Mariborčani smo v svoje mesto najbolj zaljubljeni, ko smo pijani. Takrat ga solzni opevamo, hvalimo, se tolčemo po prsih in slavimo svojo veličino. Televizije z užitkom kažejo preostanku države prizore fajhtnih Mariborčanov, ki ob nogometnih zmagah kalnega pogleda poskakujejo med lužicami vina in razbitimi steklenicami na trgu tulijo: “To je toti naš Maribor!” Teče iz steklenic, kemičnih stranišč in oči. Od vznesenosti in nedefinirane potlačene jeze, ki jo pijača čarobno spremeni v trmasti lokalpatriotizem.

Da, tudi to smo. Bipolarnost je neločljiv del mariborske duše.

Izjemen talent

Ni ga mesta, ki bi se toliko ukvarjalo samo s seboj. Tako obsedeno. Spletni forumi so polni fotografij že stokrat videnih ulic in trgov, obvezno opremljenih s pripisom “toto naše lepo mesto”. In res, na njih vedno opaziš kaj novega. Neskončne razprave o veličini in bedi tega mesta tečejo od zore do mraka. Eni iščejo lepe reči, drugi vse, kar je narobe.

In ko tisto, kar je narobe, nekdo poskuša odpraviti, popraviti — takrat znorijo. Ko se zasadi prva lopata, kar naenkrat vse postane relikvija, neprecenljiv arhitekturni presežek, hrbtenica mesta. Tudi varuhi spomenikov radi skočijo v zrak, če nekdo poskuša iz nečesa, kar je pred njihovimi očmi trohnelo desetletja, narediti nekaj bolj sodobnega. Najraje imamo tisto, kar smo izgubili. Šele takrat ugotovimo, kako imenitno je bilo. Kako je včasih bilo lepo. In v Mariboru je vedno bilo lepo. Nekoč. Skozi rožnato kopreno nostalgije ni videti težav.

Najbrž bi bilo pretirano reči, da ima to mesto izjemen talent, da je po predinovsko “zajebalo vse, kar se je zajebat dalo”. A marsikaj je res po nepotrebnem šlo v tri krasne. Fetiš obžalovanja je tukaj večni rajc. Radi smo nesrečni in v vlogi žrtve.

Dragiša

Da je koprena spomina pogosto hinavsko lažniva, sem se prepričal zadnjič, ko mi je kolega Rok Kajzer pokazal imenitno Modrinjakovo arhivsko fotografijo Večerove stavbe iz leta 1962. Bel kvader, ki se mi v več kot petnajstih letih, kolikor v njem delam, nikoli ni zdel kak poseben arhitekturni biser, je na njej videti kot Versailles. Bleščeče bela, čista in novega upanja polna lepotica, obdana z morjem dotrajanih, razpadajočih, zanemarjenih ostankov starega Maribora, ki je bil v tistem času videti slabše kot Bejrut po eksploziji. Mračno, pozabljeno, neperspektivno, periferno. Nisem vedel, da je mesto bilo videti tako ... — pozabljeno in brezupno. Koliko svetlobe je žarelo iz Večerove stavbe, čeravno se je zdela kot vesoljsko plovilo sredi tretjega sveta.

Fotografija je v meni prebudila željo po brskanju po arhivu in me popeljala na Lent. Ikonični del drugega največjega mesta se je od zanemarjenosti skoraj sesul sam vase, ker nihče ni vedel, kaj si naj z njim počne. Še stara trta — mariborski Eiffelov stolp — se je zaradi šlamparije in brezbrižnosti skoraj spremenila v kup rozin in dračja. Če mesto ne skrbi za svoje dragulje, kako skrbi šele za vse ostalo?

Restavracija Center

Primer imenitnosti, ki smo se je zavedli prepozno, je bila tudi Restavracija Center. V otroštvu, ko je že bila truplo brez duše, se mi je zdela nepopisno grda. Danes, ko je gledam na porumenelih slikah, pa se mi zdi zelo frajerska in retro.

Vse mora priti do točke propada, da potem, če je to še sploh mogoče, panično pritiskamo rdeče gumbe in vijemo roke k nebu. Mariborska železniška postaja je dolgo bila konkurenčna tisti v predmestju Mogadiša, preden so se lotili prenove. Lokomotiva pred njo je morala najprej spominjati na potopljeni in od rje razkrojeni Titanik, preden so jo vendarle odpeljali na urgenco. Zdaj nekateri ugotavljajo, da je postaja videti lepša brez nje. A če je ne bo, bomo žalovali za še enim "izgubljenim delom mariborske duše".

Kino Partizan

Lep mladostniški spomin zame ostajajo prostori Kina Partizan. Retro je v modi kot že dolgo ne, mi pa verjetno najbolj frajerski retro kino v državi prepuščamo pajčevinam in pozabi. Mlajšim se niti sanja ne, koliko čudovitih filmskih večerov smo preživeli v tisti ofucani dvorani in kako je pred njo gospa Otilija štempljala karte.

Iz čudovite kavarne v Mestnem parku je pred desetletji nastal terarij. Zanimiv, a terarij. Pa še ta že dolgo sanja o boljših, večjih prostorih. Kaj se je zgodilo z nekdanjo mariborsko industrijo, ni treba pogrevati. Ostajamo eno od redkih mest, ki ima klavnico skoraj v centru. Festival narečne popevke so že davno pokopali. Eno najgrših obdukcij brez pogreba je doživela Zlata lisica. Brandi tega mesta so kot jesensko listje. Lepi, dokler cvetijo — nato pa jih nekdo pograbi, vrže na kup in pusti strohneti.

Zaljubljen par

Gledam tisto staro sliko Večera in vidim zaljubljen par, ki se pred njo drži za roke. In jo občuduje. Življenje se morda zdi prekratko, da bi objokovali cigle in se zanje borili. Ampak v njih je včasih skrita svetloba nekih drugih časov. Cigli imajo dušo. So gradniki identitete, upanja in prosvetljenosti mesta. Če rušiš temelje, se bo streha prej ali slej vdrla nate. Koliko svetlobe in upanja je takrat tisti par videl v žareče beli lepotici sredi zatohle, prašne rjave puščave. Koliko lepega in dobrega sta morala pričakovati od svojega mesta in prihodnosti nasploh. Desetletja stran od vulgarne kapitalistične požrešnosti instantnih časov.

Ne vem, kako se je končala njuna zgodba, niti kako se bo končala zgodba bele lepotice. Vem pa, da se je za cigle z dušo in za upe in sanje, ki so jih graditelji vgradili v njih, vedno vredno boriti. Ker so sanjali tudi za nas.