Si predstavljate, da bi morali v zapor, ker niste plačali RTV naročnine? To bi bil škandal, ki bi medijsko zasenčil politične peripetije.
No, to se je že zgodilo. Leta 2018 je v Veliki Britaniji zaradi neplačevanja licenčnine za BBC moralo pet ljudi v zapor.
Zadnje britanske polemike so se začele z odločitvijo vlade za povišanje licenčnine za 3 funte. BBC bo gledalce, poslušalce, uporabnike od 1. aprila 2020 stal 157,50 funtov (185,67€) namesto dosedanjih 154,50 (182,14€) na leto. To pomeni podražitev za 29 centov na mesec.
Tudi RTV Slovenija si že leta prizadeva doseči povišanje prispevka, vendar se vsakič znova, ko to postane aktualno, odpre vprašanje legitimnosti in smotrnosti podražitve.
Čudna in sarkastična izjava
Ali lahko višino RTV prispevka primerjamo z naročnino za Netflix (7,99€ za osnovno naročnino, 9,99€ za standardno, 11,99€ za premium)? Ali morda z naročnino za telefonske storitve?
Financiranje javnega radia in televizije z naročnino je nastalo v času, ko sta ta medija predstavljala pomemben vir informiranja in prispevek h kulturi v neki državi.
Britanska ministrica (sekretarka) za kulturo Nicola Ann Morgan, baronesa Morgan of Cotes — ki sicer pravi, da bo licenčnina za BBC do leta 2027 ukinjena —, je sarkastično pripomnila, da če je treba neplačevanje licenčnine kaznovati, da bi BBC ostal pomemben, potem to kaže, da z modelom financiranja nekaj ni v redu — pa tudi precej čudna. Ali ne kaznujemo neplačile vseh stroškov gospodinjstev na enak način? Ali bi ljudje plačevali komunalnih in drugih storitve, če ne bi bili v to prisiljeni?
Morda res obstajajo drugi, smotrnejši, pa tudi bolj skriti načini financiranja javnega servisa — recimo z davki ali z vladnimi subvencijami. Pa vendar, račun je račun. Če ga ne boste plačali (pravočasno), vas bodo (iz)terjali z zamudnimi obrestmi vred. Če pa niti to ne bo uspelo, vas bo to morda pripeljalo v državni B&B.
RTV prispevek je za vse enako univerzalno plačilo v višini 12,75€, vendar glede na socialni status zavezancev obstajajo tudi izjeme. Gre skratka za princip, ali smo pripravljeni plačati za nekaj, kar je danes samo mnogih ena izmed mnogih storitev na medijskem trgu.
Ob zadnji podražitvi licenčnine BBC posluša očitke, da je na medijskem trgu še mnogo drugih storitev, ki pa so cenejše. Taka razprava se zagotovo še ne bo kmalu končala. Ena od tem je tudi ta, da je dejstvo, da je med neplačniki več žensk kot moških, dokaz seksizma.
Obveza, ne prispevek
Kakorkoli, bolj kot za javne servise gre za to, kaj danes še cenimo in čému pripisujemo vrednost. Sama recimo spremljam tako javne servise kot komercialne postaje. Ponudniki kot Neflix ali HBO itd. ponujajo mi cel spekter raznolikih vsebin. A to še ne pomeni, da so lahko nadomestilo za to, kar je poslanstvo javnih servisov, kot jih poznamo v Evropi.
Demokratičnost današnjega časa je prav v tem diapazonu možnosti, ki jih imamo na razpolago. Seveda pa se ob vsej svoji ozaveščenosti in nacionalnem ponosu zavedamo, da bi neobvezno plačevanje javnih RTV servisov pomenilo njihov propad.
Morda obstajajo boljši, sodobnejši poslovni modeli od današnjih obveznih naročnin ali prispevkov. Pa vendar potrebujemo sredstva za ustvarjanje vsebin, ki so v javnem interesu, in za spodbujanje nacionalne kulture in dediščine, pa tudi za pluralizem vsebin. To ne more biti v celoti prepuščeno trgu.
V teh kulturnih dneh se moramo zavedati, da ima kultura širši pomen in daljnosežne posledice. Zato o RTV naročnini ne moremo govoriti kot o prispevku. To je obveza, ki je del našega kulturnega prostora.
Pa četudi bomo zanjo morali v zapor.