Lani umrli ameriški pisatelj Paul Auster v svojem zadnjem romanu Baumgartner opisuje življenje Syja Baumgartnerja — profesorja filozofije tik pred upokojitvijo —, ki ga je zaznamovala globoka ljubezen do žene Anne. Zdaj, po njeni smrti, se poskuša znajti brez nje. Toda Annin glas ga še vedno spremlja v vsakem spominu na prizore iz strastnih štirih desetletij, ki sta jih skupaj preživela. Baumgartner se spoprijema s profanostmi vsakdanjega življenja in odkriva nova občutja, pri čemer mu poti prekrižajo nove osebe.

Najznamenitejši romani Paula Benjamina Austerja (1947–2024) so Newyorška trilogija, Brooklynske norosti, Knjiga iluzij, Orakeljska noč, Leviatan so prevedena tudi v slovenščino. Roman Baumgartner je sijajno, toplo delo in testamentalna mojstrovina enega največjih svetovnih pisateljev. Knjiga je v prevodu Luke Novaka izšla pri Založbi Vida.

Paul Auster: Baumgartner

Baumgartner sedi pri mizi v drugem nadstropju v sobi, ki jo izmenoma imenuje kabinet, kogitorij ali pa luknja. S peresom v roki se je ravno znašel sredi stavka v tretjem poglavju svoje monografije o Kierkegaardovih psevdonimih, ko ga spreleti, da je knjiga, iz katere bi moral citirati, spodaj v dnevni sobi, kjer jo je pustil, preden se je prejšnjega večera odpravil gor spat. Na poti dol po knjigo ga tudi spreleti,kako je obljubil, da bo ob desetih dopoldne poklical sestro, in ker je zdaj že skoraj deset, se odloči, da bo šel v kuhinjo in opravil klic, preden bo v dnevni sobi pobral knjigo.

Pa vendar, ko zakoraka v kuhinjo, ga zaustavi oster, pekoč vonj. Nekaj se žge, ugotovi, in ko se pomika proti štedilniku, opazi, da je ena od prednjih plošč ostala prižgana in damajhen, vztrajen plamen prodira skozi dno aluminijastega lončka, ki ga je pred tremi urami uporabil, da si je za zajtrk skuhal dve mehko kuhani jajci. Ugasne štedilnik, potem pa brez pomisleka, torej ne da bi zgrabil prijemalko ali krpo, umakne uničeno, razbeljeno posodo za jajca s štedilnika in si opeče roko. Baumgartner zavpije od bolečine. Stotinko sekunde zatem odvrže lonček, ki udari ob tla s sunkovitim šklepetavim treskom, nakar, še vedno kričeč od bolečine, plane proti koritu, odpre hladno vodo, potisne desno roko pod curek in jo drži pod njim tri ali štiri minute, medtem ko hladen tok curlja po njegovi roki.

V upanju, da je preprečil morebitne mehurje na prstih in dlani, Baumgartner previdno osuši roko s kuhinjsko krpo, za trenutek postane in raztegne prste, še nekajkrat popivna roko s krpo, potem pa se vpraša, kaj počne v kuhinji. Preden se uspe spomniti, da naj bi poklical sestro, zazvoni telefon. Dvigne slušalko in zamomlja previden halo. Sestra, si reče, potem ko se končno spomni, zakaj je tu, in zdaj ko je deseta minila in je ni poklical, je prepričan, da je na drugi strani žice Naomi, njegova tečna mlajša sestra, ki bo pogovor nedvomno začela s tem, da ga bo okarala, ker je spet, kot vedno ni poklical, toda ko oseba na drugi strani začne govoriti, se izkaže, da ni Naomi, pač pa moški, neznan moški z neznanim glasom, ki zajeclja nekaj v smislu opravičila, češ da je pozen. Pozen za kaj? vpraša Baumgartner. Da bi odčital vaš števec, pravi možak. Pri vas bi moral biti ob devetih, saj veste? Ne, Baumgartner o tem ne ve ničesar, nikakor nima v spominu, da bi se v zadnjih dneh ali tednih kdaj spomnil, da bi se moral ob devetih pojaviti uslužbenec, ki naj bi odčital električni števec, in zato pove možaku, naj ne skrbi, saj namerava ostati doma ves dopoldan in tudi popoldan, toda možak z elektra, ki je slišati mlad in neizkušen in pretirano prijazen, vztraja z razlago, da trenutno nima časa razlagati, zakaj točno se ni pojavil ob predvideni uri, da pa zato obstaja dober razlog, razlog, na katerega ni mogel vplivati, in da bo prišel, čim bo mogel. V redu, mu odvrne Baumgartner, potem se vidiva. Odloži slušalko in pogleda svojo desno roko, ki je začela trzati od opekline, toda ko natančneje pregleda dlan in prste, ne opazi nobenih znakov otekanja ali lupljenja kože, le običajno rdečico.

Ni tako hudo, to bom preživel, in nato sam sebe naslovi v drugi osebi ter pomisli: Prekleti cepec, lahko si vesel, da se je takole izteklo.

Spreleti ga, da mora poklicati Naomi zdaj, ta trenutek, da jo prehiti, a čim dvigne slušalko, da bi zavrtel njeno številko, pozvoni na vratih. Iz Baumgartnerjevih pljuč se izvije razvlečen vzdih. Tonaliteta je še vedno slišna, ko odloži slušalko in se odpravi proti prednjemu delu hiše, pri čemer na poti iz kuhinje godrnjavo brcne v prežgani lonček.

Vremena se mu zjasnijo, ko odpre vrata in vidi, da pred njimi stoji ženska iz UPS-a, Molly, pogosta obiskovalka, ki je sčasoma pridobila status ... česa? Ne ravno prijateljice, bi rekel, ampak do danes vsekakor več kot le znanke, glede na to, da je na vrata prihajala dvakrat ali trikrat na teden zadnjih pet let, in dejstvo je, da se je osamljeni Baumgartner, ki mu je žena umrla pred slabim desetletjem, skrivaj zagledal v to čokato žensko sredi tridesetih let, katere priimka niti ni poznal, in četudi je Molly črnka, njegova žena pa ni bila, je nekaj v njenih očeh, kar ga spomni na njegovo pokojno Anno, kadarkoli jo pogleda. Ta občutek nikoli ne izostane, četudi bi težko rekel, za kaj natančno gre. Za nekakšno budnost, morda, četudi za veliko več kot to, ali pa za nekaj, kar bi lahko opisali kot izžarevajočo prisotnost, če pa ne to, potem čisto preprosto za moč prosvetljenega sebstva, človeško živost v vsem njenem blišču, ki seva od znotraj navzven v kompleksnem prepletu občutkov in misli — nekaj takega morda, če je kaj takega sploh smiselno, ampak kakorkoli že imenujemo tisto, kar je imela Anna, ima to tudi Molly.

Iz tega razloga je Baumgartner začel naročati knjige, ki jih ne potrebuje in jih ne bo nikoli odprl in jih bo nazadnje podaril krajevni javni knjižnici, samo zato, da bi bil minuto ali dve v Mollyjini družbi, vsakič ko pozvoni s pošiljko knjig.

Dobro jutro, profesor, reče in mu nameni svoj sijoči nasmeh, kot bi šlo za blagoslov. Še ena knjiga za vas.

Hvala, Molly, reče Baumgartner in ji vrne nasmeh, ko mu izroča rjavi paket. Kako ste danes?

Zgodaj je še — prezgodaj, da bi se lahko reklo —, ampak zaenkrat gre bolj na boljše kot na slabše. Na lepo jutro, kot je tole, si težko žalosten.

Prvi pravi pomladni dan — najlepši dan v letu. Uživajmo ga, dokler lahko, Molly. Nikoli ne vemo, kaj nas čaka.

To je pa še kako res, odgovori Molly. Kratko in zaupniško se zasmeji, potem pa, še preden mu pade na pamet kakšna premetena ali zabavna domislica, ki bi podaljšala pogovor, mu pomaha in odkoraka proti svojemu kombiju.

To je še ena lastnost, ki jo Baumgartner ceni pri Molly. Vedno se nasmeje njegovim brezveznim domislicam, tudi tistim še tako šibkim, celo najbolj bednim.

Vrne se v kuhinjo in neodprti paket s knjigo odloži na vrh kupa drugih nedotaknjenih paketov s knjigami, ki so nagrmadeni v kotu ob mizi. Kopica je zdaj že tako visoka, da se zdi, kot da bi lahko še kakšen dodaten paket celo zadevo zrušil. Baumgartner si naredi miselni zaznamek, da mora popoldne vzeti knjige iz paketov in jih prenesti v najmanj polnega od številnih kartonov, ki čakajo za hišo z drugimi nepotrebnimi knjigami, namenjenimi javni knjižnici. Ja ja, si reče Baumgartner sam pri sebi, vem, da sem si to obljubil že zadnjič, ko je bila Molly tukaj, in tudi tistikrat pred tem, ampak tokrat pa res.

Pogleda na uro in vidi, da je petnajst čez deset. Pozno postaja, pomisli, pa morda vendarle ne prepozno, da bi poklical Naomi in jo prehitel, preden ga zasuje z grdimi zmerljivkami. Seže po telefonu, a ravno ko hoče dvigniti slušalko, se mali beli vrag spet oglasi. Spet sklepa, da je njegova sestra, in spet se moti.

Nežen, tresoč glas se oglasi na njegov mrmravi halo s komaj slišnim vprašanjem: Gospod Baumgartner? Besede je izrekel nekdo tako mlad in tako očitno v stiski, da Baumgartnerja takoj zagrabi panika, kot bi vsi njegovi organi nenadoma preklopili na dvojno hitrost. Ko vpraša, kdo je, glasek pove, da Rosita, in nemudoma mu je jasno, da se je nekaj moralo zgoditi gospe Flores, ženski, ki je prišla čistit nekaj dni po Anninem pogrebu in je od takrat prihajala dvakrat tedensko pomivat po tleh, sesat preproge in mu prat perilo ter opravljat še številna druga gospodinjska dela, kar je preprečilo, da bi zadnjih devet let in pol živel v nesnagi in neredu, dobra in zanesljiva in večinoma tiha, zadržana gospa Flores, z možem zidarjem in tremi otroki, dvema odraslima fantoma in najmlajšo, Rosito, suhljato dvanajstletnico s čudovitimi rjavimi očmi, ki vsako leto za noč čarovnic pride po svojo vrečko sladkarij.

Kaj pa je, Rosita? vpraša Baumgartner. Se je kaj zgodilo mami?

Ne, pravi Rosita, ne mami, očetu.

Baumgartner za trenutek počaka, da se dekličine zadržane solze izlijejo v kratek, zamolkel jek, in ker se mala strašno trudi, da bi se imela pod nadzorom, in se noče povsem prepustiti čustvom, se njena sapa spremeni v vrsto odsekanih hlipanj in trzljajev. Baumgartner dojame, da je gospa Flores, ki naj bi popoldne prišla k njemu, ker so spomladanske počitnice in deklica ni v šoli, naročila Rositi, naj pokliče gospoda Baumgartnerja glede urgence, medtem ko se je sama soočala s tem, kar se je pač zgodilo njenemu možu.

Ko se hlipanje in zadušen jok vendarle nekoliko poležejo, Baumgartner postavi naslednje vprašanje. Ko za silo sestavi dekličino razdrobljeno poročilo o tem, kar ji je povedala mama, ki je sama vse skupaj slišala od nekoga drugega, razume, da je gospod Flores dopoldne delal na prenovi neke kuhinje, in ko je v kleti stranke s cirkularko žagal deske, kar je gotovo počel že stokrat, če ne tisočkrat pred tem, mu je nekako uspelo, da si je odrezal dva prsta na desni roki.

Baumgartner vidi, kako dva odrezana prsta padeta na kup žagovine na tleh. Vidi kri, ki se zlije z golih členkov brez kože. Sliši, kako gospod Flores zakriči.

Naposled reče: Ne skrbi, Rosita. Vem, da se sliši grozno, ampak zdravniki lahko to popravijo. Prste tvojega očeta lahko zašijejo nazaj na roko in do jeseni, ko boš šla spet v šolo, bo spet vse v najlepšem redu.

Res?

Res, ja, obljubim.