Končalo se je supervolilno leto, za katerega si nisem mislil, da bo tako super.
V glavnem: zgodaj spomladi me kontaktira ena bejba, s katero sva prijatelja na Facebooku. V resnici je še nikoli v življenju nisem videl, ampak jaz itak potrdim vsakega, ker sem en tak wannabe influencer. Več ko maš frendov pa sledilcev, večja je možnost, da boš nekoč res. Da če bi jaz — na predlog stranke SD — bil član volilne komisije. Tukaj v Vižmarjih. Ker sem baje član SD.
Kdaj sem se včlanil, nimam pojma. Predvidevam pa, da sem ga moral imet kar precej pod kapo. Čisto možno, da sem v kakem navalu antijanšizma naredil tudi to neumnost. Spomnim se pa ne. No, ona trdi, da sem član. Članarine sicer nisem plačal nikoli, čeprav vem, da obstaja. Upam, da ne bo kdaj kakšna izvršba. Še to se mi manjka.
Ampak ja, seveda bom član volilne komisije. Valjda. Ker hočem bit pomemben, jebemti. Plačilo je sicer mizerno, ampak boljše kot pri Večeru. Pridemo, postavimo volišče … — in akcija.
Bedna scena
Pol pa tista bedna scena: poznaš več kot pol volilcev osebno in od njih zahtevaš dokument za identifikacijo, oni pa te začudeno gledajo, češ, Jure, to sem vendar jaz, Andrej. Jaz pa ne jebem. Gospod, osebno izkaznico, prosim.
Ta občutek nadvlade je res powerful. Ko rečeš best frendu, naj ti pokaže osebno. Sorry, stari, procedura je procedura. Tako pač je. Nimam kaj.
Predsedniške volitve. Iz kroga v krog sem napredoval kot FC Liverpool. Namestnik člana, član, namestnik predsednika, predsednik. Vsakič sem bil bolj nadut. Na koncu že nisem šel nikamor brez nametaga z imenom pa funkcijo. DVK. Jaz sem iz Državne volilne komisije, a veste.
Občutek lažne superiornosti ostane še par dni. Ene pet centimetrov višji greš v lokalno trgovino, kjer vse poznaš. Kaj je bebci, a ste volili? In ljudi več ne pozdravljaš z besedami, samo malo pokimaš z glavo. Kje ste, črvi, jaz sem član volilne komisije.
Občutek ni izginil celo poletje. Prijatelji so mi sporočali dobre novice: sin je zlati maturant, dobil sem novo službo, imel bom 2.500€ neto plače. Jaz pa: so what? Jaz sem član volilne komisije, črvi. Jaz odločam o vaših življenjih! Kaj vam ni jasno?
Vsakič bolj nadut
In je prišla jesen. Predsedniške volitve. Prvi krog, potem pa še drugi. Iz kroga v krog sem napredoval kot kakšen FC Liverpool. Namestnik člana, član, namestnik predsednika, predsednik. Vsakič sem bil bolj nadut. Na koncu že nisem šel nikamor brez nametaga z imenom pa funkcijo. DVK. Jaz sem iz Državne volilne komisije, a veste. K Šiptarju po solato, na pumpo po čike … — povsod sem to nosil. Dober dan, gospodična. Vidim, da vidi nametag. Ampak šele na pumpi se me je končno ena usmilila in me nekaj vprašala v zvezi z volitvami.
Nadutost se je odražala tudi doma. Na veliko žalost moje žene. “Kdaj prideš na večerjo?” — “Ma kakšna večerja! A ne veš, da moram po glasovanju na Gospodarca oddat glasovnice?”
Ampak ona se ne da: “V redu, boš pa mrzlo jedel!”
Kakšen udarec!
Prošla su vremena, ko sem ženo še impresioniral. Po mojem nazadnje okrog leta 1992. Me že preveč pozna.
In pol pridem domov, pijan od oblasti, in se že na vratih derem: “A veš, kdo bo zmagal?” Ona pa: “Tiho, gledam serijo.” Kakšen udarec! A sem zato bil cel dan na volišču ta glavni, da zdaj se zdaj ne morem niti pred ženo pohvalit? Ne jebe pet posto.
Saj bi šel pit, ampak je nedelja, ura pol enajstih, lokali so zaprti, na pumpi tudi ne bom dobil več alkohola. Kateri kretenski minister se je že to spomnil? Pozabil sem že.
Sam sem si kriv. Kaj se pa pečam s politiko.