Drugo polletje in poletni semester šolskega oz. študijskega leta se prevešata v drugo polovico. V izobraževalnih institucijah odštevajo tedne, ki jih še ločijo do zaključnega preverjanja znanja — pa naj gre za mature, NPZ ali izpite na študijskih programih. Obenem pa se zavedamo, da je svet izobraževanja in preverjanja znanja povsem drugačen, kot smo ga bili vajeni še nekaj let nazaj.

Univerze so zelo dolgo veljale za stabilen, skorajda okostenel sistem. Spremembe so prihajale počasi. Študijski programi se spreminjajo desetletja, metode poučevanja pa se niso izrazito spremenila skorajda stoletja. V zadnjem desetletju pa je v izobraževanje prihajalo vse več administracije. Dodatna birokracija študente in profesorje spreminja v subjekte, ki puščajo svoje digitalne odtise v vseh mogočih procedurah.

Frekvence in inskripcije

Morda se še kdo spomni indeksov, v katere so profesorji beležili inskripcije in frekvence — evidenco obiska predavanj — in seveda ocene. Študentje smo tekali po fakulteti in čakali profesorje, da nam vpišejo frekvenco ali oceno. Samo z indeksom smo lahko dokazali, da smo predavanja obiskovali in izpit res naredili.

Ko smo predlani jeseni na Univerzi v Mariboru doživeli hekerski mrk in za več tednov izgubili dostop do vseh podatkov, ki jih institucija premore, smo se z nostalgijo spominjali teh časov.

Kaj je zdaj vprašanje

Potem pa je po dolgih, predolgih časih okostenelosti izobraževalnih institucij prišla umetna inteligenca. Ne kot še eno orodje več, ampak kot nekaj, kar posega v sámo jedro akademskega procesa — tako v razmišljanje kot tudi pisanje, predvsem pa v dokazovanje znanja.

Umetna inteligenca je danes neizogibna. Ne gre več za vprašanje, ali jo bodo profesorji in študentje uporabljali, ampak za to, kako jo bodo uporabljali. In kaj sploh pomeni umetna inteligenca za samo idejo študija.

Umetna inteligenca na prvi pogled obljublja skoraj idealno akademsko okolje, saj hitro razlaga kompleksne koncepte, povzema znanstvene članke in ponuja zapise, ki bi od študentov terjali več ur. UI deluje kot nekakšen asistent, ki je študentu na razpolago 24/7. V preteklosti je bila univerza posvečena institucija in prostor omejenega dostopa do znanja — zdaj pa je postala okolje v vsakem trenutku dostopne podpore.

Miselni proces

Miselni proces se je spremenil ali v določenih segmentih celo izginil. Študent lahko dobi pravilen odgovor — načeloma — v trenutku. In to brez procesa, ki bi od njega zahteval miselni napor. Lahko tudi napiše esej brez razmisleka, brez razumevanja metode, po kateri je do njega prišel, in brez razvijanja načina razmišljanja.

Na prvi pogled je to uspeh. Postali smo izjemno učinkoviti. Toda poslanstvo univerze ni to, da dobimo hitro in veliko količino pravih odgovorov, ampak da ostaja prostor razmišljanja, ki je lahko tudi počasno in zahteva napor. In ta faza, ki jo študent — pa tudi profesor — zdaj lahko preskoči, je bistvo učenja. Znanje brez procesa, v katerem smo se do njega dokopali, je kot lepo oblikovana embalaža brez produkta ali kot vrhunski avto brez motorja.

Brezplačna licenca

Univerze se danes soočajo z vprašanjem, kako naj študenti uporabljajo umetno inteligenco. In ker prepoved ni bila nikoli prava rešitev problema, tudi v tem primeru to ne bi delovalo. Nobenega orodij ne smemo prepovedati. Zato je pomembno vprašanje, kako naj univerza nauči študente živeti z umetno inteligenco, da jo bodo uporabljali kot orodje — ne da bi izgubili sposobnost lastnega razmišljanja.

Nekatere tradicionalne, pa vendar elitne univerze so se zavedle nevarnosti UI, ki lahko spodkoplje njihovo temeljno poslanstvo, pa tudi priložnosti, ki jih ponuja. Tako se je Univerza v Oxfordu kot prva univerza v Združenem kraljestvu odločila, da bo vsem študentom in zaposlenim ponudila brezplačno licenco ChatGPT Edu. Očitno je, da bodo univerze uporabljale UI orodja kot del nove realnosti in jih vključile v učne programe. To bo za univerze še močnejša zaveza, da bo ponujala znanje in ne samo pravilnih odgovorov. Da bo opolnomočila študente s kritičnim mišljenjem, zahtevnimi in napornimi, ne vsakomur dosegljivimi in razumljivimi miselnimi procesi.

Kako ohraniti reputacijo

Znanje danes ni velika količina shranjenih pravilnih odgovorov, ampak razumevanje odgovorov, postavljanje le-teh v ustrezen kontekst in evalvacija njihove zanesljivosti. Kar spet pomeni, da se morajo univerze potruditi pri iskanju načinov preverjanja in ocenjevanja znanja, ki bo resnično odražalo znanje in razumevanje sveta.

Univerze so pred odločitvijo, ko bodo morale odgovoriti na vprašanje, kako bodo ohranile svojo reputacijo institucij, kjer je za znanje potreben proces in ne samo rezultat. To jim ponuja priložnost, da bodo diplome, magisteriji in doktorati dejansko rezultati znanja in kritičnega mišljenja. V nasprotnem primeru bodo ta spričevala samo še nepomembni, morda celo posmeha vredni papirji.