Kazalo je, da si bo Golobova vlada te dni le oddahnila. Vendar samo zato, ker bo dnevna politika manj v središču pozornosti. Razgled s plaž, vikendov, čolnov, jaht, jezer in vršacev je do vladnih soban bistveno slabši kot sicer.

Še sredi tega tedna sta Golob in Danijel Bešič Loredan — od samega nastopa te vlade (samo)oklican za njenega prvoligaša — interpelacijo zoper ministra za zdravje družno označila kot “manever SDS”. Toda že v petek popoldan je odjeknilo: DBL odstopa!

Presenečenje to ni. Tudi politično manj poučenim je bilo že nekaj časa jasno, da je minister — tudi Bitenčev zasebnik — eden od temeljnih problemov te vlade. Škripalo je že od začetka mandata. Toda koordinacijo oz. breme reforme, ki bi jo moral pilotirati minister (a si je dal najprej prestaviti pisarno, nato pa si je omislil še varovanje) je prevzel kar Golob sam, s tem pa tudi politično škodo zaradi napak in zastoja napovedanih ukrepov.

Front še ne bo konec

Z Golobovo ministrsko rošado ne bo konec front okrog Ministrstva za zdravje, ki jih je Fides pospremil še s perverzno “zaskrbljeno” izjavo o razpadanju javnega zdravstva — torej njihovih mokrih sanjah. Stopnjujoča se agonija javnega zdravstva je v nepopravljivo škodo vseh državljank in državljanov in zdravja te družbe. Zelo zgovorno bo, kdo bo junak, ki bo za DBL zabredel v to močvirje interesov in proslulih ukrepov, v to strašno krizo vitalnega sistema in funkcionalnosti države, kako se bo dela lotil in tako dalje.

Ne bo ga lahko najti. To je najbrž eden od razlogov, zakaj je DBL tako dolgo bil na položaju. (Mimogrede: Ministrstvo za finance že ima državnega sekretarja za davke namesto Tilna Božiča?)

Menjava v zdravstvenem resorju — četudi najbolj urgentna — je premalo, da bi pasto, iztisnjeno iz tube, premier spravil nazaj. Vemo, kako to (ne) gre. Šele večja rekonstrukcija vlade bi pokazala, da (še vedno) misli resno. Ministrov in ministric, šibkih členov, je kar nekaj. V enem letu se je izkristaliziralo, kdo so.

Ne brez (samo)refleksije

Obenem bi vlada nujno potrebovala (iz)čiščenje fokusa in prioritet ter njihovo zoženje zaradi učinkovitejšega dela. Istočasno bi načet premier moral izboljšati odnose v skrhani Svobodi, predvsem pa še odnose s koalicijskimi partnerji. Socialnim demokratom — ki so notranje sicer nekoliko pomirjeni z uspehom prvakinje Fajonove v OZN, kar bodo vsaj na evropskih volitvah lahko prodajali kot promocijski slogan — je Golob doslej zadal nekaj udarcev, posebej kadrovskih. Levica ima tudi svoje težave. S pristankom na evangelij po Kordišu bi se premaknila v tvegano igro — ki bi vodila k izstopu iz vlade, pozneje pa verjetno tudi iz parlamenta.

Toda (hitri) popravki ne bodo možni brez temeljite (samo)refleksije. Za to premier doslej ni pokazal veliko talenta. O tem pričajo z višav spuščeni rejtingi, ki sicer še niso alarmantni.

Stojijo ali padejo

“Na tem stojimo ali pademo,” je ob reformnem semaforju kot tedanji premier razlagal nekdanji predsednik Borut Pahor, ki zdaj s poudarjeno aktivnostjo vzdržuje politično relevantnost in si poskuša zagotoviti položaj, s katerega bi lahko v miru odšel v politični pokoj. Pahorjeva vlada je padla na reformah. Golob te igre še ni izgubil, četudi je že veliko zavozil. Ob tradicionalni slovenski nepripravljenosti na strukturne spremembe, ki jih vedno znova nevtralizirajo trdovratni lobiji, nepovratno prihaja postkrizna (pandemija, vojna …) fiskalna streznitev. Čas trošenja in državnih intervencij, ki so preprečevale spiralo ekonomskih šokov, se je iztekel. 

Poletje se je šele prav začelo. A ga bo kot vedno (pre)hitro konec. Vroča politična jesen je floskula, ki je pogosto trpko realna.