Zgodilo se je, kar smo na osnovi delovanja vlade in predvsem predsednika vlade že nekaj časa napovedovali: vladi je javnomnenjska podpora padla pod tisto, ki je je deležna SDS. Janša je dosegel svoj cilj. SDS je po podpori med volilci spet najmočnejša stranka. Janša je spet vodja najmočnejše stranke. 

Gre za matrico, ki se že nekaj časa ponavlja pri vsaki levosredinski vladi. Zato je jasno, da pri teh vladah ne gre toliko za to, kdo je na volitvah zmagal in kaj počne Janša, temveč za nekaj drugega. Za druge probleme. Ki jih levosredinski zmagovalci ne razumejo. In zato padajo v zanke, ki si jih v veliki meri nastavljajo sami.

Preverjena strategija

Kriv ni samo Janša. Čeprav seveda meče polena pod noge vsakemu levosredinskemu zmagovalcu. Stalno vlaganje interpelacij, s katerimi vlade izgubljajo čas za reševanje problemov, za katere so bile izvoljene, je preverjena in vsem vidna strategija delovanja SDS. Obstajajo pa še mnoge druge strategije. Predvsem tiste nevidne.

Obstaja pa tudi ključna razlika: Janša ima dolgo kilometrino, med katero se je ne samo naučil, kako delovati v politiki za lastno korist, ampak tudi za to, kako preživeti politične poraze.

Janša je praktično edini, ki se politike loteva profesionalno. Novoizvoljeni levosredinski zmagovalci pa so novinci. Ki nimajo pojma, kaj je politika. Kako se to dela. Zato ne samo ne znajo reševati problemov, ampak v političnem zverinjaku tudi ne znajo poskrbeti za lastno preživetje. Cerar. Šarec. Golob. Če naštejem samo nekaj zadnjih političnih samoporažencev.

Ker ja, treba je vedeti: levosredinski odrešitelji premagajo kvečjemu sami sebe. Res je, da Janša sistematično deluje proti njim. Na vse načine. Ampak levosredinski odrešitelji na koncu izgubijo, ker ne obvladajo politične igre, v kateri je takšno delovanje stalnica. In ker se ne obdajajo s tistimi, ki to obvladajo.

Na kaj so volilci alergični

In to je prva Golobova napaka, ki ga je pripeljala do porazne javnomnenjske podpore. Ne gre za to, da bi volilce v resnici zanimalo, kaj predsednik vlade zna. In česa ne. Gre za to, da neobvladovanje politične igre nadomešča z menedžersko aroganco. S tistim, kar volilci že nekaj časa prepoznavajo kot grandiozni self. (Goloba nekateri razglašajo za patološkega narcisa.) To mu jemlje dragoceni čas, ki bi ga moral posvetiti reševanju problemov.

In to je tisto, na kar so volilci alergični: na nereševanje dejanskih problemov.

Vsaka vlada, ki izgublja javnomnenjsko podporo, trdi, da veliko dela. Da je rešila že na kupe problemov. Itd. A to ne šteje. Seveda se vsaki vladi zdi, da ogromno dela. Da je ogromno naredila. Ker nekateri delajo tudi po dvanajst ur in več na dan. V službi, ki se ji reče vladanje. Premetavajo kupe papirjev. Opravljajo na tone birokratskih operacij, o katerih se volivcem niti ne sanja, da obstajajo.

Iz te perspektive je res, da vlada veliko dela. Da je veliko naredila. A ta perspektiva ne šteje. Šteje perspektiva volivcev. Šteje to, kar volilci prepoznajo kot narejeno.

Sami s sabo, ne s problemi

In tu se zgodba levosredinskih vlad že leta in leta ponavlja. Volilci njihovo delo prepoznavajo kot neustrezno. In to predvsem zato, ker opravljeno delo ne pomeni reševanja praktičnih problemov državljanov. Državljani to ponavadi opisujejo s stavkom, da se vlada ukvarja sama s sabo, ne pa z dejanskimi problemi.

Da se ne bi ujel v to zanko, sem že na začetku Golobove vlade zapisala, da je nujno, da razdeli svoje ljudi v dve skupini: na tiste, ki se bodo ukvarjali s političnimi igricami v parlamentu in drugje, in na tiste, ki bodo reševali praktične probleme v družbi.

Tega pa Golob ni naredil. Nasprotno. Čeprav je bilo vsem jasno, da nekateri njegovi ljudje ne rešujejo konkretnih družbenih problemov, je Golob verjel, da jih. Bešič Loredan je bil tak tipičen primer.

Nereševanje konkretnih družbenih problemov zdaj Goloba pokopava. Obstajata vsaj dve fronti, kjer ljudje upravičeno pričakujejo takojšnje rezultate: zdravstvo in ukrepi po ujmah. Toda Golob teh ukrepov ni sposoben proizvesti.

Kaj vse Golob krši

Druga skupina razlogov, ki pokopava Golobovo vlado, pa je, da mu tako kot prejšnjim levosredinskim predsednikom vlad ni uspelo uskladiti svoje politike z zgodovinsko vzpostavljeno slovensko socialno in kulturno tirnico.

Ker o tem ključnem dejavniku slovenske politike stalno pišem, ga ne bom zdaj opisovala še enkrat. A dejstvo je, da Golob krši nekatere ključne značilnosti te tirnice.

Prvič, Golob krši egalitarnost. Podpora ekstremnim zaslužkom menedžerjev, o katerih upravičenosti še razglablja, je strel v lastno koleno. Enako kot povečevanje socialnih razlik.

Drugič, Golob krši socialnost. Vsako delovanje, ki znižuje socialne transferje in otežuje preživetje revnih, je strel v lastno koleno. In tretjič, Golob krši redistribucijo. Če vlada ne zagotovi pretakanja dobrin od tam, kjer jih je preveč, tja, kjer jih je premalo, je to delovanje zoper sámo sebe. Ni jasno, zakaj vlade tako težko dojamejo, da je treba določen procent proračuna — recimo 5 ali 10 % — nameniti reševanju konkretnih preživetvenih problemov državljanov. Da bi se življenje ljudi dejansko izboljšalo. Recimo brezplačnemu javnemu prevozu. Ali čemurkoli drugemu.

Hlapčevanje v zunanji politiki je prav tako strel v lastno koleno. Napačna reakcija na vojno v Ukrajini in zdaj na Bližnjem Vzhodu je vlado stala precej politične podpore. Notranji prepiri med člani koalicije pa tudi. Ni jasno, zakaj vsaka levosredinska vlada odpira fronto z Levico. Namesto da bi njenim velikokrat ustreznim predlogom prisluhnila. In jih uresničila. Zmernost ni nujno politično modra. Kot vidimo, je pogosto povezana s političnim samomorom. 

Nakar še Tina Gaber

Še in še bi lahko naštevala dokaze o neuskajenosti delovanja Golobove vlade s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in politično tirnico. A ne morem. Ker moram omeniti še tretjo skupino razlogov za Golobov politični zdrs. Imenuje se Tina Gaber.

Neglede na zaljubljenost predsednika vlade in domnevno Tinino zaljubljenost je treba povedati, da ta zaljubljenost Golobovi vladavini škodi. Za razliko od Janše, ki mu je zaljubljenost v Urško koristila.

To pa zato, ker Golob ustvarja vtis, da vlado vodi Tina. Ne on. Šale in zgražanja, kako Tina s pomočjo premierovega falusa obvladuje državo, so že nekaj časa stalnica.

Ne bom se spuščala v analizo, a jasno je nekaj: če je Tini kaj do Goloba, mora izginiti s političnega prizorišča. Jasno je, kako delujejo žene in partnerice predsednikov vlad. Delujejo tako, da predsedniku ne škodijo. So nevidne. Pa naj to zveni še tako patriarhalno.

Zato je treba napisati: težava ni v patriarhalnosti tega načela — čeprav je —, ampak v tem, da Tina ne spoštuje tega načela. In s tem med volilci ustvarja vtis, da Goloba nima rada. Ampak da ga samo izkorišča. Nekateri celo natolcujejo, da so mu jo nastavili, da bi ga politično zrušili.

Kot je dokazala pokojna kraljica Elizabeta, na natolcevanja ni treba reagirati. Lahko pa jih upoštevamo. In ravnamo v zvezi z njimi modro. A tega ne Golob ne Tina ne počneta. Ljudje so podprli romantično žajfnico tipa JJ–Urška. Žal pa te žajfnice v primeru Tina–Golob ni. Kar mu politično škodi.

Morda je še čas

Res je: Golob je šele na polovici mandata. Morda ima še čas, da napake popravi. Toda za to bo moral radikalno spremeniti svoje osebno delovanje. In delovanje vlade. A vedno bolj se zdi, da tega ne razume. Ali noče razumeti. Ali da ni sposoben. Aroganca namesto spremembe pa je še dodatna politična napaka. 

Politična podpora Golobu lahko zato pade še nižje. Zdaj je na dobrih 20 %. Vendar lahko izgubi tudi to. Zato velja, kar trdim že nekaj časa: politična usoda Slovenije je zdaj v rokah poslanske skupine Gibanja Svoboda. V njihovi modrosti. V njihovem znanju, kako vladati državi. V njihovi trdnosti. Enotnosti. Sposobnosti, da notranje razprtije rešujejo produktivno. In da obvladajo Goloba v njegovi politični samodestrukciji.