Obstajajo ljudje, ki jih skorajda refleksno preziram. Vem, da to ni prav. A tako pač je. Recimo kolege, ki nekaj obljubijo, realizirajo pa samo tisti del dogovora, ki koristi njim. Ko bi morali realizirati tisti del dogovora, ki koristi drugim, pa se delajo, da ne vedo, za kaj gre. Ali komentirajo nerealizacijo obljube z besedami, češ, saj nismo nič podpisali, samo pogovarjali smo se.

Preziram tudi sindikaliste, ki se hočejo zavihteti na vodilni položaj in javno razlagajo, da ne bodo več imeli funkcije v sindikatu, ko bodo vodilni, ker tega zakon ne dovoljuje. Kot da ljudje ne bi razumeli, da gre za manipulacijo. Vprašanje ni, ali bodo formalno obdržali funkcijo v sindikatu ali ne. Vsem je jasno, da se bo moč sindikata z institucijo zlila po neformalni poti.

Preziram tudi “znanstvenike” in “raziskovalce”, ki nimajo pojma o svoji disciplini in to celo javno priznajo, obenem pa mednarodno priznanim strokovnjakom javno postavljajo neumna vprašanja, s katerimi jih želijo diskvalificirati. Take, ki zavestno prenarejajo rezultate svojega raziskovalnega dela zato, da bi bili bolj všeč naročnikom in/ali urednikom revij, pri katerih se grebejo za objave.

Preziram tudi redne profesorje — model zanje je eden od etnologov oziroma samozvanih antropologov —, ki na mednarodnih znanstvenih konferencah zavestno sprevračajo podatke oz. zavestno lažejo. Ko sem omenjenemu modelu v eni od takih situacij povedala, da se ne morem odločiti, ali je tako neumen, da govori take neresnice, ali tako pokvarjen, da zavestno laže, ga vprašanje ni zmedlo. Vprašal me je, kaj mislim. Odgovorila sem, da oboje.

In še bi lahko naštevala ljudi, ob katerih se mi povsem avtomatično aktivira prezir. A ne bom. Že zgoraj zapisano je preveč.

Brezsramna grabežljivost

Med take na žalost že nekaj časa sodi tudi slovensko zdravništvo. Ki ga, kot bralci mojih kolumn vedo, ločujem od slovenskih zdravnikov. Ločnica je jasna: zdravništvo vodi brezsramna grabežljivost. To skupino so dolgo poosebljali voditelji Fidesa, nato je vskočil Bešič Loredan, zdaj pa je v njihovih prvih vrstah Bojana Beović.

S strani slovenskega zdravništva je to milo rečeno nerazumljiva poteza. Predhodni grabežljivci so bili občasno celo prepričljivi, vsekakor pa so bili spretni govorci in manipulatorji. Toda tega za Beovićevo ne moremo reči. Beovičeva se nespretno zapleta sama s sabo in se smeši. Spomnimo se intervjuja 25. marca 2023 v Dnevnikovem Objektivu, kjer je o pogoltnosti zdravnikov in tem, kako vse si zamišljajo, da bi prišli do višjih zaslužkov, povedala stvari, ki slovenskemu zdravništvu nikakor niso v prid. Po tem fiasku je očitno zdrsnila v zadnje vrste, dokler se 1. junija 2023 ni spet pojavila v Odmevih (10:48–23:03) in javnost znova soočila z grabežljivimi ambicijami slovenskega zdravništva. In požela zgražanje.

Kot Margaret Mead

Beovićeva deluje, kot da ne razume, da nekaterih reči, ki jih pove, ne bi smela izreči. V tem me spominja na Margaret Mead. Ki je prav tako o sebi in o ameriški kulturni antropologiji iz prve polovice 20. stoletja povedala reči, za katere bi morda bilo bolje, da ne bi bile izrečene. Za Meadovo sama sicer menim, da ni bila tako neumna, da bi ne vedela, kaj govori. Bila je tako poštena, da je povedala tudi reči, ki so ameriškim antropologom, pa tudi njej osebno, škodile. Pri Beovićevi pa ne gre za to.

Za kaj gre pri Beovićevi, je nepomembno. Pomembna je obelodanjena logika slovenskega zdravništva. V omenjenih Odmevih je Beovićeva povedala, da sama zagovarja uvedbo svobodnih zdravnikov, ki bi po njenem mnenju morali poslovati pod enakimi pogoji kot zdravniki v javnem sektorju.

Da bi lahko razumeli domet te navidez nedolžne ideje, se je treba spomniti njenih idej o svobodnih zdravnikih v Objektivu. Povedala je, da ve, da na Nizozemskem svobodni zdravniki niso zaposleni, ampak da prosto ponujajo svoje storitve na trgu. Vendar se ji to, da bi bili v Sloveniji kot edini državi svobodni zdravniki hkrati zaposleni in svobodni, zdi sprejemljivo. Kot sicer vse, kar lahko koristi — beri: polni žepe — slovenskemu zdravništvu.

Egalitarna družba

Prav tako problematična je njena ideja o enakih pogojih, pod katerimi bi poslovali svobodni in zasebni zdravniki ter zdravniki v javnih institucijah. V slovenski, izrazito egalitarni družbi je vsakršno govorjenje o enakosti avtomatično deležno odobravanja in podpore. Vendar se je treba — preden kdo podpre tovrstne ideje slovenskega zdravništva — vprašati, kaj ti enaki pogoji v praksi pomenijo. To, da se v zasebnem sektorju ne smejo ustvarjati dobički tam, kjer se ne ustvarjajo v javnih institucijah? To, da mora država garantirati plačilo svobodnim zdravnikom tudi v primeru, če ne dobijo dovolj dela na trgu? To, da mora država tudi zasebnim in svobodnim zdravnikom — tako kot zdravnikom, ki delajo v javnih bolnišnicah — urediti delovno mesto, ga opremiti itd.? To, da mora država tudi zasebnim in svobodnim zdravnikom kriti stroške bolniške in dopusta? Ali še kaj drugega?

Beovićeva je namreč govorila v kodu, ki ga je Bernstein opredeli kot neelaborirani kod. Torej v jeziku, v katerem izjave lahko pomenijo marsikaj, ker niso precizno verbalizirane.

Glede na dosedanje izkušnje s slovenskim zdravništvom bi bilo seveda naivno misliti, da ne vedo, kaj hočejo. Vedo: bolj polne žepe. Kar je potrdila tudi Beovićeva, ko je izjavila, da se lahko slovenski zdravniki — tako kot vsi drugi Slovenci — svobodno odločajo, kje in kako bodo delali, kot tudi, da so slovenski zdravniki plačani v primerjavi s povprečno plačo slabše kot v evropskih državah.

Ja, slovensko zdravništvo izsiljuje višje plače. In to na najrazličnejše načine. Tudi z grožnjami o razpadu javnega zdravstvenega sistema.

Razpredanje o stiski

Tu se moram strinjati s Fakinom, ki je v isti oddaji oponiral Beovićevi. Povedal je, da je država lastnik zdravstvenega sistema in da bi zato morala urediti problem nizke učinkovitosti zdravniškega dela v javnem zdravstvu. Točno. Jasno je tudi, kako: tako, da zdravnik, ki ne dela polnih šest ur in pol v javnem zdravstvu, dobi nižjo plačo. Fakin je povedal, da se temu problemu vsi predlogi o reformah slovenskega zdravstvenega sistema spretno izogibajo. Kot tudi, da mora vlada nekje potegniti črto in reči ne neskončnemu izsiljevanju te ali one poklicne skupine.

Točno. Za začetek mora reči ne izsiljevanju slovenskega zdravništva. Uvesti mora sistem nagrajevanja zdravnikov po delu. In to ne glede na to, kaj razpreda Beovićeva o ekonomski stiski zdravnikov, zaradi katere je razumljivo, da (nekateri) zahtevajo podkupnine v tisočih evrih ter privilegirano visoke plače.

Če je Beovićeva sama obelodanila bolno logiko slovenskega zdravništva, bi to logiko vlada morala poznati, še preden se je sploh začela pogovarjati z zdravniki o njihovih plačah. Po tem, kar je Beovićeva povedala, je jasno: če bo vlada uresničila posebni plačni steber za slovensko zdravništvo z vsemi privilegiji, ki jih Bešič Loredan želi uresničiti, bo to verjetno zadnja stvar, ki jo bo naredila. Ali morda predzadnja.