Ne vem, kako je z vami, ampak meni se zdi to jaki paradoks. Največji zagovorniki multikulturalizma so največji zagovorniki univerzalne veljavnosti etike človekovih pravic. Morda je paradoks celo premila beseda in bi namesto o paradoksu morali govoriti o … — dvoličnosti.
Etika človekovih pravic ne predstavlja samo »širokega okvirja, znotraj katerega najdejo svoje mesto raznolike kulture sveta«, kot bi jo mnogi radi prikazali.
Ne. Človekove pravice so poseben, tipično zahodni pristop do etičnih in posledično družbenih in političnih vprašanj. V središče zanimanja postavljajo človeka kot posameznika. Človekove pravice so kulturno specifičen koncept.
Danes pogosto slišimo, da moramo spoštovati različnost! Seveda. Spoštujmo jo! Ampak s tem, ko kulturne razlike predstavljamo kot nekaj, kar se v bistvu ne kreše s tipično zahodnim konceptom človekovih pravic, nismo storili nič drugega kot to, da smo drugim kulturam na perverzen način odrekli možnost in pravico, da so drugačne od zahodne.

Stvar kulturnega okolja

Prav res. Drugim kulturam smo odrekli možnost, da je njihova kulturna identiteta bistvena, in vprašanje moralnosti, ki je sicer stvar kulturnega okolja, meni nič, tebi nič nalepili na »posameznike«, ki lahko delajo dobro ali zlo.
Nedoslednost, poenostavljanje, licemerstvo na kvadrat!
Na svetu je ni sile, ki bi spodkopavala kulturno raznolikost sveta bolj kot boj za človekove pravice.
Pa da ne bo pomote! Nemalokrat je ta boj hvalevreden. Moramo pa opozoriti tudi na etično vprašljivost tega boja. Človekove pravice so v nekem smislu najmočnejše orodje kulturnega imperializma Zahoda.
Čas je za kratek izlet v temni novi vek.

V čem je sploh razlika?

Na predavanjih o stiku evropskih družb z neevropskimi družbami smo s profesorjem Jožetom Vogrincem avanturistično pluli po oceanih sveta in pokristjanjevali svet. »Krščanski misijonarji! Barabini, ki ne spoštujejo drugih kultur,« smo na tihem razmišljali.
Jaz pa si nisem in nisem mogel iz glave izbiti pomisleka, v čem je bilo pokristjanjevanje sploh drugačno od sodobnega širjenja kulture človekovih pravic.
V obeh primerih je šlo oz. gre za to, da »razsvetljeni zahodnjak« drugim kulturam pridiga o tem, kaj je prav. Z eno, ne nepomembno razliko: pokristjanjevanje je potekalo transparentno. Bilo je utemeljeno na domnevni moralni zaostalosti (kulture) domačinov.
Na čem pa je utemeljeno širjenje človekovih pravic? Na domnevni moralni izprijenosti posameznikov, ki svojevoljno prezirajo »vsem očitno dejstvo, da ima posameznik določene pravice«?
Ne morem si kaj, da ne bi še enkrat zavzdihnil: kakšno pokroviteljstvo in nespoštljivost do moralnih sistemov drugih kultur! Ne! Posameznik nima teh pravic. Ima jih, če jih prepoznava kultura, ki ji pripada.

Resnično spoštovati različnost

Zato je agenda boja za človekove pravice sodobni ekvivalent novoveškega pokristjanjevanja na novo odkritega sveta. Tega pa ne moremo nujno razlagati s tem, da je ta agenda sprevržena, ampak tudi z druge strani: da pokristjanjevanje morda le ni bilo tako zelo zavržno. Kar naenkrat lahko začutimo simpatijo s pokristjanjevalci.
Spoštovanje do neke kulture pokažemo takrat, ko ji priznamo, da se od naše kulture v nekaterih bistvenih stvareh razlikuje, vendar da zato ni barbarska oz. moralno slabša. To jo dela samo drugačno oz. različno od naše.
Zdaj pa je že kar tako, da če bi recimo trdili, da so muslimani v primerjavi z zahodnjaki nasplošno bolj nagnjeni k nasilnemu reševanju medosebnih konfliktov — primer je izmišljen — ali, bolj grobo rečeno, da so bolj »nasilni«, bi s tem bojda podali negativno vrednostno sodbo!
Ne! Pri moji veri, da ne!

Tudi prav

Tu mi pride na misel odlična interpretacija papeške enciklike Redemptoris missio judovskega pravnika Josepha Weilerja. Enciklika Janeza Pavla II., ki bi jo nekristjan — in celo sodobni kristjan! — zaradi njene misijonarske »agresivnosti« bral le stežka, po Weilerju odlično predstavlja pravilen pristop do drugih kultur.
»Postanite eden izmed nas!« oz. »Sprejmite evangelij!« obenem izraža prepoznavanje drugačnosti, hkrati pa vabi k sprejemanju nečesa, za kar menimo, da je vredno in resnično. Recimo človekove pravice. Šele če nam postanete podobni, lahko skupaj zaživimo. Lahko pa v svoji drugačnosti ostanete takšni, kot ste. Tudi prav.
Predstavljajmo si za trenutek svet, v katerem bi vse družbe spoštovale človekove pravice. Ali ne bi bila to še ena grozna distopija, ki si jih zadnja leta tako radi slikamo?
Vizija multikulturalizma je drugo ime za vizijo kulturno osiromašenega, enovitega sveta. Za vizijo sveta, kjer se bomo vsi dojemali predvsem kot posamezniki oz. v katerem bomo vsi dojeti kot atomi s temeljnimi interesi, katerih zasledovanja nam drugi ne smejo preprečiti.
Oprostite, ampak ja: to je kulturno osiromašen svet. Totalno!

Človečnost kot utopija Zahoda

Mimogrede naj opozorim še na sirenski moment človekovih pravic. Sintagma »človekove pravice« se sklicuje na »človeka«, ne pa denimo na »posameznika«. S tem nas zapeljuje v razmišljanje, da gre za moralno načelo, ki je v neposredni navezavi na človekovo bistvo. Na nekaj takšnega kot »človečnost«.
Ne, gre za pravice »posameznika«. Človečnost se prav mogoče lahko nahaja tudi onkraj prepoznavanja posameznika kot ultimativnega upravičenca do te posebne vrste moralnega prepoznanja.
Človečnost, o kateri tako subtilno poje koncept človekovih pravic, je tipično zahodna človečnost. Boj za človečnost zato morda ni nič drugega kot boj za točno to, proti čemur naj bi se aktivisti najbolj predano borili: proti kulturnemu imperializmu Zahoda.

Vesoljčeve pravice

Zato spoštujmo različnost, tudi če se nam zdi barbarska. Različnost spoštuješ, šele ko sprejmeš, da je morda nesprejemljiva.
Lahko pa tudi rečemo: spremeni se in nam postani podoben! Ne moremo pa razglašati spoštovanja kulturne različnosti in v isti sapi zanikati družbeno in moralno relevantnost te drugačnosti.
Kultura ni samo kulinarika, ljudske pesmi in nenavaden način štetja do sto. Kultura so očala, skozi katera se nam kaže prav in narobe. Kultura je vprašanje (ne)sprejemanja človekovih pravic. Kultura je vprašanje diskriminiranja LGBT skupnosti, »zatiranja žensk« in podobno.
Ah, pa saj imate prav. Najbrž je že itak prepozno. Že skoraj ves svet smo pokristjanili in preželi s konceptom človekovih pravic. Pa naj bo. Upam, da čim prej pridejo vesoljci. In upam, da jih glas o človekovih, pardon: vesoljčevih pravicah do takrat še ne bo dosegel.