Blejski strateški forum (BSF) je letos spet stregel s floskulami, sprenevedanji in praznimi obljubami Zahoda v zvezi z EU. Najbolj odmevna je bila vsekakor ta, da bodo države Zahodnega Balkana sprejete v EU najkasneje do leta 2030.

Obljuba predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela je prazna ne toliko zato, ker je iluzorno pričakovati, da bi omenjene države do takrat lahko rešile medsebojna odprta vprašanja, ki jim jih ni uspelo rešiti že desetletja, celo stoletja — recimo, čigavo je Kosovo oz. Kosovsko polje itd. —, ampak še bolj zato, ker tudi med tako imenovanimi jedrnimi članicami EU ni soglasja, da bi do tovrstne širitve EU sploh prišlo. Zato je tako boleče poslušati te prazne obljube. Njihov glavni namen je dviganje politične priljubljenosti EU v tistih delih Evrope, ki še niso članice. Da bi se te države v razočaranju nad EU morda ne bi vendarle obrnile na koga drugega. Recimo k Rusiji ali Kitajski.

“Vprašanje vrednot”

Poleg omenjene floskule so bile na BSF izrečene še mnoge druge, že znane in uveljavljene. Med najbolj problematičnimi je tista, da “EU ni geografski pojem, ampak vprašanje vrednot”.

Ko evropski politiki, nosilci pomembnih evropskih funkcij, ponavljajo to floskulo, je jasno, da se jim ne samo ne zdi neproblematična, ampak da gre celo za nekakšen humanistični in civilizacijski dosežek. Za nekaj, kar pomeni širjenje boljših, superiornejših vrednot v tiste dele sveta, ki teh vrednot še niso dosegli. EU na osnovi tega prepričanja — po svojem mnenju upravičeno — zahteva od držav, ki želijo pristopiti, da še pred vstopom sprejmejo vrsto reform. Da dokažejo, da države, ki se želijo pridružiti EU, te vrednote sprejemajo. Da so se pripravljene in voljne tem vrednotam prilagoditi in živeti v skladu z njimi. V resnici pa se morajo države, ki želijo v EU vstopiti, že vnaprej spremeniti v skladu z vrednotami EU, če sploh hočejo pričakovati možnost, da postanejo njen del.

Nihče ne razume

Kar je tu zaskrbljujoče, je dejstvo, da vsi po vrsti tej logiki prikimavajo. Tudi slovenski predsednik vlade in slovenska predsednica države. Nikomur se to ne zdi problematično. Pravzaprav nihče sploh ne razume, kako zelo problematična je ta logika. 

Problematičnost ideje, da gre pri EU za vrednote, ki da so seveda superiorne, lahko najenostavneje strnemo, če povemo, da je to logika kulturnega kolonializma. In to tistega kulturnega kolonializma, ki že stoletja predstavlja trdo jedro modernega zahodnega kolonializma.

Misijonarji so podrejali, spreminjali in uničevali neevropska ljudstva v imenu predpostavke, da so sami nosilci pravih, superiornih vrednot. To je vso svojo zgodovino počela katoliška cerkev. In še vedno počne. To so počeli Britanci v Indiji. In vsi evropski kolonizatorji povsod po svetu. Ideja, da “gre za vrednote” — seveda “za prave, boljše vrednote” —, je v jedru zahodnjaškega kolonializma od razsvetljenstva naprej.

Resnici na ljubo je treba povedati, da je kulturni kolonializem — namreč ideja o širjenju boljših, superiornejših vrednot in z njimi povezanih družbenih ustrojev in praks — jedro vsakega kolonializma. Starogrškega in rimskega. Islamskega in katoliškega. Itd. 

EU ni izjema

Kolonizatorji, ki so širili kolonializem v imenu superiornih vrednot, tega niso nikoli počeli v skladu z interesi koloniziranih ozemelj. Kolonizatorjem oz. kolonialnim metropolam gre pri širjenju kolonializma samo za lastne interese. Za lastno dobrobit. Za to, kar je za njih dobro in koristno. Ne oziraje se na to, kar je dobro in koristno oz. slabo in škodljivo za kolonizirana ozemlja in družbe.

EU tu ni nobena izjema. Evidenca kolonialne brezobzirnosti je neizčrpna. In prav zaradi teh dokazov je danes vsaj strokovno skoraj nemogoče imeti kolonialne podvige za pozitivne družbene prakse. Za pozitivna družbena dejstva. To je splošno sprejeto stališče, ki je del tako vsakodnevnega rezoniranja kot tudi političnega diskurza. Danes si nihče več ne upa odkrito zagovarjati kolonializma. Razen EU. Zahodni kolonializem — kot je spet dokazal BSF — v EU odkrito zagovarjajo vsi. Tudi voditelji novodobnih kolonij. Kot sta predsednik slovenske vlade in predsednica Republike Slovenije.

Birokratski rutinerji

Zakaj je tako, ostaja odprto vprašanje. Ni jasno, ali se politični in administrativni vrhovi Unije res ne zavedajo, da je tisto, kar počnejo, zahodni kolonializem oz. imperializem. Povsem mogoče je, da tega res ne vedo. Glede na znanje, ki ga izkazujejo najvišji politiki EU — recimo naša draga Ursula —, nas to ne bi smelo presenetiti. Ursula je konec koncev pediatrinja. Gotovo ve bistveno več o ošpicah kot o kolonializmu. Kar je glede na njeno funkcijo in moč zaskrbljujoče.

Drugo, kar je treba upoštevati, pa je to, da so politiki in uradniki EU birokrati oz. birokratski rutinerji, ki jih vsebina ne zanima prav veliko. Zanimajo jih cilji, ki si jih zastavljajo. In to, kako ga v praksi čim prej in čim bolj enostavno doseči. Cilji pa so seveda njihove partikularne koristi. Kaj ti cilji vsebinsko pomenijo, jih ne zanima. Kot jih tudi ne zanima cena, ki jo za doseganje teh ciljev plačujejo konkretne družbe. In konkretni ljudje.

Misel, da so oni sami nosilci pravih, superiornih vrednot, jim bistveno olajšuje življenje. Če namreč širjenje njihovih kolonialnih podvigov v ciljnih družbah povzroča problematične posledice, razdejanje, trpljenje in podobno, lahko z vero v lastne superiorne vrednote samo zamahnejo z roko. Rekoč, da je inferiorne družbe, inferiorne družbene prakse, inferiorne vrednote pač treba odpraviti in jih nadomestiti s tistimi superiornimi. Torej njihovimi. Vera v lastne superiorne vrednote jim služi kot opravičilo za lastne problematične, uničujoče in nehumane prakse. Je argument za upravičenost nedopustnih kolonialnih praks. 

Vedno novi kolonializmi

V smislu vsega zapisanega je torej jasno, da je treba EU razumeti kot nosilca sodobne oblike kolonializma, njeno politiko pa kot sodobni kolonializem. Jasno pa je tudi, da nosilci tega kolonializma ne razumejo, kaj počnejo.

To ni nič novega. Tudi misijonarji in drugi evropski kolonizatorji praviloma niso razumeli, kaj počnejo. Čeprav iz dokumentov vemo, da so to prav dobro razumeli vrhovi katoliške cerkve. Pa tudi ekonomske, politične in vojaške elite.

Kdo so v današnji EU ti vrhovi, ki vedo, da so v resnici kolonialni akter, širjenje EU oz. njenih vrednot pa sodobna oblika kolonializma — ki vključuje tudi samokoloniziranje —, sicer še ni jasno. A ni treba dvomiti, da jih bo zgodovina razkrila. Prej ali slej. Poimensko.

Dvoma pa tudi ni o tem, da bo zgodovina razkrila EU kot kolonialni podvig, širjenje njenih superiornih vrednot pa kot kulturni in siceršnji kolonializem. Kot bo tudi pokazala, da bo EU prav zato morala propasti. Kolonialni projekti namreč vedno propadejo. Prej ali slej. Žal pa jih praviloma ne nadomestijo nekolonialne prakse. Ampak vedno novi kolonializmi.