V nepričakovanem sodelovanju priznane zaljubljenke v glive in mikologinje Katarine Grabnar Apostolides in pisateljice Ane Schnabl je nastala prav posebna knjiga, ki nosi naslov po čudoviti glivi Zadnja vijoličasta bledivka. Zakaj ravno tak naslov, izvemo v predgovoru, precej pa ima opraviti z Aninim najljubšim komadom benda Coil, in v naključnemu pogovoru, ki razreši skrivnost.

Soavtorica, determinatorka gliv in amaterska mikologinja Katarina Grabnar Apostolides takoj pojasni: “Ta knjiga ni gobarski priročnik, ampak je biografija, prepletena z nekaj mojimi najljubšimi gobami in čarom mikologije. Njen namen je spodbuditi dobre odnose med ljudmi in glivami. Knjiga je v bistvu umetnina sama po sebi, saj sva jo z Ano ustvarili skupaj in pokaže, kako je sodelovanje dveh precej različnih oseb lahko zelo produktivno.”

Zadnja vijoličasta bledivka v svojem osrednjem, “zgodbenem” delu namreč skozi doživeto in iskrivo pisanje Ane Schnabl predstavi življenje portretiranke z vsemi bolečinami in ovirami vred. Gre za edinstveno delo, ki skozi spoznavanje in razkrivanje izvirov ljubezni do gliv zbližuje obe avtorici in v čudoviti svet micelijev in biofluorescence vabi tudi bralca. Dodatek prinaša še nekaj Katarininih najljubših gliv in receptov, krasijo pa ga še magične ilustracije Ane Jakob Jerčič. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Katarina Grabnar Apostolides, Ana Schnabl: Zadnja vijoličasta bledivka

Pri šestnajstih letih, potem torej, ko je bila dve leti čista, se je Katarina odločila za dalj časa zapustiti Ljubljano. Slovenijo, pravzaprav. Odločitev ni bila nenadna, svoj odhod, ki ne bi bile zgolj počitnice, je staršem, prijateljem in sošolcem napovedala ali, bolje, napovedovala že nekaj mesecev pred dnevom D. Starša njenim napovedim nista verjela, čeprav sta vedela za njeno trmo, uporniški kolegi pa so ji obljubljali, da se ji bodo na poti pridružili. Fuck the system, kajpak.

“No, na koncu sem šla v svet s prijateljem Janijem. Itak, da samo z njim. Skupaj sva pripotovala do Benetk, naprej pa sem šla seveda sama,” se Katarina posmehne.

“Pa si si tako zelo želela oditi zaradi vsega, kar se ti je zgodilo? Si v resnici hotela zbežati?” upočasnim korak, ko se približava prehodu za pešce.

“Hja,” upočasni tudi ona, “morda je bilo na zunaj res videti tako. Kot beg od sebe, pobeg v svet. Ampak v bistvu sem želela s tem potovanjem spet poiskati sebe.” Našla bi se lahko le, paradoksalno, če nekaj časa ne bi živela v okolju, ki ji je prizadejalo toliko, toliko bolečine, pove. Bolečina jo je pričela preganjati in zmanjkalo ji je energije, da bi se ji nenehno zoperstavljala: obraz moškega, ki jo je zlorabil – “obraz tistega odvratnega pedofila” –, se je zadelal v razpoke ljubljanskih zidov, se napenjal čez obraze drugih ljudi, kapljal z dežjem, padal s snegom in butal, neizprosno butal z vetrom. Povsod je bil, ta srhljivi, nečloveški obraz, in vse jo je opominjalo na nečloveški sistem, sistem, ki je v njenem – a ne le v njenem – primeru grozljivo zatajil.

“Logično, da me je gnalo ven,” zamrmra, “logično, da sem morala oditi.”

Ko prečkava cesto, se pred nama razpre pogled na staro mestno jedro. Čeprav je dan svetel, skoraj prosojen, je center Tržiča ovit v mrak. Kot bi bil zagrnjen.

“Rekla si, da ti starša nista verjela,” strmim dol v temo, “da nista verjela, da boš dejansko odšla. Ampak kako to, da ti, potem ko sta ugotovila, da se ne hecaš, odhoda nista preprečila?”

“In čemu bi to koristilo?” me strogo, a obenem pomilovalno pogleda. Kot bi mi želela reči: ne veš, kdo sem jaz. Ne veš, kako je z mano. Namesto tega doda le: “Bilo bi brez haska. Redno sem se slišala z njima, s tem sta se morala zadovoljiti.”

Odšla je poleti, pojasni, saj je poleti vse lažje, predvsem potovanja. Niti prvega letnika ljubljanske Srednje šole za oblikovanje in fotografijo ali, po domače, Oblikovne, ni zaključila, ko sta se z Janijem namenila najprej v Pulo, nato pa v Italijo, kjer sta se v Benetkah ločila. Katarinina destinacija: eden od številnih festivalov Rainbow Gathering, ki jih organizatorji raje imenujejo “gozdno zborovanje svobodnomislečih”, novinarji pa jih že od nastanka v sedemdesetih letih preklinjajo kot “kongregacije starajočih se hipijev in mladih belih objemalcev dreves”. Katarino je zborovanje pritegnilo zlasti zaradi elementa narave oziroma naravnosti – spalo, plesalo, kuhalo in jedlo se je v gozdu, se torej živelo pretežno od gozdnih dobrin – in elementa brezplačnosti –,storitve‘, ki so bile na voljo, so po večini temeljile na prostovoljnih prispevkih. Idealna destinacija za najstnico brez prihodkov. Idealna destinacija za najstnico, ki beži.

Ker festivali Rainbow običajno trajajo več tednov ali pa sploh nimajo pravega konca, je tam lahko ostala skoraj mesec in pol. Spočetka sama, a ne čisto sama. Sprem­ljala jo je podgana Šnora, ki jo je pri petnajstih letih našla v graških smeteh in jo na vlaku – Šnora je z okrvavljeno glavo počivala malo v Katarinini kapuci in malo pod Katarinino pazduho – prepeljala v Slovenijo. Veterinar Šnori ni napovedal dolgega življenja, a glej ga zlomka, ker je Katarina za bitjece dobro skrbela, ker ni bilo nikdar samo, je Šnora živela okoli tri leta. Dovolj dolgo, da ni dočakala le potovanja v Italijo, marveč tudi nekaj ključnih nadaljnjih.

Poleg Šnore ji je v Italiji družbo po nekaj tednih pričela delati tudi dvaintridesetletna Španka Maria, s katero sta si delili zlomljeni srci in duši ter ljubezen do gob. A prvo gobjo delavnico v življenju – pomnimo, pri šestnajstih letih – je Katarina tam kljub temu hotela izpeljati sama, saj Maria kaj več od jurčkov in kukmakov ni poznala. Hotela, saj je, po njenih besedah, “grdo propadla. Ustrašila sem se števila udeležencev. Na festivalu je bilo preko 3000 ljudi in na mojo delavnico jih je prišlo približ­no 80. Take mase nisem mogla nadzorovati, ljudje se v gozdu niso znali vesti, poteptali so ogromno gob in jih hkrati vsepovprek nabirali. Stampedo v bistvu. Kaos. Z delavnice sem dobesedno ušla in pustila vse svoje pripomočke in tudi udeležence za sabo. Zaradi mojih let me mnogi niso hoteli poslušati in njihovo nespoštljivo gomazenje po gozdu me je od njih dokončno odvrnilo.” Zatem je o gobah poučevala le še izbrane festivalske kolege, jim “gobe pomagala nabirati samo za hrano, saj na tisti nadmorski višini, na 1400 metrih, ni bilo kaj dosti za pod zob. Nekateri smo se nesoljenega razkuhanega riža z rozinami in občasne lečne juhe, hrane za festivalske množice torej, že malo naveličali.”

Je pa iznajdljiva Katarina gobe prav tako menjala za druge dobrine – ne le z obiskovalci festivala, marveč tudi z okoliškim prebivalstvom –, še zlasti za sir in vrtnine iz doline. Njena menjava je temeljila zlasti na karželjih, torej na knežjih mušnicah, ki v Italiji niso bile zaščitene oziroma ji za to, da pa morebiti so zaščitene, ni povedal noben domačin. Na vzpetinah, ki objemajo občino Pievepelago, so med hrasti rasle v “kriminalno obilnih količinah” in Katarina prizna, da so se ji te lepe, pri nas redke in zavarovane gobe takrat nekoliko zagnusile. “Prepogosto sem jih jedla, preveč jih je bilo. Preprosto nisem znala ohranjati ravnovesja,” se smeji.

Sta pa Katka in Maria ohranili ravnovesje s tem, da sta italijanski Rainbow na neki točki vendarle zapustili – kar pa še ni pomenilo konca festivalske sezone. Ker sta v Italiji postali festivalski živali in ker se festivalske živali po teritorijih premikajo v skladu z novimi festivalskimi priložnostmi, sta poiskali novo mavrično zborovanje. So poiskale novo mavrično zborovanje: ne pozabimo na Šnoro. Z Marijinim avtomobilom so se odpeljale proti Rainbowu v Estremaduri, vendar pot do tja ni bila ne kratka ne dolgočasna. Vmes so se večkrat ustavile v Franciji, v goratih krajih na jugu dežele, se potikale po severni Španiji in Baskiji ter se najdlje zadržale v Pirenejih, kjer sta Homo sapiensa postavila tabor in gobarila “na debelo”, podgana pa je medtem počela, kar pač počnejo podgane. Bila ljubka, glodala stvari, vsak večer izginila globoko v gozd in se začuda vsako jutro spet pojavila v Katarininem šotoru.

No, izpustila sem en detajl: dekleta so se iz Italije odpravila še z nekim moškim srednjih let, tipom, ki ga je Maria pobrala na festivalu, a so ga v baskovskem Irunu tako rekoč vrgle na cesto. Katarina je odločitev pospremila s preprostim: “Nadležen kot muha, prisežem, neprestano je rinil v Mario in postal je neznosen.”

Cilj so popotnice dosegle konec oktobra – pred tem so doživele še španske bikoborbe, ki jih Katarina ne razume in ne podpira –, torej ravno na vrhuncu gobje sezone, ko so v okoliških hribih kukmaki in marele poganjali kot za stavo.

“Utapljali smo se v gobah in spet je bila moja osrednja naloga gobarjenje z domačini,” razloži Katka in doda, da je bil španski Rainbow po “življenjskem slogu” podoben italijanskemu. Festival je prevevala zapoved harmonije med ljudmi, harmonije z naravo, harmonije s kozmosom, na njem pa se je ravno tako našlo “tudi nekaj čudakov in kretenov in kriminalcev”.

Vse le ni bilo enako. Katarina in Maria sta se v Estremaduri namreč oddaljili: “Nisva se sprli ali kaj takega. Samo, kaj pa vem, verjetno sva se druga druge preprosto naveličali. Ne nazadnje sva bili neprestano skupaj že več kot štiri mesece, skoraj pet.”

Na začetku zime je torej napočil čas za slovo od dvakrat starejše prijateljice. Razšli sta se v Madridu, od koder je Maria odpotovala neznano kam, Katarina pa se je nastanila v nekem stanovanju v središču prestolnice, z ljudmi, ki jih je spoznala v Estremaduri – šlo je po večini za Transilvance, ki veljajo za strastne gobarje in nomade. Da se je Katarina v tistem času lahko pritolkla do osnovnih življenjskih potrebščin, si je na rame pogosto oprtala flavto, ki jo je ob Šnori ravno tako zvesto spremljala na poteh po južni Evropi, poiskala primeren kotiček na kak­šni od izredno obljudenih madridskih ulic ter tam ure in ure igrala. “Za drobiž, seveda,” zavije z očmi, “profesionalna glasbenica bi za razliko od mene za tri ure igranja, recimo, zaslužila vsaj za sedem dni stroškov.”

S sostanovalci, ki so se neprestano množili, je zdržala dva meseca, pove. “Nekaj mi je velelo, naj pot nadaljujem naprej do Portugalske, zato sem se nekega lepega dne odločila, da cimre in stanovanje zapustim.” Ker ji ni uspelo prihraniti kaj dosti denarja, ker je bila “v resnici skoraj brez”, se ji je zdelo štopanje do Portugalske optimalna ideja. Še več, štop se ji je zdel “super ideja”.

Toda Katarina se je, kot se je izkazalo, hudo motila. Njena ideja je bila slaba. Ker je štopala ob avtocestah, je prištopala pretežno tovornjake in njihove tovornjakarje, ki so v mladoletni punci videli zlasti lahko tarčo.

“Nekateri so mi, prepričani, da sem prostitutka, za seks ponujali denar,” se Katka skrušeno spominja, “drugi pa so me enostavno nadlegovali.”

“Pa te ni to retravmatiziralo?” izstrelim. “Se nisi hotela vsaj v tistih trenutkih vrniti domov, na varno?”

“Nekako me ni, nekako se nisem.” Nadene si sončna očala in za nekaj trenutkov pomolči.

“Veš, vseeno me je pot do takrat razočarala manj, kot me je razočaralo šolanje, hočem reči, obdobje osnovnega šolanja v Sloveniji. Morala sem naprej, morala sem proti Lizboni …”

Tja je prispela v enem tednu. Potovanje se je naposled razvleklo predvsem zato, ker je postala Katarina pri izbiri prevoza previdnejša. Kljub temu je pot do Portugalske zaznamovalo, kot pravi, “nekaj grenkih pripetljajev, ki sem jih vseeno uspela rešiti brez hujših pretepov in krvi, torej z begom. Če ne bi, bi verjetno končala v kakšnem jarku”.