Ko je marca 1944 pri britanski založbi Routledge izšla knjiga Pot v hlapčevstvo avstrijsko-britanskega ekonomista Friedricha von Hayeka, je bila natisnjena v sorazmerno skromnih dva tisoč izvodih. Spodobno, a nič posebnega. Von Hayek ni bil anonimnež, ampak priznan ekonomist in profesor na prestižni London School of Economics. Če še niste slišali zanj ali za njegovo najbolj razvpito knjigo: gre za ime, ob katerem se vsakemu poštenemu neoliberalcu, ki da kaj nase, še danes razneži srce in orosi oko.

Na spletni strani Mises Instituta za avstrijsko ekonomiko s sedežem v Auburnu v ameriški zvezni državi Alabama so takole vzhičeni nad idejami učenca ustanovitelja avstrijske šole ekonomije von Misesa, ki je bil Hayekov vzornik in mentor:

“Kar je videl F. A. Hayek in kar so vsi njegovi sodobniki prezrli, je dejstvo, da vsak korak od prostega trga proti vladnemu načrtovanju predstavlja grožnjo človekovi svobodi in korak k diktaturi. Vladno planiranje vodi v družbo, ki je manj primerna za življenje, bolj brutalna, bolj despotska. Socializem v vseh svojih oblikah je v nasprotju s svobodo.”

“Nacizem se po naravi ne razlikuje od komunizma. Kapitalizem je edini ekonomski sistem, ki je združljiv s človeškim dostojanstvom, blaginjo in svobodo. Če se odmaknemo od tega sistema, opolnomočimo najslabše ljudi v družbi, da upravljajo s tem, česar ne razumejo.”

Tako, zdaj veste.

Nimam namena, niti ekonomskega znanja, da bi polemiziral s opusom človeka, ki je leta 1972 navsezadnje dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Čeprav so se v švedski Kraljevi akademiji znanosti ob tem verjetno precej zabavali, saj so jo Hayeku podelili skupaj s švedskim kolegom Gunnarjem Myrdalom, ki je bil vodilni teoretik države blagostanja in socialnih politik. “Skompali so me s frdamanim ideologom,” je ob novici iz Stockholma baje zarobantil užaljeni Hayek.

Pred strelski vod

Pot v hlapčevstvo pa ni knjiga o ekonomiji, ampak ideološki pamflet, ki je v Evropi izšel ob nepravem času. Vojne izkušnje, spomin na gospodarsko krizo v 30. letih in njene posledice, predvsem pa okoliščine povojne obnove so tudi konservativne politike v Evropi pripeljale do spoznanja, da je bolje brati Johna Maynarda Keynesa kot Friedricha Augusta von Hayeka. Rezultat je bil evropski model države blagostanja in “slavnih tridesetih let” gospodarskega razvoja in utrditev liberalnodemokratskega političnega sistema, ki temelji na človekovih pravicah, vladavini prava in demokratičnem pluralizmu.

Hayekova knjiga je več pozornosti doživela v ZDA. Predvsem potem, ko je prišla v roke uredniku popularne družinske revije Reader’s Digest. Ta je Hayekov “špeh” na 226 straneh povzela na pozornosti povprečnega ameriškega bralca primernejših dvajsetih straneh. Za tiste, ki jim je bil tudi to pretrd oreh, pa je General Motors leta 1950 objavil še Pot v hlapčevstvo v stripu. Ta v osemnajstih sličicah ilustrira, kako vas bo navidez nedolžno in dobronamerno koketiranje z intervencijami v prosti trg prej ali slej pripeljalo pred strelski vod.

Glavni protagonisti v stripu so tako imenovani planerji. Gre za evfemizem za vsakogar, ki zagovarja kakršnekoli posege države v gospodarstvo v imenu javnega interesa.

Evropske zablode glede tovrstnih socialističnih rabot zaskrbljenemu ameriškemu opazovalcu pojasnita prvi dve sličici v stripu:

“Da bi v času vojne omogočil popolno mobilizacijo gospodarstva, se prostovoljno odpoveš mnogim svoboščinam. Veš, da je regulacijo vsilil sovražnik tvoje države. A se pred koncem vojne pojavijo argumenti, naj planiranje ostane tudi v miru. Planerji, ki želijo ostati na oblasti, te ideje podpirajo.”

Revolucija, ki požre svoje otroke

Evropa je Hayeka dobra tri desetletja bolj ali manj ignorirala — do konca 80. let, ko je General Motorsov strip prišel v roke novopečeni britanski predsednici vlade Margaret Thatcher. Čas je bil primeren. Sovjetska zveza, ki se je ves čas trudila, da bi s svojim ravnanjem ilustrirala Hayekova opozorila o povezavi med planskim gospodarstvom in strelskim vodom, je bila tik pred tem, da gre rakom žvižgat. Železna lady se je zadeve lotila zelo resno. Razsula je sindikate, odpravila vso regulativo in razprodala državno premoženje. Proračun se je napolnil, učinkovitost in dobički privatiziranih podjetij, razbremenjenih visokih stroškov dela in nadležne odgovornosti do javnega interesa, so se v mnogih primerih močno povečali. Neoliberalizem je dobil heroino, ki je Hayeka iz stripa prelila v stvarnost.

Redko omenjen paradoks pri tem pa je, da je zajedalska država stala britanske davkoplačevalce pod Maggie točno toliko kot pred njo. Leta 1978, tik pred njenim prihodom na oblast, je delež javnih izdatkov v britanskem BDP znašal 42,5%, po desetih letih njene železne neoliberalne vladavine pa je “strmoglavil” na 41,7%.

Se sprašujete, zakaj? Zaradi eksplozije stroškov nezaposlenosti, ki jo je Maggie uspelo podvojiti. Njena znana izjava, da “družba ne obstaja”, ni bila toliko domislica kot opis posledic njene totalne vojne proti javnem, skupnem in solidarnem.

O posledicah, ki jih je to pustilo na britanski družbi, politiki, mestu v svetu — pa tudi demokraciji, če hočete —, lahko vsak dan berete v časopisih. Tudi dobičke, ki so jih britanskemu kapitalu na račun britanske sociale prinesle neoliberalne reforme, je zdaj odnesel brexit. Kot vsaka ideološka revolucija, ki da kaj nase, tudi neoliberalizem na koncu požre svoje otroke.

Kansaški eksperiment

Še dlje je dobri dve desetletji po Margaret Thatcher šel guverner ameriške države Kansas republikanec Sam Brownback — znan po “kansaškem eksperimentu” iz leta 2012. Ob tem bi verjetno zardel celo sam von Hayek.

Brownbackova davčna reforma, niti malo ironično poimenovana “pohod proti ničli”, je uvedla radikalno zmanjšanje davkov za premožnejše, večini podjetij in samostojnih poklicev krepko pa zmanjšala ali celo ukinila dajatve na dobiček. Obenem pa je skrčila socialne transferje, otežila dostop do zdravstvenega zavarovanja, za tiste z najnižjimi dohodki zaprla vrsto šol in štiri javne agencije in odpustila dva tisoč javnih uslužbencev. Guverner je napovedoval, da bo reforma adrenalinska injekcija za gospodarstvo, ki bo prinesla investicije in dvignila zaposlenost.

A na koncu se ni izšlo. Milijardni presežek v proračunu Kansasa je guvernerju v nekaj letih uspelo spremeniti v milijardni deficit. Napovedane rasti investicij in zaposlenosti ni bilo od nikoder, gospodarska rast je krepko zaostajala za drugimi zveznimi državami. Brownback in pajdaši so proračunsko luknjo krpali, kot so vedeli in znali. Izropali so infrastrukturne sklade, nehali obnavljati avtoceste in krepko povišali davek na dodano vrednost, kar je seveda prizadelo predvsem ljudi z najnižjimi dohodki. Ti so na koncu plačevali več davkov kot pred reformo.

Na koncu mnogim ni ostalo dovolj niti za “minimum hrane, zatočišča in oblačil, ki zadostujejo za ohranjanje zdravja” — kot je von Hayek v Poti v hlapčevstvo dobrodušno opisal še sprejemljivo pomoč države za “osnovno zaščito, ki ne ogroža svobode”.

Ravno nasprotno

Logično bi bilo sklepati, da bodo po takšnih izkušnjah volilci nagradili eksperimentatorje in njihove ideje z brco v rit na naslednjih volitvah. Iz izkušenj pa vemo, da ni tako. Hayekova inačica kapitalizma, prevedena v karikaturo z nesebično pomočjo avtomobilske industrije, se ni izkazala kot “edini sistem ekonomije, združljiv s človeškim dostojanstvom, blaginjo in svobodo”, kot nam še vedno obljubljajo na spletni strani instituta iz Alabame. Dosegla je ravno nasprotno. Karikirani, a prav nič smešni neoliberalizem je pri ljudeh izzval jezo, ta pa skrajno desni populizem, ki te vrednote naklepno in učinkovito spodkopava in uničuje.

Velika Britanija ni v dobri koži, v ZDA so stvari se slabše. V Alabami so jezni in razočarani volivci leta 2016 z veliko večino glasovali za Trumpa. Ta je Brownbacka po izvolitvi imenoval za “posebnega odposlanca za mednarodno versko svobodo”. V ZDA danes prepovedujejo knjige, cenzurirajo učne programe in preganjajo omenjanje strukturnega rasizma in nestrpnosti do manjšin. Izvajajo politično motivirano in sodno podprto nasilje nad reproduktivnimi pravicami žensk. Seksualne manjšine so žrtve organizirane stigmatizacije, hujskanja in sovraštva.

Neoliberalizem in liberalna demokracija

Kako je to mogoče? Vrnimo se k stripu.

“Naraščajoča zmeda v državi pripelje do protestov. V neuspešnem poizkusu, da bi vse prepričali, da imajo prav, ‘planerji’ ustvarijo ogromen propagandni stroj, ki bo najbolj koristil prav prihajajočemu diktatorju. Najmanj izobraženi, navdušeni nad karizmatičnimi govorci, ustanovijo stranko. V upanju, da bo prinesel rešitev in jo vsilil ljudem, ‘planerji’ izvolijo novega vodjo stranke. Kasneje se ga bodo že znebili, si mislijo.”

Osebno je name še posebno močan vtis naredila 12. sličica:

“Prvi korak vseh diktatorjev je hujskanje večine proti grešnim kozlom iz manjšin. V Nemčiji so to dosegali z antisemitizmom.”

Petka, Friedrich in General Motors! V nulo! Ampak tega še ni konec:

“V diktaturi, ki so jo nehote ustvarili ‘planerji’, ni prostora za različna mnenja. Plakati, radio, tisk — vsi sporočajo iste laži!”

V zadnjih dveh sličicah sledi epilog: ilustracija zločinov, do katerih da lahko pripeljejo intervencije v prosti trg. V predzadnji sličici ubogi državljani sodelujejo v “planirani” rekreaciji, ki močno spominja na jutranjo telovadbo v JLA, medtem ko jim uniformirani “planer” lomi palice za golf. V zadnji sličici pa so že pred strelskim vodom.

Prav osupljivo je, kako natančno ta ideološki pamflet opisuje realnost, ki smo ji danes priča v Hayekovim idejam najbolj zvestih družbah. V imenu boja proti “socializmu” neoliberalci rušijo liberalno demokracijo, ki temelji na spoštovanju “človeškega dostojanstva, blaginji in svobodi”.

S sedeža Mises Instituta v Alabami ni daleč do Floride, kjer guverner DeSantis z bojem proti manjšinam in progresivnim idejam planira svojo pot v Belo hišo. Strelskih vodov resda ni, se pa Američani zavzeto streljajo med sabo. Analogija seveda ni popolna. Na Floridi ne lomijo palic za golf. Namesto tega prepovedujejo knjige. Dobrodošli v hlapčevstvo. Po bližnjici.