Mladi britanski pisatelj Caleb Azuma Nelson je s svojim poetičnim romanesknim prvencem Na odprtem leta 2021 navdušil tako bralce kot kritike. Vsi so z navdušenjem posegali po njegovi nežni knjigi, ki se je uvrstila na številne lestvice najbolj prodajanih in branih knjig, bila pa je tudi ena najbolj odmevnih knjig na TikToku.

V čudovito rahločutnem romanu o ljubezni in hrepenenju se fant in dekle srečata v pubu v jugovzhodnem Londonu. Oba temnopolta Britanca, oba umetnika — on fotograf, ona plesalka —, oba štipendista na zasebnih šolah, oba se poskušata vključiti v družbo. Neodločno, nežno se zaljubita. Čeprav je videti, da sta drug drugemu usojena, lahko njuno pot preprečita strah in nasilje. Kako je biti oseba, ki jo svet vidi samo kot temnopolto telo? Kaj je varnost v ljubezni, če jo na koncu izgubiš? Na odprtem je hkrati boleče čudovita ljubezenska zgodba in prodoren vpogled v tematiki rase in moškosti.

Caleb Azumah Nelson (1993) je britanski pisatelj in fotograf ganskih korenina. Za Na odprtem je prejel številne nagrade, med drugim tudi nagrado Costa za najboljši prvenec, roman pa je bil leta 2021 tudi prvi na Timesovi lestvici najbolje prodajanih knjig. Leta 2023 je izšel njegov drugi roman Small worlds.

Caleb Azuma Nelson: Na odprtem 

Na noč, ko se prvič srečata, noč, ki jo oba zanikata kot pre­kratko srečanje, potegneš prijatelja Samuela vstran. Gručica vas je v kleti tistega puba na jugovzhodu Londona. Rojstnodnevno praznovanje. Večina na poti do pijanosti ali razposajenosti; odvisno od tega, kaj je komu ljubše.

“Kaj je?”

“Tega navadno ne počnem.”

“Običajno to pomeni, da si to že kdaj naredil.”

“Ne, obljubim. Sekaj,” rečeš. “Nujno me moraš predstavit prijateljici.”

Rad bi rekel, da je v tem trenutku starejši gospod, ki je vrtel plošče, nekaj na hitro stišal, nekaj kot Move On Up Curtisa Mayfielda v nekaj prav podobnega. Rad bi rekel, da so Isley Brothers igrali Fight The Power, ko si izrazil željo, ki je nisi povsem razumel, si pa vedel, da moraš ukrepati. Rad bi rekel, da je plesišče za tabo valovalo in da so se mladi gibali, kot da bi bila osemdeseta, ko je bilo tako gibanje redka svobodna izbira, ki so si jo lahko privoščili tisti, ki so prišli prej. In ker se tega spominjaš, je svoboda tvoja. Ampak obljubil si, da boš iskren. Dejstvo je, da si bil tako osupel ob navzočnosti te ženske, da si ji najprej segel v roko, šele potem pa si se odprl za običajen širok objem, rezultat katerega je bilo nerodno kriljenje z rokami.

“Živjo,” rečeš.

“Zdravo.”

Rahlo se nasmehne. Ne veš, kaj bi rekel. Rad bi zapolnil praznino, pa ti nič ne pade na pamet. Stojita in drug drugega gledata v tišini, ki se ne zdi neprijetna. Predstavljaš si, da po­gled na njenem obrazu odseva tvojega, radovednega.

“Oba sta umetnika,” reče Samuel, dobrodošla prekinitev. “Zelo nadarjena plesalka je.” Ženska odkima. “Pa ti?” vpraša. “Kaj pa ti počneš?”

“Fotograf je.”

“Fotograf,” ponovi ženska.

“Slikam, včasih.”

“Zveni, kot da si fotograf.”

“Včasih, včasih.”

“Skromen.” Plah, si misliš. Posežeš v pogovor in opazuješ, ko se ona požene za tabo. Rdeča luč se ji razlije prek obraza in bežno ujameš nekaj, nekaj podobnega prijaznosti v njenih odprtih potezah, njene oči gledajo, kako govorijo tvoje roke. Zaznaš domač naglas, vsekakor južno od reke. Vsekakor s kraja, ki bi mu veliko laže rekel dom. V tem načinu so stvari, ki jih oba poznata in govorita povsem iz sebe, vendar so tu neizgovorjene. 

“Bi kaj spila? Ti lahko kaj prinesem?” Obrneš se in prvič, odkar se je pogovor začel, dejansko zaznaš Samuela. Stopil je nazaj, rahlo skrušen; smehlja se, vendar njegovo telo izdaja, da se počuti izključenega. Z občutkom krivde ga poskusiš spet povabiti nazaj.

“Bi kaj spila, oba?”

Njen obraz se razpre v pristnem, prijaznem muzanju, medtem pa nenadoma dlan na tvojem komolcu. Odvlečejo te stran; potrebujejo te drugje. Plesišče se je nekoliko spraznilo in prevzela ga je tišina, polna vsega, kar bo še prišlo. Torta, svečke in poskus ubranosti med Vse najboljše. Fotoaparat, ki ti binglja z rame, potegneš k sebi in usmeriš objektiv proti rojstnodnevni slavljenki Nini, medtem ko si nekaj zaželi, samotna svečka na njeni torti je kot drobno sončece. Ko se množica začne razhajati, te vlečejo v vse smeri. Edini fotograf si, tvoja dolžnost je dokumentirati.

Glasba znova zaigra. Ljudje stojijo v majhnih gručah in zastanejo, ko izostriš njihove prijazne obraze, ki žarijo v temi. Starejši gospod, ki vrti plošče, nadaljuje s hitrejšim tempom. Could Heaven Ever Be Like This Idrisa Muhammada se temu prilega.

Prebiješ se iz množice, stojiš ob točilnem pultu in dolgi vrat izteguješ v vse smeri. 

Prav tu, na to noč, ki jo oba zanikata kot prekratko srečanje, ugotoviš, ko se še enkrat ozreš za njo, da je že odšla.

* * *

Zimski meseci so. Topla zima — tisto noč, ko si jo srečal, si napačno presodil razdaljo od postaje do puba, in ker si hodil pol ure, oblečen samo v srajco, si se ob prihodu v zadregi zavedel potu na čelu —, ampak kljub vsemu zima. Napačen letni čas za zaljubljenost. Če srečaš nekoga na poletni večer, je kot da vdihneš umirajočemu ognju novo življenje. Verjetneje je, da boš s to osebo zunaj pohajal med oddihom od kakršne koli potilne celice že, v katero so te spravili. Mogoče se boš znašel v položaju, da boš sprejel ponujeno cigareto, oči se ti bodo zožile, ko te bo nikotin požgečkal po možganih in boš izdihnil dim v stoječo vročino londonske noči. Morda boš pogledal v nebo in ugotovil, da modra v teh mesecih niti ne dobi globine. Pozimi si zadovoljen, če se pometeš na kup in odpraviš domov.

Žensko omeniš mlajšemu bratu, ki je bil prav tako na zabavi, in skušaš poustvariti sliko iz tega, česar se spomniš, kot da bi prepletal melodične vzorce za novo pesem.

“Ampak čakaj — jaz je nisem videl?”

“Visoka je. Kar visoka.”

“Okej.”

“Vsa v črnem. Kitke pod baretko. Res kul.”

“Ne spomnim se.”

“Bar je videt takole.” Z rokami zarišeš črko L. “Jaz stojim tukaj,” rečeš in pokažeš na krivino L-ja.

“Čakaj.”

“Ja?” rečeš razkačen.

“A ti kaj pomaga ali te zamori, če ti povem, da sem se ga tisti večer nalil in se ničesar ne spomnim?”

“Za nikamor nisi.”

“Ne, samo pijan sem. Velikokrat. In kaj se potem zgodi?”

“Kako to misliš?”

Sedita v dnevni sobi s skodelicama čaja v rokah. Igla na gramofonu nežno praska ob plastiko na koncu vinilne plošče, ritmični pam-pam-pam daje meditativen takt.

“Srečaš ljubezen svojega življenja …”

“Tega nisem rekel.”

“‚Bil sem na zabavi in začutil sem neko navzočnost, in ko sem se ozrl, je bila tam ta punca, ne, ta ženska, ob kateri mi je vzelo sapo.‘”

“Dej nehi,” rečeš in se butneš nazaj na zofo.

“Kaj pa, če je ne boš nikoli več videl?”

“Potem se bom zavezal k celibatu in živel v gorah do konca tega življenja. In še naslednjega.”

“Pompozno.”

“Kaj bi ti naredil?”

Skomigne in vstane, da bi obrnil ploščo. Močnejše praskanje, kot noht ob kožo.

“Še nekaj je,” rečeš.

“Kaj?”

Strmiš v strop. “S Samuelom hodi. Predstavil naju je.”

“A?”

“To sem ugotovil šele potem, ko sva govorila. Mislim, da nista prav dolgo skupaj.”

“Pa je to sigurna stvar?”

“No, mislim, da ja. Videl sem ju, ko sta se poljubljala v kotu bara.”

Freddie se zasmeje in dvigne roki.

“Ja, saj te ne kritiziram, stari. Nič ni enostavno. Ampak ja, mogoče bi raje …” S prstoma posnema škarje.

Kako se otreseš poželenja? Če mu daš glas, poseješ seme in veš, da bo to iz nekega razloga nekako vzklilo. Dati glas pomeni priznati si nekaj in se predati nečemu, kar je na zunanjih mejah tvojega razumevanja.

Toda tudi če to seme vzklije, tudi če telo živi, diha, cveti, ni nobenega zagotovila za obojestransko rast. Ali da jo boš še kdaj videl. Od tod potegovanje za poletne zaljubljenosti. Tudi če drug drugega zapustita na neskončno noč, tudi če odkrijeta, da se vajini poti razhajata, tudi če se zgodi, da zaspiš sam, le s spominom na intimnost, bo to žarek poletja, ki bo lezel skozi režo med zavesama. To bo nekega jutra, ki se bo razvilo v dolg dan in prav tako dolgo noč. To bo še ena potilna celica ali žar z malo hrane in več pijače. To bo nov neznanec, ki se ti bo režal iz teme ali te gledal čez vrt. Se dotikal tvoje roke, ko se bosta premočno smejala neki pijanski šali. Padanje brez sape skozi vrata med grabljenjem za gube teles ali tihi poskusi iskanja stranišča v domu, ki ni tvoj. Pozimi se večkrat ne prikažeš iz hiše.

Poleg tega je včasih, da bi razrešil poželenje, bolje pustiti, da zadeva cveti. Čutiti to reč, da te ujame nepripravljenega, se čvrsto oprijeti bolečine. Kaj je bolje kot verjeti, da stopaš proti ljubezni?