V Sloveniji pa je popolnoma drugače.

Verodostojnost

V iskanju predsednika države smo šli v Sloveniji še korak dlje od Nemčije. Kdo naj bo predsednik ali predsednica, ne sprašujemo parlamenta, temveč volilce. Tiste, ki so izvolili tudi parlament.

Predsednik države ni stranka. Četudi ima enake ali podobne vrednote, želje ali hotenja, gre na koncu samo za osebo, ki se na koncu odloči, podpiše, izreče …

Pri nas lahko nedvoumno rečemo, da je predsednik države najvišji demokratično izvoljeni položaj, saj človeka na to funkcijo postavijo volilci in volilke z neposrednim glasovanjem. Prav to daje predsedniški funkciji še večjo težo. Večjo verodostojnost. Tudi zato je pri nas že kar v navadi, da predsedniki svoj strankarski status v času predsedovanju državi zamrznejo. Da stopijo korak nad stranko.

Ranljivost

V četrtek, ko je v Državnem zboru prisegla prva nestrankarska predsednica republike v naši zgodovini, na slovesnosti (spet) ni bilo vodje največje opozicijske stranke in njegovih gorečih parlamentarnih kolegov. Imena sploh ni treba omenjati. Vemo, koga ni bilo. Vemo, kdo v tej državi ne spoštuje institucij, če niso pod njegovim vplivom. 

Razloga za njegovo odsotnost ne poznamo. Pa saj ga niti ni treba. Če razlog ni bila bolezen — in resnično upam, da je zdrav —, je s tem dal vedeti, da mu za dogodek ni bilo mar. Da nove predsednice ne ceni. Da je ne spoštuje. Pa da še vedno ni prebolel tega, da je nova predsednica premagala njegovega strankarskega kandidata.

Njegove odsotnosti ne moremo razumeti drugače, kot da je bilo treba prisego predsednice preprosto ignorirati. Ker zanj kot vodjo politične opozicije ni pomembna. Ker mu ničesar ne prinaša. Ker bi s svojo navzočnostjo samo izpostavil svojo politično ranljivost. In s tem spomnil na izgube, ki jih je utrpel.

Dolga drama

Opozicijski vodja je ne samo glavni igralec in režiser v zdaj že desetletja dolgi drami o slovenski razklanosti, sovraštvu in zaklenjenosti v preteklost. On je tudi tisti, ki je najbolj sesul spoštovanje do institucij.

Sodstvo, policija, RTV Slovenija, STA, Sova, NPU, KPK, predsednik države, Državni zbor s predsednico in z odbori vred in še mnogo tega so zanj institucije, nevredne spoštovanja, nevredne upoštevanja. V enem polnem vladnem mandatu in v dveh skrajšanih, ki skupaj nista trajala niti za enega celega, mu je tudi s pomočjo orkestriranega trolanja na spletnih omrežjih uspelo sesuti vse, kar se je dalo sesuti in kar ni delovalo tako, da bi bilo njemu všeč. Tako zagreto se je zaletaval v vse, kar mu ni bilo po volji, da je povozil celo tri lastne referendume, ki jih je sam vsilil. Kolateralna škoda?

Prav ti zadnji trije porazi dajejo upanje, da so tudi njegovi politični privrženci in zavezniki prišli do točke streznitve. Zmage z njim so v naši zgodovini redke in kratkega daha — nosijo pa tudi resne posledice za vse, ki mu stojijo ob strani.

Samorefleksija

Lani in letos so mu ljudje to večkrat povedali. Najprej na referendumu o vodi, potem na parlamentarnih in predsedniških volitvah, pa tudi na lokalnih, kjer je veliko izgubil v mestih, nazadnje pa še na referendumih o RTV, o vladi in o dolgotrajni oskrbi.

Njegovi privrženci in sopotniki so imeli več kot dovolj razlogov za analizo in redefinicijo njegove pozicije v slovenski politični krajini. Samorefleksija je bila konec prejšnjega meseca ključna politična beseda. Skupinski um je sprevidel, da je tega dovolj. Da so nujne spremembe. Da je prihodnost strank, ki igrajo takšno politiko, v resnici bedna.

Odsotnost vodje največje opozicijske stranke ta četrtek pa ni bila njegova edina odsotnost ta teden. Zaman smo ga iskali tudi v petek zvečer na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Kaj tudi tega ne priznava?

Božič je. Naj bo lepo.