(Ne)pričakovano ustoličenje Zorana Stevanovića za predsednika Državnega zbora je aprila postavilo temelje nove vlade Janeza Janše. Prvi med Resničarji, najbolj vulgarni populist v zgodovini slovenskega parlamentarizma, digitalizirani Jelinčič na kubik si je s soborkami in soborci v tem času nakopal že zavidljivo zalogo afer, a je še vedno ključar Janševe koalicije.

Dimna zavesa

Četudi je Resni.ca samo kao opozicija, je preveč pomemben del Janševe koalicije. Pa ne samo zaradi glasov, ki jih zagotavlja, temveč tudi zaradi specialnih nalog. S svojimi nečednimi početji in drugimi “mijičevanji” je samo prikladna dimna zavesa in preusmerjevalec pozornosti. Resni.ca prevzema politične udarce in pogosto opravlja tisto, česar predsedniku vlade ni treba izreči neposredno. Je politični amortizer in hkrati pospeševalec konflikta. Četudi bodo korupcijske prakse Stevanovićevega strankarskega d.o.o.-ja prej ali slej začele kvariti ratinge celotne koalicije, Janša nima razloga, da bi uspešno sodelovanje vlade z Resni.co ogrožal ali celo razdiral. Predsednik parlamenta je doslej uresničil vse in še več, kar je predsednik vlade od njega kot podizvajalca pričakoval.

Ne samo politična matematika

Skratka, levosredinska opozicija nima dovolj glasov, da bi deinštalirala Stevanovića. To je dejstvo. Toda v politiki obstajajo poteze, za katere vsi vedo, da ne bodo uspele — a jih je vseeno treba povleči. Taktično, simbolno.

Stevanovićev položaj ni samo politična matematika. Zaradi kontroverznosti, ki jih prinaša s svojo stranko, bo eden od osrednjih likov mandata še naprej. Njegovo imenovanje je bilo prvo veliko politično sporočilo četrte Janševe vlade: da je za oblast mogoče sklepati tudi zavezništva, ki bi bila še pred leti nepredstavljiva oz. bi trčila v sanitarni kordon demokracije.

Obstajajo meje

Stevanović je tudi obraz afere Mijič. Funkcija je postala del politične kupčije. Še pomnite spoštovanje ustavnega reda in liberalno demokracijo, tovariši? Erozija političnih standardov, kot smo jih nekoč poznali, ni nekaj, kar bi desnico vznemirjalo ali skrbelo. To vemo. Predlog za razrešitev predsednika DZ ni realno uresničljiva operacija. Je oblika pritiska in poskus spremembe političnega okvirja. Opozicija želi javnost spomniti, da oblast ni samo vprašanje zakonov, reform in proračunskih številk, ampak tudi stvar politične kulture. Da obstajajo meje, ki bi morale veljati za vsakogar.

Po propadu skupne senčne vlade, ki jo je snoval padli premier Golob, in po prvih mesecih dezorientiranosti in hibernacije po izgubi oblasti išče opozicija dokaz, da je še vedno politično živa. Da zna stopiti skupaj. Da zna določiti tarčo.

Volitve so še daleč

Sredi poletja, ko politični prostor praviloma spi, je takšna pobuda predvsem signal. Ne toliko koaliciji kot lastnim volivcem. SDS je še vsako vlado pričakala na nož. Odpirala je teme, fronte, silila oblast v odzive. Vodila je igro. Razumela je, da politika ni samo seštevanje glasov v parlamentu, ampak predvsem oblikovanje javnega prostora.

Kaj se bo zgodilo po glasovanju o razrešitvi Stevanovića? To bo test, ali opozicija razume, da moralno ogorčenje nad pokvarjenostjo Stevanovićeve stranke in oblasti ne bo dovolj. Zato bo zanimivo spremljati, ali bo ta korak vendarle začetek doslednejše politične ofenzive in oblikovanja alternative. Volitve so še daleč. Živim se lahko dotlej vse zgodi — sploh pa v politiki.