Da se družba digitalizira, je splošno sprejeta floskula. Toda čeprav o tem vsi govorijo, nisem slišala še niti enega strokovnjaka ali politika, ki bi znal povedati, kaj digitalna družba sploh je. Digitalna družba namreč ni družba, ki uporablja vedno več računalnikov in umetno inteligenco in še kaj, ampak je sprememba odnosov, procesov, institucij in družbe nasploh.

Sama sem prepričana, da smo v resnici v obdobju militarizacije družbe. S tem nočem reči, da se digitalizacija ne dogaja. Hočem reči, da je digitalizacija v službi drugih družbenih procesov, ki so ji nadrejeni. Ki torej določajo, kako in zakaj bo v družbi digitalizacija uporabljena. Kakšne rezultate bo dajala. Katere od možnosti, ki jih ponuja, bomo izkoristili. In katerih ne.

In eden od teh procesov, ki so digitalizaciji nadrejeni, je militarizacija.

Navdušujoči rezultati igric

To je najbolj vidno v ukrajinski vojni. Kjer se ne borijo več samo ljudje. Ampak droni. Izstrelki. Brezpilotna letala. In druga digitalna vojaška oprema. Računalniško vodena. Kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu. Ki so se mi vedno zdeli neokusni. V njih so se med sabo bojevali stroji. Ne ljudje.

No, zdaj je tako tudi v človeških vojnah. Med seboj se bojuje digitalno vodena vojaška oprema. Oziroma orožja. V poročilih že nekaj časa ne poročajo več, koliko je na ukrajinski in ruski strani mrtvih vojakov. Kot da človeške izgube ne štejejo več. Kot da jih ni. Večkrat na dan pa poročajo o tem, koliko dronov, brezpilotnih letalnikov in podobnega sta izstrelili vojskujoči se strani. Koliko škode so ti stroji za ubijanje povzročili. Koliko teh strojev za ubijanje je bilo uničenih na vsaki strani.

Človek dobi občutek, da so dejanske vojne, v katerih umirajo živi ljudje, samo še nekakšne računalniške igrice. V katerih prav tako stroji ubijajo ljudi. In v katerih prav tako navdušeno štejejo, koliko ljudi so ubili stroji. Več ko jih ubijejo, bolje je. Bolj navdušujoč je izid. Bolj navdušujoč je rezultat igrice.

Roko na srce, v dejanskem življenju še nismo prišli do tega, da bi z odkritim navdušenjem navijali za to, da naj stroji pobijejo čim več ljudi. Še ne. Vsaj ne javno. Čeprav vojskujoče se strani to v praksi že počnejo. Kar je tudi eden od vidikov militarizacije družb.

Tehnologija, ki ubija

Nekateri smo nad tem, kako uspešno stroji pobijajo ljudi in kako uspešno se bojujejo v vojni, še vedno pretreseni. In odpiramo moralna vprašanja in dileme, ki jih to prinaša. Digitalizacija vojne in z njo povezana militarizacija družb se že občuti. Ne samo tako, da ljudi bolj kot ljudje sami v vojnah zanimajo droni. Gre za reorientacijo pozornosti. Interes za humane vidike vojn izginja. Tako kot za humane vidike družbenih procesov sploh. To ljudi več ne zanima. Zanima jih tehnologija za ubijanje. In fascinira. V smislu komentarjev: “Si videl, kaj ti droni zmorejo! Neverjetno! Kdo bi si mislil, da bo kaj takega mogoče! To je bilo včasih samo filmih! Zdaj pa to gledamo vsaki dan na televiziji! Neverjetno!”

Fascinacija s tehnologijo je sicer ena od značilnosti zahodnih kultur in kozmologij vsaj od socialnega evolucionizma 19. stoletja dalje. Do danes je ta fascinacija prerasla v zabavo z računalniškimi igricami. V primeru digitalizacije, ki je današnja zgodovinska forma te fascinacije, pa že bistveno določa tudi druge družbene procese. Recimo brezčutnost. Navdušenje nad tehnologijo, ki ubija, vzbuja v ljudeh bistveno več emocionalnega angažmaja kot pa grozote vojn.

Opustošen planet

To je najbolj vidno v Gazi. Kjer dnevno prikazujejo v vojni porušeno mesto. Prizori spominjajo na tuj, opustošen planet. Na nekaj, kar na Zemlji ne obstaja. Ne sceno iz znanstvenofantastičnih filmov. Seveda je tudi vojna v Gazi vodena digitalno. Vsaj kar zadeva Izrael. Tudi z umetno inteligenco. Ta baje določa, kaj napasti. Kako. Koga ubiti. Kako ubiti. S čim ubiti. Itd.

Že ta dimenzija izraelskega genocida nad Palestinci je zgovoren dokaz militarizacije današnjih družb. Še bolj trden dokaz pa je brezčutnost, s katero ves svet spremlja, kaj se v Gazi dogaja. Gleda. In gleda. In ne naredi nič. Vsaj ne tistega, kar bi bilo treba storiti. Namreč ustaviti vojno. In to takoj.

Kar v zvezi s to vojno prakticira Zahod, je nedopustna brezčutnost. Brezčutnost Zahoda, ko gleda dnevno pobijanje lačnih Palestincev, ki so prišli po hrano. Na točkah, namenjenih humanitarni pomoči. Ki je večinoma seveda ne dobijo. Izraelci jih pobijajo z izgovorom, da je treba poskrbeti za red. Kot da so Palestinci nekakšna podivjana polčloveška bitja, ki jih ni mogoče spraviti v red drugače, kot da na njih streljajo. To gledamo. In nobene reakcije. Nobene sankcije proti Izraelu.

Umivanje rok

No, Slovenija je dva največja skrajneža v izraelski vladi razglasila za nezaželeni osebi. Zdaj o tem razmišljajo tudi nekatere druge zahodne države. Razmišljajo pa tudi o tem, da bi priznale Palestino. In podprle rešitev dveh držav. Britanski premier Starmer je povedal, da bodo te korake naredili takrat, ko bo to najbolj učinkovalo. Torej zdaj. Zdaj bo priznala pravico Palestincev do lastne države. Zdaj, ko jih na ozemlju, na katerem bi naj ta država bila, skorajda ni več. Res občudovanja vredna rešitev.

Ista brezčutnost je trenutno desetdnevno premirje za dostavo humanitarne pomoči. Ki seveda ni namenjeno temu, da bi stradajočim v Gazi dostavili dovolj hrane. Da bi preživeli. Tega namreč v desetih dneh ni mogoče narediti. Ne, ko gre za največjo lakoto našega tisočletja. Tudi če bi stradajoče v Gazi vseh deset dni po štiriindvajset ur na dan z neba in po kopnem zasipavali s hrano, lakote v desetih dneh ni mogoče odpraviti. Tudi njenih posledic ne. Niti nasititi umirajočih. Morda bi to pomagalo preživeti kakšnemu posamezniku, kakšnemu konkretnemu otroku. A to je tudi vse.

Desetdnevno premirje za dostavo humanitarne pomoči ni rešitev. Ampak zgolj umivanje rok. Ustvarjanje videza, da Izrael z Netanjahujem na čelu ne počne tega, kar v resnici počne. Namreč uporablja stradanje za realizacijo genocida nad Palestinci v Gazi. Da Izrael to počne, je Netanjahu označil za nagnusno laž. Česar mu niti Trump več ne verjame. Ki je ugotovil, da otroci v Gazi res stradajo. Da to ni fake news.

Akumulacija posledic

V primerjavi z dogajanjem v Gazi so drugi vidiki militarizacije današnjih družb vsaj navidez nedolžni. Recimo preimenovanje vojaške industrije v obrambno industrijo. In reklamiranje te industrije kot najbolj donosne panoge, v katero bi se gospodarstvo moralo preusmeriti. Tudi slovensko. Ne samo evropsko. In govorjenje o tem, koliko novih delovnih mest bo prinesla obrambna industrija. Kakšne dobičke. Itd.

Militarizira se tudi slovenska družba. Recimo z Mahničevim pozivanjem Slovencev, naj se oborožujejo. Ker jih menda ogrožajo Romi. In seveda begunci. Oziroma tujci. Militarizacija je tudi zatrjevanje vidnih desnih politikov, ki javno razglašajo, da so oni že oboroženi. In še bi lahko naštevali.

Ob zamahovanju z roko ob navidez minornih vidikih militarizacije pa je treba biti vendarle previden. Zelo previden. Pomena in teže posameznih vidikov militarizacije družb ne smemo presojati izolirano. Različni vidiki militarizacije družb namreč delujejo kumulativno. Zato imajo majhne, nepomembne, nepovezane prakse bistveno obsežnejše posledice, kot se zdi.

Tega se bomo verjetno zavedli šele takrat, ko bodo oboroženi Slovenci začeli streljati na druge. Ko bo seveda že prepozno. Kot je prepozno v Ukrajini. Gazi. In še marsikje na svetu.