Ne poznam tematike v detajle, vendar se mi zdi, da glede na vsebino mojega polemiziranja to tudi ni tako zelo pomembno. Če se bo komu zdelo, da iz naslova mojega nepoznavanja tvarine izhaja kakšna čudna misel, naj me prosim na to opozori.
Govoriti nameravam namreč o zdravstvenem zavarovanju in o njegovem dopolnilnem pridevniku, ki se je znašel na slabem glasu.
Pravzaprav sploh ne mislim govoriti o tem. Govoriti nameravam o denarju in o bogastvu. O tem, kdo si kaj zasluži. In o tem, ali si bogati zaslužijo bolj zdravo, bolj varno in morda celo daljše življenje kot tisti z manj denarja.
Da. Si zaslužijo.

Lepe lesene zobne ščetke

Ljudje načeloma dobivajo denar v zameno za družbeno zaželena dejanja — denimo izdelavo lepih lesenih zobnih ščetk. Kdor izdela in po dostopni ceni proda več lepih ščetk, ima več denarja. Kdor je manj ustvarjalen, izviren in delaven, ima manj denarja.
Seveda je to karikatura stanja. A tudi karikatura, dasi popačena, je še vedno nekakšna ilustracija.
Stvar je v principu precej preprosta. Da je lastništvo denarja vsaj v nekem smislu izkaz osebnostnih, celo moralnih vrlin posameznika — denimo prej omenjene delavnosti, vztrajnosti, ustvarjalnosti in tako dalje —, lahko sprejmemo ali pa ne.
Ali pa sprejmemo celo nasprotno tezo: da so bogati načeloma moralno slabši, revni pa načeloma moralno boljši.

Dostojanstvo ne ureja vseh vprašanj

Da ne bo pomote: vsi imamo enako dostojanstvo, vzvišeno človeško dostojanstvo. Toda kljub temu ne doprinašamo vsi enako k vsakršni blaginji naše družbe.
In da ne bo še kake druge pomote: ne trdim, da so revni manj moralni od bogatih. Trdim pa — ja, to pa! —, da bi moralo biti lastništvo denarja vsaj v minimalni korelaciji z družbeno zaželenim ravnanjem, ki mu lahko pogojno rečemo tudi moralno bolj vzvišeno ravnanje.
Povejte mi, mrzitelji privilegijev bogatih! Po katerem drugem merilu, če ne po denarju, bi hierarhizirali upravičenost posameznikov do čim kakovostnejšega, čim boljšega, čim daljšega življenja? Po strankarski članski izkaznici? Po rasi? Spolu? Veri? Po tem, kako revni so? Ali pač po nobenem merilu, ker si vsi zaslužimo enako raven blaginje — oziroma bede, kakor obrnemo?

Močen kot smrt

Saj vem. Rekli boste: bogastvo naj omogoča življenjski nadstandard — ne pa da je denar merilo, kdo lahko živi in kdo ne.
Naj se sliši še tako kruto, toda že danes in od nekdaj je tako, da ima tisti, ki si lahko privošči boljšo zdravstveno oskrbo, kako leto življenja več v dobrem.
Da, gre za vprašanje življenja in smrti. Merilo življenja in smrti je nekaj tako »nizkotnega« kot količina nakopičenega denarja. Tako preprosto je to — in tako kruto.
Vem. Nekatere trditve v tem zapisu so skrajno idealistične in naivne. Rekli boste, da so bogati praviloma bolj egoistični, bolj zviti, pa tudi brezobzirnejši do revnih sodržavljanov.
Ampak dajmo enkrat za vselej nekaj razčistit. Bogatim njihov denar pripada — če je le bil pridobljen legalno, brez prevare. Nikomur, prav nikomur ga ne dolgujejo!

Denar je last njegovega lastnika

Seveda lahko tudi zanikamo, da je denar pokazatelj zaslužnosti. Lahko zanikamo, da denar odslikava družbene zasluge posameznikov in iz njih izhajajoče privilegije in upravičenosti. Lahko zanikamo, da bogatim ta denar pripada.
Toda v tem primeru bi morali takoj ukiniti vsakršno vlogo denarja v urejanju medsebojnih odnosov. Denar bi morali označiti za družbenega sovražnika, organizirati magari nasilno revolucijo in ustoličiti nov družbeni red, kjer bodo namesto denarja vladali ljubezen, enakost in strpnost do drugače mislečih.
Tudi to se da.
Ne moremo pa sprejemati trenutnega sistema razporejanja denarja in v isti sapi trditi, da tistim, ki ga imajo zelo veliko, ta ne pripada. To je nekonsistentno in neumno in si zasluži strogo grajo. Dokler smo v takšnem sistemu, v kakršnem smo, je denar last njegovega lastnika. Če pa pravite, da obstajajo višine plače, ob katerih se mora delavec začeti počutiti kriv, se lahko prav vsi — od tistih s tisočakom v žepu navzgor — začnemo spraševati, ali nam morda naš denar sploh ne pripada, ali nismo morda prebogati in v resnici po kafkovsko krivi.

Dvoličneži!

Seveda gre samo za načela. Seveda resničnost ni čisto taka (ali celo sploh ni). Seveda denarja nimajo samo moralno najodličnejši ljudje. Seveda bi lahko govorili tudi o razliki v izhodiščni nadarjenosti in sposobnostih. Lahko govorimo o razliki v podedovanem premoženju. In še o marsičem.
Moje trditve so prav blizu perverziji. Tega se zavedam. A prav tako so blizu perverziji tudi stališča tistih, ki bogatim pripisujejo krivdo in jim odrekajo pravico do premoženja, legalno pridobljenega znotraj sistema, ki so ga taisti obtoževalci sami demokratično izbrali.
Kljub tej grozeči bližini perverzije pa je treba opozoriti na principe, ideale — na idejo, na kateri stoji naše razporejanje upravičenosti. Gre nekako takole:
Tisti, ki ima več denarja, je v principu družbeno bolj hvalevreden kot tisti, ki ga ima manj. Seveda obstajajo tudi izjeme. Morda jih je ogromno. Mogoče je večina ljudi izjema! Ampak v principu velja tako, kot sem napisal.
Ah, prav res: ta tipična slovenska zavist, to nerganje, to omalovaževanje, to javno sramotenje bogatih me prav pogrejejo.
Bogatim naj gre čast, ne sram. Revnejšim pa — prav tako! — empatija, čast in dostojanstvo. Dokler pa bodo bogati veljali za slabe, si zaslužimo strogo kolektivno obtožnico: Dvoličneži!