V nedavni kolumni v Večeru z naslovom Osovraženi mir je Svetlana Slapšak postavila za reševanje vojne v Ukrajini ključno vprašanje. In sicer: “Čemú tolikšno sovraštvo do miru?” Ja, res: čemú tolikšen odpor do miru? In tolikšna podpora vojni?
Naslednje, tudi ključno vprašanje, povezano s prvim, pa se glasi: zakaj so danes mirovniki nepopularni? Zakaj so mirovniki celo sovražniki?
In tretje vprašanje, povezano z obema prejšnjima: od kdaj so mir in mirovniki problem?
Vprašanja so navidez absurdna. Kajti: v katerem smislu bi lahko bila vojna boljša od miru? V katerem smislu bi lahko bilo zavzemanje za vojno nekaj pravilnejšega in bolj pozitivnega kot zavzemanje za mir?
Toda danes živimo na Zahodu. Živimo v svetu, v katerem se dogaja točno to: zavzemanje za mir je kriminalizirano, zavzemanje za vojno pa uživa podporo.
Absurdno geslo
Če poskušamo ta absurd razumeti, je treba začeti pri tretjem vprašanju: torej, od kdaj so mir in mirovniki problem.
Odgovor je jasen: odkar smo v Natu. Spomnim se absurdnega dneva, ko so se Slovenci odločili za vstop v NATO. Jaz sem takrat delala v ZDA. Ko je novica prišla do mene, nisem mogla verjeti ušesom. Se je Slovencem in Slovenkam zmešalo ali kaj?
Bilo je očitno, da so Slovenci in Slovenke kar naenkrat nehali razumeti, da je NATO vojaški pakt. Organizacija, namenjena vojni. Kar naenkrat so kupili eno od najbolj absurdnih propagandnih gesel Zahoda. In sicer, da je NATO mirovna organizacija, katere cilj in naloga sta ustvarjanje in ohranjanje miru.
Ja, res: čemú tolikšen odpor do miru? In tolikšna podpora vojni? Naslednje, tudi ključno vprašanje, povezano s prvim, pa se glasi: zakaj so danes mirovniki nepopularni, celo sovražniki? In tretje vprašanje, povezano z obema prejšnjima: od kdaj so mir in mirovniki problem?
Irak
Spomnim se tudi, da je bilo to absurdno geslo vzrok za spor z mojimi sicer dobrimi prijatelji v ZDA. Na začetku so skoraj vsi podpirali vojno v Iraku. V skladu z zgoraj omenjenim razumevanjem, da NATO in ZDA prinašata mir, svobodo in demokracijo povsod, kamor prideta. Torej tudi Iraku.
Ko sem na te nesmiselne trditve odgovorila z vprašanjem, ali bi sami, če bi Irak prišel nad ZDA z bombami in z oboroženo okupacijo, to razumeli kot osvoboditev, kot prinašanje miru, svobode in demokracije, je zavladala tišina. Ker nihče od mojih sogovornikov tega ne bi razumel tako. Enako kot nihče na tem planetu, neglede na medkulturne razlike, bombnih napadov in okupacije ne more razumeti kot mir, svobodo in demokracijo. Vsak jih razume kot nasilje. Kot napad. Kot vojno.
Titova Jugoslavija
Kar pa za NATO, ki je vojaški pakt, predstavlja problem. Zato je za NATO — in za vse, ki jim zagotavlja uresničevanje njihovih interesov (na čelu z ZDA) — ključno, da militantno bistvo in vsebino Nata ustrezno zamaskirajo. In s tem naredijo NATO za bolj sprejemljivega.
Tu je namreč bila med ZDA in Evropo bistvena razlika: Evropa je bila zaradi 2. svetovne vojne in spominov na njo izrazito nenaklonjena oboroževanju, rožljanju z orožjem itd. Spomnim se, kako so v 70. in 80. letih problematizirali vojaške baze v zahodni Evropi. Tu je bil še svež spomin na Vietnam, na protivojna gibanja itd.
To je bil čas, ko razen izrazitih konservativcev nihče ni videl Nata drugače kot vojaško organizacijo. In na svetu je obstajalo veliko držav in vlad, ki jim je bilo to jasno. Mednje je sodila tudi Titova socialistična, neuvrščena Jugoslavija.
Ideološki diskurz
Danes je seveda vse drugače. Od vstopa v NATO vse slovenske vlade pridigajo, da je NATO mirovna organizacija. Organizacija, katere cilj je vzpostavljanje in ohranjanje miru v svetu. Tudi sodelovanje pripadnikov Slovenske vojske v vojaških operacijah Nata označujejo kot “mirovne misije”.
Ideološki diskurz Nata je torej sprejet. In se reproducira. V okviru tega diskurza je sovražnik vsak, ki postavlja neustrezna vprašanja in na ta način krši ideološko hegemonijo Zahoda. To pa zato, ker hegemonijo spreminja v ideološki boj. Avtomatično strinjanje s tezo o Natu kot mirovni organizaciji spreminja v polje argumentiranja za in proti. Ko se ta premik zgodi, je tezo o Natu kot mirovni organizaciji težko ubraniti.
In tega NATO noče. Zahodne oblastniške elite, katerih podaljšek je NATO, tega nočejo. In prav zato so mirovniki problem. Zato je zavzemanje za mir problem. Ker nasprotuje interesom vladajočih zahodnih elit.
Vprašanja so absurdna. Kako bi lahko bila vojna boljša od miru? Kako bi lahko bilo zavzemanje za vojno nekaj pravilnejšega, pozitivnejšega od zavzemanja za mir? Živimo na Zahodu. V svetu, kjer je zavzemanje za mir kriminalizirano, zavzemanje za vojno pa uživa podporo.
Splošna militarizacija EU
Ta ugotovitve veljajo danes. Veljale so v preteklosti. In bodo veljale v prihodnosti. Dokler bo NATO obstajal. Toda danes je stvar še bolj zaostrena. Ursula je v Münchnu razglasila občo militarizacijo držav EU. O vojaški industriji je govorila kot o “obrambni industriji”. Ta pomenski premik je ključen. In poveden. Zahtevala je tudi, da morajo države EU dati na razpolago obrambni industriji vse resurse, ki jih ta potrebuje za večjo proizvodnjo orožja.
To je splošna militarizacija EU. Ki je očitno nihče ne vidi. Čeprav je takšno govorjenje razumljivo. Razumljivo v kontekstu Ursuline osebne zgodovine in dejstva, da je Nemčija največji evropski proizvajalec orožja. V kontekstu vojaške industrije, katere interese zastopa. V kontekstu Nata. V kontekstu interesov vladajočih zahodnih elit, ki jim pripada. Razumljivo in ustrezno.
Spet ta Cankar
In v tem kontekstu je mirovniško zavzemanje za mir skorajda res kriminalno dejanje. Tu gre za odkrito zoperstavljanje interesov, ki so v bistvu ne zavzemanje za mir, ampak razredni boj.
Seveda ni pričakovati, da bi slovenska vlada kaj od povedanega razumela. Slovenska vlada se je v hlapčevskem duhu Cankarjevega gesla “za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni” postavila na stran militarizacije. Vojne. Nata. Ursule. Itd. Torej na napačno stran.
Me pa pomirja dejstvo, da se je mirovnih demonstracij v Berlinu udeležilo okoli 50.000 ljudi. Torej je še upanje! Še nismo povsem potonili v blaznost!