiko. Tisti iz Hercegovine pa prisegajo, da "Fašizam neće proći".

Tvorjenje nacionalne identitete

Drugi korak v grafitarskem tvorjenju nacionalne identitete je izkazovanje tega, kar nam še pripada, a je (začasno) v drugi državi. "Nenazadnje je žargon sakralen kot jezik nevidnega kraljestva, ki eksistira edino v zagrizeni blodnji izvoljencev," pravi Adorno (ibid., 89). Iredentistična ideologija je priprava za velikonacionalno politiko in sčasoma vojaško agresijo, kar je Balkan v zadnjih tridesetih letih tudi že izkusil. Bukareštanski nacionalisti pišejo grafite, da "Republika Moldavija čuti na romunski način" (2017), moldavski nacionalisti pa v svojih šablonah prav tako izrisujejo obris Velike Romunije s sliko moldavskega princa Štefana III. iz 15. stoletja in dodajo napis "Moldavci, torej Romuni" (2016).

Velikobolgarsko revizijo dejanske velikosti Bolgarije je videti na nalepki iz Plovdiva. Ta žargon "ima skromno število besed, ki se signalno sklepajo" (ibid., 39), zamenjujejo se samo osebki kot recimo "Tukaj je …" ali "… Ljubi ali zapusti). Tako slovenski nacionalisti s spreji trdijo, "Trst je naš" (2013), medtem ko srbski povsod po Balkanu in srednji Evropi, ne samo v Srbiji ali v Srbski republiki, že zadnjih 25 let vztrajajo, da "Kosovo je Srbija", "Krajina se ne predaje" in "Crna gora je srpska Šparta". Da je "iracionalnost sredi racionalnega […] poslovna klima pravšnjosti" (ibid., 71), je zaslediti v grafitu srbsko-črnogorskih napadalcev na Dubrovnik jeseni 1991, ki pravi "Sa Lovčena vila kliče, bićeš srpski Dubrovniče". Posebej zanimiv mural se je pojavil v Beogradu v času izvolitve Donalda Trumpa: na njem sta njegova in Putinova slika, vmes pa — v srbščini, ruščini in angleščini — spet piše "Kosovo je Srbija".

Grandomanija

Antinacionalisti na prav tako različnih koncih Balkana na tovrstno nacionalno grandomanijo odgovarjajo z duhovitimi primerjavami že od začetka 21. stoletja: "Nokia sve tanja, Srbija sve manja".

Določanje našega in oziranje za tujim, ki je/bo prav tako naše, se nadaljuje v naslednjem koraku: v antagoniziranju Drugih. To se v diskurzivni taktiki žargona doseže z "negativnostjo" (ibid., 55): obsedenost z nikalnimi prefiksi ne-, anti- ali besedami "nočemo", "ustavimo" in "ni", še bolj učinkovito pa s preprostim prečrtanjem, premazanjem, beljenjem obstoječih političnih grafitov, torej z vizualnim negiranjem. Targetirani so sosednji narodi (ali oddaljene velesile), notranji sovražniki naroda (Judje, Romi, nacionalne manjšine), nezaželeni prišleki (begunci) in nasploh vsi običajni osumljenci znotraj imaginarija nacionalistične ideologije (z "avtentičnimi" zmerljivkami: čefurji, levičarji, komunistični zombiji, levi fašisti, medijske kurbe, pedri in lezbijke, javni sektor, cigani, balkanci, reveži, muslimani itd.). Sarkastično rečeno, vedno je nekdo, ki ga lahko sovražimo.