V nedeljo, 11. novembra 1945, so potekale prve “demokratične” volitve v povojni Jugoslaviji. Po sporazumu med Titom in predsednikom jugoslovanske vlade v izgnanstvu Šubašićem naj bi omogočale tajno glasovanje in sodelovanje različnih kandidatnih list. Vendar se je Tito odločil, da preveč demokracije ne bi bilo dobro za ljudstvo. Zato je poskrbel za okoliščine, v katerih se opoziciji ni zdelo smiselno sodelovati. Odločili so se za bojkot. Na voliščih so se ljudje znašli pred dvema skrinjicama: eno z uradno listo Ljudske fronte — katere nosilec je bil Josip Broz — in drugo, “črno”, brez liste.

Zaradi visoke stopnje nepismenosti v takratni Jugoslaviji so volilci glasovali s kroglicami. Vsak je pest porinil najprej v eno, potem v drugo volilno skrinjico, na koncu pa je moral komisiji pokazati prazno dlan. Ampak skrinjice “čisto slučajno” niso bile podložene. Ko je kroglica padla na dno, je reklo “plink”. To je ljudskim oblastnikom pomagalo razločevati, kdo je volil za “naše” in kdo ne.

In iz teh posebnosti ljudske demokracije se je ponorčeval Ježek s svojo legendarno popevko Cinca Marinca (“Cinca Marinca,/ta je zoper nas,/u ta črna skrinca,/vrgu je svoj glas”).

Volitve so prinesle konec kratkotrajni Demokratični federativni Jugoslaviji, ki jo je dobra dva tedna po volitvah nadomestila Federativna ljudska republika Jugoslavija. Ljudski oblasti, ki dá nekaj nase, je demokracija zgolj v napoto.

Kaj bi si mislil Ježek

Kaj bi si Ježek mislil ob izbruhu ogorčenja v delu slovenske politike in javnosti, ki je pred tednom ali dvema sledila novici, da bo na osrednji proslavi ob dnevu državnosti nastopil tudi Magnifico, ne vemo. Je pa na Cinco Marinco v tem kontekstu spomnil novinar Antiša Korljan v podkastu LGDG, zato mu ob tej priliki izrekam priznanje za zgodovinski spomin in refleks. Analogija je vsekakor na mestu. “Plink, Magnifico na državni proslavi? Plink-plink, a ni on enkrat izjavil, da je glasoval proti osamosvojitvi? Plink-plink-plink, on vendar ni dovolj naš,” je odmevalo in še odmeva po vse bolj blatnem močvirju slovenskih družbenih omrežij. In še enkrat “plink”, je na koncu pribil še veliki vodja edine prave opozicije. In napovedal, da ga na takšno proslavo za prmejduš ne bo.

Človek res ne ve, ali naj se smeje ali razjoče. Magnifico je baje nekoč nekje izjavil, da je na plebiscitu o slovenski osamosvojitvi leta 1990 glasoval proti osamosvojitvi. Morda je, morda ni. Če je res javno izjavljal, kako je glasoval, se seveda ne more pritoževati, če ga kdo tudi javno povpraša, zakaj se je tako odločil. Nikakor pa to ne more biti razlog, da se ga obravnava kot drugorazrednega državljana in oporeka temu, da kot eden izmed najuspešnejših in najbolj priljubljenih glasbenikov v Sloveniji nastopi na državni proslavi.

Dragi moji, ne obsojajmo prehitro

Pravzaprav bi si želel, da se Magnifico oglasi in pojasni svojo takratno odločitev. Ker bi nam to lahko pomagalo, da se kritično soočimo z nekaterimi vprašanji iz tistega obdobja.

Neizpodbitno je, da smo se državljani Slovenije pred skoraj štiriintridesetimi leti z ogromno večino opredelili za samostojno in demokratično Slovenijo. In na to smo lahko ponosni. A to ne spremeni dejstva, da je v tistih časih nekatere skrbelo, kako se bo samostojna Slovenija obnašala do ljudi, ki po mnenju dela politike in javnosti niso bili dovolj Slovenci. Da ta strah ni bil iz trte izvit, je samostojna Slovenija dokazala zelo hitro. Z izbrisom, ki je bil — in ostaja — največji madež na pomembnem in veličastnem obdobju slovenske zgodovine.

Zato, dragi moji: ne obsojajmo prehitro in ne kažimo s prstom na ljudi, ki so se v tistih negotovih časih odločili tako, kot so se. Morda tudi iz strahu, da za nekatere niso in nikoli ne bodo dovolj naši.

Odločitev za demokracijo

Magnifico je torej zoper nas, ker “u ta črna skrinca” vrgel je baje svoj glas. “Plink”, boste rekli nekateri, primerjava ni na mestu. Leta 1945 je bila kroglica v črni skrinjici glas proti avtoritarnemu režimu, medtem ko je bila leta 1990 glas proti samostojni Sloveniji. To seveda drži, vendar v ničemer ne opravičuje razgrajanja ljudi, ki se zaganjajo v Magnifica in v njegov nastop na letošnji državni proslavi. Nasprotno! Prav ta razlika razgalja razsežnost nerazumevanja osnovnih demokratičnih načel tistih, ki si po oseminsedemdesetih letih ponovno prilaščajo pravico, da v imenu ljudstva določajo, kdo je dovolj naš in kdo ni.

Leta 1990 smo glasovali tudi za to, da nam nikoli več ne bo treba glasovati tako kot leta 1945. Odločitev za demokracijo je bila odločitev za družbeni sistem, v katerem lahko ljudje svobodno razmišljajo ter govorijo in glasujejo po lastni presoji. Črne skrinjice zagovarjajo in uporabljajo samo avtoritarci. V imenu ljudstva, seveda.

Ronaldo na rezervni klopi

Kako in za kaj je res glasoval Magnifico, lahko najbolje razloži on sam. Če se mu bo to zdelo potrebno in se bo tako odločil. Dejstvo pa je, da so nekateri prebivalci Slovenije ob plebiscitu leti imeli upravičene razloge za skrb glede prihodnosti. Zato so nekateri glasovali, kot so glasovali. Za eno izmed dveh možnosti, ki sta bili predlagani v izbiro na demokratičnem glasovanju.

Ampak še pomembnejše od tega, kako so ti ljudje razmišljali o Sloveniji takrat, je to, kako o njej razmišljajo danes. In to je najpomembnejše sporočilo Magnificovega nastopa na državni proslavi.

Da nekdo, ki je imel pred desetletji morda skrbi glede tega, kako se bo samostojna država obnašala do dela državljanov, danes z veseljem in ponosom nastopa na proslavi njene dvaintridesete obletnice, je pravzaprav zelo lep in iskren kompliment državi in vsem državljanom. Je dokaz, da smo kljub začetnim zdrsom — in kljub kričanju in cepetanju tistih, ki bi se še danes radi delili na naše in ne dovolj naše, — iz Slovenije naredili državo vseh njenih državljanov. Neglede na to, u katera skrinca je kdo vrgel svoj glas.

Ronaldo na rezervni klopi

Pri takšni viziji družbe in države ne gre za projekt “prebujenih” levičarskih aktivistov, temveč za spoštovanje in udejanjanje ustavnih načel in demokratičnih vrednot. Ta načela in te vrednote so danes pod udarom tistih, ki želijo s razpihovanjem nestrpnosti in ločevanjem po političnem prepričanju, spolu, barvi kože, veri ali spolni usmerjenosti utrditi svojo politično moč in oblast. Tudi o tem je na državni proslavi govorila predsednica republike.

Medtem pa se je njen neposredni predhodnik v prvi vrsti na Kongresnem trgu kremžil in mencal kot Cristiano Ronaldo na klopi za rezervne igralce. Morda je bil v mislih že na alternativni proslavi, ki so mu jo naslednji dan priredili zagovorniki teorij zarot o “kulturnem marksizmu” in “LGBT ideologiji”, zapakiranih v alternativne vrednote.

Ali pa so ga samo tiščali čevlji. Kdo bi vedel.