Zdi se, da je bilo leto od 8. februarja lani pa do 8. februarja letos leto žensk. V tem času smo dobili predsednico Državnega zbora Urško Klakočar Zupančič in predsednico republike Natašo Pirc Musar. Zdaj pa sta nas na Prešernovi proslavi razveselili še Ema Kugler in Svetlana Makarovič. No, vsaj mene sta razveselili. Nekaterim v dvorani — vključno s predsednikom Upravnega odbora Prešernovega sklada — sta povzročili nelagodje. Vidno nelagodje.

Ko gre za nelagodje, je moje življenjsko vodilo naslednje: povzročati nelagodje je v bistvu (eno redkih) konstruktivnih dejanj. In kaj je v nelagodju tako koristnega?

Več stvari. A ključna je ta, da posameznika potisne na rob njegove cone udobja. Na rob njegovega »fajn«. Da mora človek začeti misliti. Kar je, kar mene zadeva, tudi cilj proizvodnje nelagodja. Ne nelagodje samo. Ampak to, da človeka prisili misliti.

Nihče ni nepolitičen!

Ko sem izvedela, da bo letošnjo Prešernovo nagrado za življenjsko delo dobila Ema Kugler, sem bila presenečena. In to zato, ker je njeno delo tako nekonformistično in provokativno, da se mi je zdelo zelo čudno, da lahko Upravni odbor pod predsedstvom popolnoma neprovokativnega dr. Jožefa Muhoviča sprejeme odločitev, da bo najvišje državno priznanje za življenjsko delo podelil ženski, ki so jo sistematično spregledovale vse vladne in politične opcije doslej. Ker je bila za vse povsem nevključljiva. Preveč out of the box.

Že slišim komentarje, da politika nima nič opraviti s podeljevanjem Prešernovih nagrad. A to ni res. Resda jih ne podeljujeta ne predsednik republike ne predsednik vlade. Pa vendar so te nagrade vedno politične. Kljub sloganom, da kultura ni politična. Da nima nič s politiko. Itd.

Ti slogani so enako napačni, kot je napačno razpredanje Slovencev, češ, politika nas ne zanima, mi nismo politični, s politiko se ne ukvarjamo.

»Niste me udomačili.« 

Morda se kdo res intencionalno ne ukvarja s politiko ali pa ga politika ne zanima na način, da bi spremljal poročila o politiki in druge politične vsebine v medijih. Toda misliti, da če tega ne počneš, potem politika nate nima vpliva, je utvara. Objektivno je politika povsod. Vse, kar se dogaja, je politično. In vse, kar počnemo, je politično. Če se tega zavedamo ali ne.

Zato me je presenetilo, da se je Upravni odbor odločil nagraditi Emo Kugler, katere celotno delovanje je jasno politično. Je vedno znova politični akt. Njena drža je politična. Njena podoba je politična. To je dokazala tudi na proslavi. Na katero je prišla v eni bolj provokativnih oprav, ki je Muhoviču proizvedla nelagodje. Ema je dosegla svoj cilj. Jasno je prenesla sporočilo: »Ne mislite, da ste me s tem, ko ste mi dali Prešernovo nagrado, kupili. Ukalupili. Udomačili. Ker me niste!«

Bravo, Ema!

Socializacija in represija

Sicer pa Ema ni mogla ravnati drugače. Če bi, bi izdala vse, kar sporoča skozi svoje umetniško delovanje. Njeno temeljno sporočilo je, da družba — in to vsaka družba — posameznika omejuje, ukaluplja, podreja, nad njim izvaja represijo. Kar je točno tudi iz teoretske analize socializacijskega procesa. Vsaka socializacija je strukturno represivna. Socializacije brez represije ni. Da se nihče in v nobeni družbi ne more učlovečiti, ne da bi to bilo povezano s podreditvijo. Z ukalupljanjem. Z represijo. In z visoko ceno, ki jo posameznik za to plača.

Temeljna težava pri tem je ta, da druge in drugačne eksistence za človeka ni. Živeti v družbi neukalupljen, nepodrejen, ne da bi nad tabo izvajali strukturno nasilje, ni mogoče.

A prav tako je nemogoče živeti izven družbe. Rousseaujeva ideja, da bi bil človek svoboden, če bi družbo odpravili, je iluzija. Izven družbe ni človeka. Za to, da postane človek, človek potrebuje družbo. In to vedno plača z ukalupljenjem, podrejenostjo, omejenostjo in represijo, ki jih družba nad njim izvaja.

Paradoks je, da človeka izven represivne družbene eksistence sploh ni. In da lahko to ukalupljenost, represijo in omejevanje presežemo samo kot že ukalupljeni, omejeni, podrejeni posamezniki.

In to Ema počne. Kot še tu pa tam kdo drug.

Zla runa

Seveda pa je bila glavna točka letošnje proslave Svetlana Makarovič. Oziroma vprašanje, ali se bo na proslavi res pojavila in kako se bo pojavila. Rečeno je bilo, da je na proslavo ne bo, saj da nima vabila. In da njen nastop ni del programa.

Seveda pa smo le redki verjeli, da se bo vse skupaj odvrtelo po uradnih napovedih. Da je bila Makarovičeva v dvorani, zato ni bilo nobeno presenečenje. Kot tudi ni bilo presenečenje, da je prišla na oder.

Toda vsaj zame je bilo presenečenje, da je na odru prebrala po mojem eno svojih najboljših pesmi z naslovom Zla runa. Za katero se že leta odločam, kako bi jo umestila v svojo pisarno: uokvirjeno kot sliko ali nalepljeno na vrata?

Gre za naslednje stihe:

Zla runa, na vodno gladino napisana./A to ni več ista voda./Nevidna se zdi, zla runa,/v severni veter zarisana./A to ni več isti veter./Nevidna se zdi, zla runa,/s prstom na vrata začrtana./A ta vrata ne držijo več v isto hišo.

S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje./Obžalovanje dejanja ne izbriše.

Zadnja dva verza sta zvenela še posebej zlovešče. In resnično. In ni nepomembno, da je del Upravnega odbora je ob prihodu Makarovičeve na oder vstal in odšel. Nekateri so sicer obsedeli, a gledali proč. Toda večina dvorane je ostala in poslušala. In na koncu stojé ploskala. 

Bravo, Svetlana!