Septembra 2024

Toliko časa je preteklo, odkar sva šla narazen, da niti ne vem, ali bom znal pojasniti, zakaj in kako se je zgodilo.

Najprej pa nama je kot olajševalno okoliščino šteti v prid dejstvo, da se nisva odtujila samo med sabo, temveč tudi od “vrvečega” sveta nasploh. 

Kot otroka sva se imela silno rada in sva si vedno želela biti skupaj. On morda zato, ker je z mano dobil nekoga, katerega je lahko varoval in poučeval; jaz pa zato, ker sem imel nekoga, da me je varoval in poučeval. Naučil me je na primer brati in pisati. Največ s tem, da me je prenašal, ko je izgotavljal domače naloge; jaz pa sem mu gledal pod roko izza mize, za katero sva sedela drug nasproti drugemu. Sam sem tam risal, strastno, a se učil tudi Bogdanovih vijug.

Nagovan za invalida

Ko je prišel čas, me je poučil o rečeh, o katerih se vsaj v tistem času starši niso želeli razgovoriti. Nekoč je našel na stranišču tam pozabljeno opolzko risbo; eno tistih, kakršne sem risal za svoje zbujajoče se potrebe. Brez odvečnih besed mi jo je prinesel, mi jo položil na dlan in sklenil moje prste čeznjo, češ, pospravi, preden jo najde kdo drug. Nikoli ni zbijal kakih šal na ta račun, čeprav je vedel, da se razvade nisem otresel.

Vpeljeval me je v športe, jemal me je s sabo, ščitil me je pred divjaškimi sošolci iz nekdanjega Kolizeja, ki so me kot prvčka črvčka preganjali po pouku; pogumno jih je sam preganjal od našega doma pri Operi vse do kolizejske jame pod Delavskim domom, od tam pa se je moral sam strateško umikati pred spet njihovimi starejšimi brati.

Danes sem trdno prepričan, da imam prav, ko mislim, da me je mama negovala v invalida, ki bo lahko zanj skrbela in živela z njim do konca dni; nad očetom, ki ga je imela za brezsrčneža, je bila kmalu obupala. (Skup sta prišla v vojni, in v vojni se vse zdi drugače, je govoril tatek, kot se zdi potem v miru.) Bogdanove zdrave intervencije so motile mamin načrt. Zato se je na vse mogoče načine trudila, da naju loči. Nagnala je iz spalnice moža in vzela v posteljo mene.

Kazni so bile skladne s hrvaško-zagorsko vzgojno tradicijo. Predvsem je šlo za klečanje na rižu ali še raje koruzi. Prihajalo pa je tudi do udarcev, klofut, včasih še česa hujšega. Nekoč je bil Bogdan tako živalsko pretepen z jermenom — bilo je edinkrat, da je tateka, sicer zelo mirnega človeka, pripravila do take silne jeze, da bi jo bil lahko udaril —, a kot zgleden soprog je ni; bes je preusmeril proti Bogdanu. “Zahtevaš, da ga namlatim z remenom? No, prav, privošči si!” In ga je tolkel, čeprav sem se metal mednju, da je letelo tudi po meni. Takrat sva se z Bogdanom odločila pobegniti od doma — devetletnik in petletnik. Oče naju je v pol ure našel, ko sva se skrivala v jarku pod železniškimi tiri pri Jakopičevem paviljonu. Še danes ga imam za vidca, ker naju je našel, ne da bi nama bil skrivaj sledil.

Fiksirana

Ko je Bogdan odrasel do te mere, da se je matere lahko vsaj telesno ubranil, je spremenila taktiko in prešla k politiki “divide et impera”. Kajti znala se je tudi prikupovati, zbujati sočutje, brenkati na strune materinske ljubezni. Zabila je med svoja sinova klin nezavedne zavisti in nezaupanja — in posrečilo se ji je. “Ti si moj edini pravi sin.” Prepričan sem, da sva oba kdaj pa kdaj slišala to zagotovilo. Kmalu sva sama opravljala njeno delo; sprta, zamerljiva in v psihično slabem smislu fiksirana drug na drugega.

A nagrada, materina ljubezen, je bila tesna in omejujoča. Če bi bilo po njenem, bi jaz ostal pri njej in pod njo do konca dni. Določila me je bila za slikarja: “Ja ti budem kiste prala,” je govorila. 

V najinem domu je bilo na voljo dokaj malo ljubezni, a rad sem imel oba. Najprej mamo, očeta pa malo pozneje, še bolj in še močneje. Oče, imenovan od matere Tatek, je bil iskreno dober človek, a potegnjen vase in v svoje nenehno delo; mati pa resnične ljubezni morda niti ni ne okusila ne poznala. Kar je kdaj sama nudila, je bilo prekipevajoče polaščanje.

Tako sva se z Bogdanom hočeš nočeš spopadala za tisto malo, kar je bilo na voljo.

12. september 1961

Zame presunljiv dan, kar se tiče bratske ljubezni — dan, ki mi je odprl oči —, je bil torek, 12. septembra 1961. 

Prišel sem bil malo po enih iz šole, odložil torbo, si vzel knjigo, malo bral na svoji postelji, potem vstal in takrat na drugi strani, pri Bogdanovi posteljni omarici, zagledal bleščeče predmete, ki so se, ko sem se bližal, spremenili v tri kozarce: pollitrski pivski vrček, kozarec iz debelejšega stekla za tri deci in navaden kuhinjski kozarec za dva deci. 

Vse troje je stalo na belem listu pisalnega papirja. Na njem je bilo nekaj zapisano. Odmaknil ali privzdigoval sem steklenino in prebral:

BOGDANU ZA ROJSTNI DAN

OD TATEKA, MAME IN BRANKOTA

12. septembra 1961

Oh, saj res, njegov rojstni dan!

Očitno je počakal do večera, da vidi, ali se ga bo kdo spomnil. In ko se to ni zgodilo, je improviziral s kozarci. Sam jih imam za umetnino, avantgardno umetnino, ki je povezala vsa naša življenja v skupni trenutek resnice.

Kako sta se odzvala oče in mama, se ne spominjam. Menda nista imela čuta za performanse te vrste, ki jih tedaj niti še bilo ni. Mene pa je v trenutku doumetja vsekakor pograbilo tako silno kesanje, da so me noge komaj še držale pod njegovo težo; otrpnil sem, oblile so me tihe solze, in prisegel sem si, da mu bom v spopadih odslej vselej stal ob strani.

A bilo je prepozno — Bogdan je bil že mladenič, jaz še otrok. Razlika med nama je postala prevelika, in tako sva bila primorana živeti vsak po svoje naprej v precepu tega razcepa.

Globoke rane

Naslednje leto je mama sprožila razvezni postopek in potem smo imeli še leta pekel, kakršnega odpre razvezovanje tistega, kar je nepremišljeno zvezal Bog. 

Ostale so globoke rane. 

Po nekaj tipajočih korakcih détente sva se z bratom spet zbližala šele na materinem pogrebu — pa čeprav se je, verjemite, pozneje oglašala tudi iz groba. Še vedno kdaj potrka na moje okno, najbrž pa tudi na Bogdanovo. Starši imajo to lastnost, pravi Eric Berne, da njihovi šepetavi glasovi ostajajo v nezavednem do zadnjega dne potomcev.

Skoraj dvajset let je že tega, ko sva se po desetletjih nezaupanja, občutljive vzkipljivosti in zamer objela in razjokala nad odprtim materinim grobom.

Nazadnje sva si vsak zase našla svojo samoto, ki nikogar ne moti. Oba sva polno zaposlena s svojim delom. Tako kot je bil najin oče. Že to bi morda zadoščalo, dodatna tolažba in opora pa nama je sreča v zakonu. Njegova z Ingrid, moja z Bernardo.

Pisal sem mu bil nazadnje le še enkrat letno, pa še na to voščilnico za rojstni dan nisem prejemal odziva.

12. september 2024

Ves 12. september mi je šel za tuhtanje, kako naj ga sploh nagovorim. Nazadnje sem 13. septembra zjutraj, po zelo živih sanjah, v katerih sem ga slišal za vogalom, ne pa videl, ker so mi prej otrpnile noge, napisal:

Dragi Bogdan,

dobro jutro po rojstnem dnevu, ne zameri mi te zamude, iskal sem bil v tvojem naslovu kombinacije z b in g in s kraticami siol in gmail itn. Pomagala je nazadnje Ingrid.

Hotel sem ti samo napisati, da ti želim prav tisto, česar morebiti pogrešaš sam. In da te imam rad enako kot v zgodnjih letih, in da enako žalujem za zapravljenimi vmesnimi, ki jih ne moreva priklicati nazaj. In če si česa želiš in je to takšno, da bi lahko jaz kaj prispeval, se bom potrudil. Ingrid in Gašper sta vredna zlata, vem, a dobro je imeti še rezervo, tudi če morda ni zlata.

Objem, poljub, stisk roke — 

vse najboljše,

Brankiček

Ves dan ni bilo odziva. Sprijaznil sem se že, češ, nič ne bo, žalibog, spet se greva “hojo brez derez vsak po svoji strani ledenika” … Nič, kaj čem, i na tom daru ti hvala.

Potem pa 14. septembra popoldne v svojem e-predalu najdem:

Dragi Brankiček!

Ob Tvojem prisrčnem voščilu so se utrinjali spomini, svetlih je bilo dosti več kakor temnih, hvala Bogu. Zamislil sem se in tehtal, za čim žalujem oziroma kaj obžalujem, a sem našel prav malo takšnega, in to je v redu. Zaman pa sem se trudil odkriti, kaj pravzaprav pogrešam in česa si želim. Domnevam, da sem se sčasoma precej spremenil, pa tudi moje želje niso več tisto, kar so bile. Nekoč sem imel nedosegljive cilje, obenem pa sem znal biti vražje malenkosten. Na primer, v kinu Komuna sem po tihem preklinjal Škčevo ženo Greto, ker se je krohotala ob prizorih, ki se mi niso zdeli niti najmanj smešni. Zdaj je vse to v sivi davnini.

Hvala za dobre želje. Vračam jih v enaki meri in Te od srca pozdravljam.

Boo

Boo — tako smo mu včasih pravili po vzdevku skrivnega junaka v klasiki Ubiti ptico oponašalko. Ime sem mu dal jaz po ogledu filma, bilo je po mojih izračunih leta 1962 ali 1963 v kinu Union. Tako kot je Boo na koncu rešil hčerko pravnika Atticusa Fincha, je Bogdan na začetku pogosto reševal mene.

Takoj sem odpisal:

Dragi Boo, ozaril si mi dan, kaj dan — življenje!!!

Vsa ta leta ni minil dan, da ne bi bil pomislil nate.

Prisrčno pozdravi Ingrid, ki ni obupala nad nama, in se ji zahvali v mojem imenu — in pozdravi Gašperja, ki si ga zelo želim spet videti. 

Tvoj Brankiček

PS: Lepo mi je spet imeti velikega brata!

Da sva le priplezala na vrh

Poslal sem mu, lahek kot ptiček, gornje besedilo v branje, popravilo in nazadnje odobritev, in prejel naklonjen odgovor z nekaj pripombicami, med katerimi je bila najpomembnejša ugotovitev o pivskih kozarcih; namreč, da jih je razpostavil na omarico šele 13. septembra, dan po rojstnem dnevu. Šele proti večeru 12. septembra — ko je postalo jasno, da ga ne nameravamo presenetiti — se jih je domislil kot zgovorno nadomestno darilo, ki s svojo praznostjo razkriva našo. (Naj napaka glede datuma v mojem besedilu ostane; če nisem popravljal drugega, tudi tega ne bom.)

Najpomembnejši se mi zdi končni stavek pred pozdravom:

Dodatki, s katerimi me seznanjaš, so dobrodošli, saj so resnicoljuben popis takratnega dogajanja. Torej vsekakor imaš pravico do objave.

Odpisal sem:

Najdražji bratec, hvala tudi za tole pojasnilo, bom zadevno popravil datum, še enkrat prebral in ti pošljem v zadnje branje, preden objavim … Veš, ko se takole utapljam v tvoje in svoje spomine, občutim hkrati silno žalost zaradi tega, da nama ni bilo naklonjeno srečnejše otroštvo in mladost, a tudi ponos, ker sva oba preživela in se tako lepo naredila, in nazadnje tudi srečnost, ker sva spet povezana prav kakor na začetku. Prosim te, zahvali se v mojem imenu Ingrid, ki je čutila, da hodiva vsak po svoje po ledeniku gor, a me je toliko časa opogumljala, da nama je nazadnje uspelo priplezati na vrh.

Anonsa

23. junija 2025

Pozdravljeni,

nismo se en čas slišali, bil sem na pogrebu svojega edinega brata Bogdana. Spoštoval sem želje njegovih najbližjih in nisem nikogar obveščal; pokopali smo ga v krogu najbližjih.

Namesto da bi povedal še kaj, raje objavljam spodaj svoj nagrobni govor …

Na izraze sožalja ne bom odgovarjal, jemite prosim moj odziv kot samoumeven, vendar neviden.

Branko

Nagrobni govor

20. junija 2025

Na cesti, ki ves čas beži,/je cesta, ki ves čas zavija/stran od dežele Spet./In lokostrelci ob njej stojijo,/streljaje na jelena Let,/dokler ne obleži zadet.

Tako sem pred štiridesetimi leti prevedel prvo kitico neponovljive pesmi škotskega pesnika Edwina Muira, naslovljeno The Road. V izvirniku se glasi takole.

There is a road that turning always/Cuts off the country of Again./Archers stand there on every side/And as it runs Time’s deer is slain,/And lies where it has lain.

Minule dni sem zložil nekaj variacij na to temo. Začel sem bil dva tedna pred Bogdanovo smrtjo, ne da bi bil slutil, da je kaj bolan. Seveda gre za naključje, ampak v življenju sem se navadil, da je treba v naključjih videti namen in se po njem tudi ravnati. To je po moji izkušnji pot k živemu življenju. Življenju z drugimi.

Sporočilo “Bogdan se je poslovil” je spremenilo vse. Želim si nazaj v deželo Spet. Tja, kjer bi se bratca, ki se tako dolgo nista videla, lahko objela.

Ta cesta pelje v Kar Še Ni, nikoli v Še Enkrát./In puščice z obeh strani/jelenu Let rojé za vrat,/dokler ne mora obležat.

Pač, cesta vodi marsikod,/a prav nikdar v Nekdàj./Kjer straža z loki obseda pot,/bi jelen, če bi šel nazaj,/obležal prej kot zdaj.

Okljuk za okljukom, a nikjer/ga ni za v kraj Minilo./In dasi jelen menja smer,/strelica z loka silo/ga pošlje v zemlje krilo.

Ves čas naprej, a kaj ko spred/ni moč Začetka iskat./Čvrst lokostrelcev je dvored:/od desne, z leve, še od zad/ženó jelena v nepovrat.

Če še tak’ silno topota,/ne more do Nazaja./Kjer puščica prekine ta begavi vija-vaja,/tam končna je postaja.

Naj cesta še tako cikcaka,/ne pride več v Spet./Vod lokostrelcev pa že čaka —/strelica ravna, lok napet —/kdaj plane mimo jelen Let.

Jelen resda vselej pade pod puščico. A že sámo dejstvo, da je mogoče to misel tolikokrat prenoviti, mi je pesniški dokaz, da cesta za našimi hrbti vendarle zavija v deželo Spet. A kje, kako? V spominih pač, pa v sanjah, videnjih, dnevnikih, portretih, slutnjah, pesmih, genih, zgodbah, željah, anagramih, pozabljenih rokavicah, portretih, molitvah, pismih, izposojenih dežnikih, prisluhih, solzah, vranjih peresih, ki priplavajo izpod neba, kakor je predme danes na jutranjem sprehodu priplavalo tole, ki ga držim v roki in ga nameravam odložiti v grobno jamo namesto rože. Za Bogdana sem bil namreč “Brane, ki jé vrane” …

Skratka, mislim, da bi bila misel o našem vračanju, ki kljub svoji teži izraža resnično lahkotnost duha, mojemu prevajalskemu bratu, tako rekoč dvojčku v besedi, všeč.

Napiši kdaj kaj, Bogdan, pošlji komu od nas verz — da ga pošljemo naprej.

Ne dvomim, da boš kot sijajen prevajalec, pa kot tisti med bratoma, ki je v mladosti pisal in objavljal zaresne rimane pesmi, skoval še kako kitico na Muirovo temo. Morda kaj na to vižo:

Ta cesta pač ves čas beži,/ne pelje pa v kraj Znova./A glej, ko jelen obleži,/bo puščica spet nova —/za novo igro lova.

Spominjal se ga bom spet in spet.

In tu — končam.