Ob vstopu v novo leto — 2026. bo v Sloveniji dvojno volilno — se v podalpski politiki zdi veliko odprtega in nepredvidljivega, a le na videz. Dveh osrednjih figur, ki bosta očitno odločali, kdo bo na oblasti naslednja štiri leta, ni mogoče prezreti. To sta aktualni predsednik vlade, prvak Svobode Robert Golob, ter njegov izzivalec in predhodnik, že trikrat premier, večni voditelj SDS Janez Janša.

V politiki je en teden lahko dolga doba, toda njuni poziciji na vrhu javnomnenjskih sondaž na prehodu iz leta 2025 v leto 2026 sta videti dovolj trdni, da se bo tekma za zmago očitno odvijala na relaciji RG–JJ oz. Svoboda–SDS. V skladu s tukajšnjimi običaji med voditeljema političnih taborov že dolgo zeva globok prepad, ki je nemalokrat miniran s kulturnobojnimi eksplozivi. Le redki prestopijo to rdeče-črno črto. Onkrajblokovsko sodelovanje širšega formata se je v Sloveniji končalo v 90. letih, ko sta stranki, ki sta takrat vzdrževali primat leve in desne sredine — LDS in SLS — še nekako znali sestaviti veliko koalicijo.

Spet

Golob je leta 2022 z mlado, novo stranko z oblasti (spet) vrgel Janšo. Ki (spet) ni odnehal. In ki zdaj (spet) maršira na Gregorčičevo. Nekdanji gospodarstvenik, biznismen, energetik, ki je po petnajstih letih prav pod Janševo vlado izgubil položaj prvega človeka Gen-I, je Janšo 3.0 — v posttravmatičnem času po koroni — premočno premagal. Ker da je predstavljal nov, bolj demokratičen, manj populističen tip oblasti, drugačen način razumevanja politike in razvojne poti države in demokracije.

Je danes še vedno tako? Med Golobovim mandatom je bilo namreč veliko očitkov o njegovem naraščajočem janšizmu. Brez Janše. Janša je stalnica slovenske politike zadnjih petintrideset in več let, osrednja determinanta tukajšnje desnice. Golob je bil odgovor na vse to. Nov obraz, ki v politiki v resnici ni bil čisto svež, saj je v času LDS in Pozitivne Slovenije že delal politično kariero, četudi ne povsem v prvih vrstah.   

Večni despot desnice

Njun rok trajanja v politiki je neprimerljiv. Janša je letnik 1958, SDS vodi od leta 1993, brez konkurence v lastni partiji. Njegov politični kapital je osamosvojitev, disidentstvo v času slovenske pomladi in antilevičarstvo — četudi je kot mladinec hodil po poteh Avnoja v Jajce. Kontinuiteta je temelj njegove politične moči. SDS je ukrojena po njegovi meri. Njen kurz je JJ spreminjal in jo potiskal na desno v skladu z lokalnimi in globalnimi trendi in potrebami. Zato je zavil v nacionalizem, populizem, iliberalizem, tudi v skrajnosti po zgledu trendov z druge strani Atlantika. V istem letu zna zapeti s Thompsonom in zaplesati s harmonikarji na Prešernovem trgu. Janša ni samo predsednik SDS. Je njen direktor. Ideološko, simbolno in kadrovsko središče stranke. Nemalokrat gradi na politiki konflikta, pri čemer os te transverzale ostaja rivalstvo s Kučanom. V svoji prvi vladi (2004–2008) je bil še drugačen lik predsednika vlade. V Pahorju je tedaj iskal in pozneje tudi našel partnerja. Četudi danes trdi, da lahko sodeluje z vsemi, je jasno, da striktno ločuje med “našimi” in “njihovimi”.

Polarizacija, ki jo spodbuja, dela zanj. A ne vedno in povsod. Iz zaveznikov je že večkrat uspešno ustvaril nasprotnike. Največje tekmece si je naredil sam, nenazadnje tudi Goloba. A vsi, ki so se mu na desnici resneje uprli, so bili tako ali drugače politično odrinjeni. Janša obvlada in trenira revanšizem. Zapletel se je v ogromno afer, a je vse preživel. Njegov najmočnejši osebnostni, a tudi politični adut je disciplina. Tudi zato ima zvesto volilno telo, močno strankarsko organizacijo in hierarhijo in sposobnost mobiliziranja. Sredine ne nagovarja več. Tam je poskušala NSi in tam si zdaj prizadeva Logar. Levoliberalna Slovenija je do Janše razvila močno odbojnost. Proti njemu se organizira in mobilizira. Šef SDS sam pa v tem vedno znova vidi zaroto “Murgel” in “globoke države”.

Janša ve, kaj hoče. Janšo 4.0 na oblasti. In ve, kaj bo naredil, če se bo to uresničilo. Njegov odhod v penzijo — ki bi omogočil razvoj slovenske desnice onkraj njegovih diktatov — je spet prestavljen.

V politiko pregnani menedžer

Golob, letnik 1967, se je v politiki — podobno kot njegov zaveznik in prijatelj Zoran Janković — znašel zato, ker v gospodarstvu ni bil več glavni. Politično odstavljen, kot je sam trdil. V Gen-I je veljal za uspešnega, racionalnega, sposobnega menedžerja. Njegova politična kariera za razliko od Janševe ni bila projekt, ampak bolj afekt in reakcija. Na Janšo, kakopak. Po nekaj kratkih mesecih Svobode je premočno zmagal na parlamentarnih volitvah 2022. Hitrost njegovega političnega vzpona je bila najprej prednost, a se je kmalu pokazala za strukturno slabost. Kadrovski bazen, ideje in programske rešitve leve sredine, ki jo je Golob (po)srkal, je bil limitiran. Serija kadrovskih, političnih in komunikacijskih napak ga je drago stala. Bogati kapital volitev 2022 je hitro kopnel. Še posebej po epizodi z Danijelom Bešičem Loredanom se je Golob še bolj osredotočil na lastni kult osebnosti, medtem pa so v stranki močnejši soborci in soborke izgubljali vpliv. Svoboda je Golob. To še danes ni zrela stranka s hrbtenico — čeprav mu je za razliko od drugih novih/starih obrazov uspelo obdržati primat na tem polu.

Gibanje Svoboda ni razpadlo v franže. Golob je iz drugačne snovi kot predhodniki. Ni obupal, ampak se bori naprej. Njegova zmagovita formula je bil antijanšizem. In četudi se je vmes že zdelo, da izgublja veter v jadrih, bo nanj stavil ponovno. Z Janšo se pri predsednici republike nazadnje nista niti pozdravila. Ta antagonizem je gonilo slovenske politike še naprej. Golob je obljubil normalnost, depolitizacijo institucij, strokovnost, dialog. A mu mnogi zdaj očitajo prav to. Afera Bobnar je rep njegovega mandata. In seveda reforme, ki jih je pompozno napovedal. Na koncu jih je res nekaj izpeljal, toda rezultati in izplen so še vedno vprašljivi. V dilemi med iskanjem soglasja in demonstracijo odločnosti — vključno s konflikti (z zdravniki, delom gospodarstva, opozicijo) — se je pogosto odločal za slednje. Izkusil je slast oblasti. V nasprotju s Šarcem, Cerarjem in Jankovićem (v nacionalnem merilu) bo Golob vztrajal. Novega novega obraza, ki bi ga mogel ogroziti, ni.

Toda vprašanja kompetenc in umnosti vladanja so po štirih letih učenja še vedno tukaj.

Namesto sklepa

Golobov in Janšev model oblasti, vodenja, upravljanja — navidez izključujoča — sta se pogosto približala drug drugemu. Tudi čas sam je surov, vulgaren, zapleten. Smo sredi štafete kriz. A to ne bi smel biti alibi, da se politika in z njo družba približujeta avtoritarnosti. Paradoks njune politične eksistence ta hip je, da se Janša in Golob kljub antagonizmu in razdvojenosti janšistov in golobistov potrebujeta. Samo tako je danes mogoče politično zmagati. Očitno. Čeprav nimamo večinskega volilnega sistema.

Damoklejev meč, ki visi nad slovensko politiko, je ravno v tem, da je politična izbira zreducirana na strankarska prvaka polov, ki ne (z)moreta sodelovati, niti jima to ni v interesu. Ostali niso povsem irelevantni, vendar se v senci borijo za drobtinice, ki padajo z mize. To je Slovenija naraščajoče bipolarne motnje. Izbira med samo dvema političnima možnostma je mnogim vsiljena in za nekatere tudi vsebinsko nesprejemljiva ali celo grozljiva. Toda v trenutni politični geografiji Slovenije — pa tudi ob globalnih tendencah gnetenja političnega prostora — je realna in realistična in se bo s polarizacijo še okrepila. Polarizacija in radikalizacija na eni strani in cikli novih obrazov na drugi so postali bermudski trikotnik razvojnega lera. V njem državo premetava sem in tja, v resnici pa stopica na mestu.