Prvi septembrski dnevi nas opozarjajo na mnoge spremembe, med katerimi je najopaznejša back-to-school sindrom. Oživeli so tako vrtci ter osnovne in srednje šole kot tudi ulice in ceste. Prav prijeten je občutek, ko v zgodnjih jutranjih urah gledaš mlade, ki ponosno opravljajo rutino, ki so jim jo naložili starši in šola.

Ko sem še sama hodila v šolo, sem pred prvim šolskim dnevom vedno čutila vznemirjenje. Morda pa še bolj, ko je bil 1. september prelomnica za moja sinova. To je bilo obdobje, ko sem ju pripravljala na nekaj novega in prijetnega, pa tudi znanega in neznanega. Rekla bi, da se jima šola ni zamerila. Morda tudi zato ne, ker sem jo povezovala večinoma s prijaznimi in “velikimi” zadevami. Danes vem, da sem to obdobje in šolo idealizirala, tako za njiju kot za sebe. Marsikaj ni prijetno, sploh ni lepo, niti lahko, tudi ne zelo zanimivo.

Milijon vprašanj

Prvi šolski dan od nekdaj zaznamujejo nove šolske potrebščine, nova oblačila, posebno kosilo in milijon vprašanj o šoli, sošolcih, aktivnostih. Posebna priložnost je vstop v srednjo šolo, ko se novostim pridruži tudi mladostniško uporništvo in še več novega. Ob vsem tem se mi nikoli ni zdelo smiselno pripisovati velikega pomena srednješolski iniciaciji, tako imenovanemu fazaniranju, kot se danes imenuje obdelovanje dijakov prvih letnikov. S flomastri popisana koža in oblačila so čuden način soočanja s šolskim prehodom. Sicer pa sploh ne gre prehod v odraslost ali zrelost, saj tega od petnajstletnikov niti ne pričakujemo. Zrelosti že nekaj časa ne opažamo niti pri brucih.

Šala, ki ni šala

Fazaniranje je očitno neka šala, ki pa ni ravno zabavna. Šala je šala, če se smejijo vsi, tudi vpleteni. Pri takšnih “iniciacijah“ pa je dogajanje posmeh dijakom, šoli, družbi. Treba je ločiti med nedolžno zabavo, ko dijaki postanejo del nečesa večjega in zanimivejšega, in zabavo, ki je v bistvu pobalinstvo, huliganstvo. Pomembno je, da starejši dijaki vzpostavijo stik z mlajšimi in jim dajo občutek, da jim bodo v pomoč. Da je srednja šola na različne načine zanimivo obdobje.

Letošnje fazaniranje na mestnih ulicah je bilo odraz kaosa in nasilništva. Verjamem, da šole ne podpirajo huliganstva in znašanja nad dijaki. Ti rituali so vstopili v mesto, na javne površine, na nevtralen teren. Precej zaskrbljujoče je, da imajo mladi občutek, da so lahko ulice prostor nereda, najsi bo to sredi Ljubljane ali Maribora. V šolah jih lahko kaznujejo učitelji, doma starši — na ulicah pa nihče?!

Prostori priložnosti

Pred tedni se je otrok utapljal v reki sredi mesta, mimoidoči pa so to snemali in slikali. Tudi odrasli, ne samo mladi. Zato je problem še večji. Mladi opažajo razliko med tem, kar jim pridigamo v šoli in doma, in tem, kar počnemo sami. Govorimo jim, kaj smejo početi in kaj ne. Toda prava odgovornost se začne takrat, ko lahko naredimo karkoli, a se kljub temu odločimo, da naredimo prav. Tudi mesto, ulica, obrežje reke so prostori, kjer se ponujajo priložnosti, da naredimo tisto, kar je prav. Tudi če ni v bližini nikogar, ki bi nas k temu prisilil. To je nekaj, kar bi morali razumeti predvsem odrasli, ki hočemo biti mladim zgled.

Čez nekaj tednov bo na fakultetah vrvelo brucev. Njim se pa zares odpira novo obdobje. Tudi to še ni čas zrelosti, je pa čas večje svobode. Toda svobode ni brez odgovornosti. Brez svobode je samo poenostavljen izgovor.