Constance Debré (1972) je bila nekoč odvetnica, danes pa je pisateljica in avtorica trilogije, ki jo poleg romana Love Me Tender sestavljata še Play Boy in Nom. Je ena najpomembnejših sodobnih francoskih avtoric, ki je s silovitim literarnim glasom, jezikovno izčiščenostjo ter neprizanesljivo družbeno analizo prevzela tako francosko kot mednarodno bralsko javnost.

Malomeščanska biografija Constance Debré bi se lahko glasila: vnukinja prvega povojnega predsednika francoske vlade je doštudirala pravo, postala uspešna odvetnica, se poročila in rodila sina. A to na prvi pogled urejeno, že na drugi pa skrajno dolgočasno življenje je zanjo postalo neznosno. Pri triinštiridesetih letih se je ločila, končala odvetniško kariero, si postrigla lase, postala pisateljica in zaživela kot lezbijka.

Kdo postane ženska, ki se ne uklanja več družbenim normam in malomeščanskim pričakovanjem? Kako hitro je iz družbene sredine potisnjena na njeno obrobje? Kaj lahko izgubi?

Odgovor je — vse. Tudi otroka. Pripovedovalkin nekdanji mož sodišče prepriča, da v novih življenjskih okoliščinah ni več primerna mama. Sina sme videti na štirinajst dni, na nadzorovanem obisku, za eno uro. Constance Debré brez sentimentalnosti piše o izgubi in brez moraliziranja o krivici. Njena strategija preživetja je askeza, sestavljena iz branja, pisanja, plavanja, cigaret in seksa. Ponavljanje, ki ne vodi do odrešitve, temveč do precizne analize družbe. Njene temne kote človek spozna šele potem, ko se znajde na njenem obrobju.

Roman Love Me Tender je izšel pri založbi No!Press Mance G. Renko v prevodu Eve Mahkovic in s spremno besedo Jedrt Maležič.

Constance Debré: Love Me Tender • 6

Homoseksualni odnosi v času, v katerem živimo, ne morejo biti znak mentalne nestabilnosti, enako velja za pisanje knjig. Psihiatrični izvedenec je končno oddal svoje poročilo. Aprila, devet mesecev po odločbi, ki mu je odredila pol leta. Ta izjava se nahaja v uvodu ali v zaključku, ne spomnim se več. Zdravniku se je zdelo nujno, da to pet let po legalizaciji zakonske zveze za vse pojasni strokovnjak, psihiater. V primeru, da bi obstajal kakšen dvom. V glavi sodnikov ali v Laurentovi. Nikoli se ne ve. Zakon je zakon, njegovi šivi pa očitno še vedno pokajo. Menda so v šoli, ki se nahaja v 6. okrožju Pariza, nekateri starši izjavili, da sem bolna. Sicer pa z mano tudi večji del moje družine ne govori več. Razen očka, seveda, moj dragi očka. Četudi je bilo na začetku tudi zanj malo težko.

Psihiatrični izvedenec v poročilu citira Paulove izjave decembra, ko sta se videla, to je bilo pred najinim prvim srečanjem v centru: Oči me ves čas sprašuje, kaj mami dela. Hotel sem mu ustreči. Prosil me je, da mu povem vse, kar dela. Ampak res čisto vse. Vse sem mu povedal. Mami se veliko stvari odloči, ne da bi se jaz s tem strinjal. Enkrat me je recimo peljala na večerjo s svojimi frendi, čeprav jaz nisem rekel, da bi šel, raje bi ostal doma in bral. Oči mi je rekel, naj povem, da se je mami res malo ukvarjala z mano. Rekel mi je, naj povem, da z mami nimava skupnih dejavnosti. Zdaj živim z očijem, z mami se moram srečati v nekem centru. Šest ali sedem mesecev je nisem videl. Mislim, da je čudna, da ni normalna, ne vem, kako bi to razložil. Oči zasluži veliko več denarja kot mami. Lahko mi kupi lepa darila. Oči pravi, da naju je mami zapustila. Žalosten je, zato bi rad ostal pri njem. Rad bi živel z očijem, mami pa videval občasno. Ko sem z njo, se ne ukvarja z mano. Cel dan je za računalnikom in tipka svojo knjigo. Oči pravi, da ta knjiga ni normalna. Zapustila naju je, da bi napisala svojo knjigo. To se mi ne zdi v redu, ker je oči zdaj žalosten, ampak vsaj jaz sem z njim.

Dr. A. v poročilu zaključi, da mladoletna oseba ne govori po lastni vesti: svojo mater obsoja, da ne bi razburil očeta, s katerim živi. Z vidika psihiatrije ugotavljam, da mati ne predstavlja nobenega tveganja. Ničesar, kar bi Paulu lahko škodilo. Nasprotno: ugotavljam, da mati Paulu nudi ljubezen, oziroma, če govorimo bolj generalno, tudi vse drugo, kar lahko mati omogoči svojemu sinu. Z vidika psihiatrične stroke ni motiva, ki bi upravičil odvzem starševskih pravic materi v prid očeta.

Poročilo je tukaj, nove obravnave ni. Ni sodnika, ki bi poročilo prebral. Moj odvetnik reče, da tako pač je. Mogoče čez kakšno leto. Bova videla. Ravnateljica centra ne ve, da je poročilo prispelo, ali pa ji je vseeno. Pravi, da gre dobro. Da se vez med nama ponovno vzpostavlja. Sama sebi se zdi koristna. Zdi se ji normalno, da smo, kjer smo. Zato je tukaj. Da bi nama pomagala. Zadovoljna je, ker vidi, da nama gre. Prosim jo, naj prebere poročilo. Pravi, da je zasuta z delom. Prosi me, naj ji poročilo pošljem. Ko sem ji povedala, da sem vložila priziv, me je nadrla. Ko sem ji rekla, da se ne strinjam s sodnikovo odločitvijo, je rekla, da delam napako. Da nima smisla živeti v iluziji.

7

Nisem mati. Seveda nisem. Kdo bi si želel biti mati? Razen tistih, ki jim je spodletelo. Razen tistih, ki jim tako zelo ni uspelo, da je biti mati edini način, kako se maščevati svetu. So ljudje, ki verjamejo, da gre tako. Ženske, ki si pravijo matere, ker imajo otroke. Moški, ki ženskam pravijo matere, ker imajo otroke. Prisrčni očkati. So pa tudi očetje, ki bi radi bili matere, da bi se maščevali ženskam, ki niso prave ženske. To sva na primer Laurent in jaz. Mati je slabše kot ženska. Mati je bližje služkinji. Ali psici. Samo da je slabša. Zlobnejša. Samo instagram je treba odpreti, pa je vse jasno. Metro je poln mamik, ki prestavljajo svoje otroke sem in tja, jim težijo za vsako malenkost in sadistično razkazujejo svoj mali drobec materinske moči. Ponižujejo, ker so same ponižane. Malo tako kot proletariat, ki vsaj v sanjah tlači tiste, ki so še nižje od njih. Kdor verjame, da imajo ženske posebno vez z naravo in z Luno in nagon, zaradi katerega se oprimejo materinstva in same prenehajo biti, naj. Mene to ne zanima. Koncept mati ne obstaja. Mati kot status, kot identiteta, moč ali nemoč, kot položaj, kot nekdo, ki nadvlada ali je nadvladana, mati kot žrtev ali kot rabelj, to ne obstaja. Ničesar od tega ni. Je pa ljubezen, kar je nekaj čisto drugega. Ljubezen, ki nima potrebe po recipročnosti. Ljubezen, ki ničesar ne zahteva. Ljubezen, ki ve, kaj je, in nikoli ne podvomi. Ljubezen, ki ve, da bolečina nima z njo ničesar, da je bolečina brez moči in da nasilje vedno govori samo o tistem, ki ga izvaja. Mojemu sinu je vse to jasno. Mali Mensch je, moj sin.