Trideseti konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP 30) mediji niso posvečali veliko pozornosti. Novice o konferenci, ki je predvidljivo zašla v težave, so ostale ob robu velikih novic o vojni v Ukrajini, genocidu v Gazi ter o Putinovih in Trumpovih predvidljivih namenih — brez novosti, brez prebojev —, kako končati vojno.

Brez pretiravanja lahko rečemo, da je bil COP 30 še večji neuspeh kot prejšnje konference. Dokončno se je potrdilo kritično mnenje, da gre samo za neobvezno, vse bolj neobvezno srečevanje svetovnih politikov. Na vsako naslednjo konferenco prihaja vedno manj predsednikov držav, ki so ključne onesnaževalke podnebja. In brez njih je seveda vsak obvezujoč dogovor o rešitvah podnebnega vprašanja nemogoč.

Tik pred dvanajsto

Po tej logiki se podnebne konference spreminjajo v mednarodna srečanja, kjer politiki govoričijo o nujnosti sprememb, o podnebni nevtralnosti kot cilju za prihodnost — ki je vedno bolj oddaljen in nerealen —, o zmanjševanju toplogrednih plinov, o tem, da je treba zbrati sto milijard dolarjev letno za podnebno financiranje držav v razvoju. Itd. COP je tudi priložnost, da se EU lahko pohvali s svojimi uspehi. V zvezi s sredstvi, ki jih vlaga v reševanje podnebnih sprememb, varovanje oceanov in gozdov in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Itd.

COP je tudi priložnost, da svetovni politiki povedo, da njihova prizadevanja potekajo tik pred dvanajsto. Ko bo odbila ura. In ko bo vsega konec. Ta logika se ponavlja od konference do konference. Zato ta prizadevanja niti več slučajno ne moremo več jemati resno. COP ne more prepričati nikogar več. Kar je skladno s tem, da se na teh srečanjih v resnici ni mogoče dogovoriti za noben konkretno delujoč ukrep, ki bi do naslednjega srečanja lahko dal kakšne resne preverljive rezultate. Kar je postal eden od ključnih in kroničnih problemov.

Polomija ali uspeh?

Ob takšnih rezultatih je bilo tokrat precej mučno poslušati ugotovitve udeležencev — tudi s slovenske strani —, da COP 30 nikakor ni bil polomija. Ampak vsaj relativen uspeh. Sicer je res, da je to, ali je nekaj polomija ali uspeh, odvisno od tega, kaj so kriteriji za eno in drugo. Kot kaže, so sodelujoči sklenili, da je uspeh vse, kar ni totalno nestrinjanje. In totalni razpad še tistih malenkosti, ki pri reševanju podnebnih sprememb obstajajo. Odtod ta logika: ja, res je, nismo sprejeli nič bistveno novega, nismo zaostrili podnebnih standardov itd. — smo pa vsaj ohranili osnovno soglasje o tem, o čemer smo se dogovorili že pred leti.

Da je bilo tudi na COP 30 ohranjeno relativno soglasje o zavezah, sprejetih na prejšnjih konferencah, seveda ni nikakršen uspeh. Ampak resignacija. Ki pa je z ozirom na držo in delovanje — zlasti Trumpa — razumljiva. Če je predsednik ZDA človek, ki zanika obstoj podnebnih sprememb, potem je ohranjanje soglasja glede reševanja podnebnih sprememb morda res uspeh. Vsaj politični uspeh. Nikakor pa ne podnebni. Ali okoljski.

Prava smer, prava radikalnost

Toda planet Zemlja že nekaj časa krvavo potrebuje podnebne in okoljske uspehe. Ne pa političnih uspehov. Ti so zreducirani na zadovoljstvo, da ni prišlo do popolnega poloma. Do razhoda, ki bi onemogočil celo sklic naslednje konference. Ko človek opazuje potek teh dogodkov, dobi zoprn občutek, da vse skupaj v zvezi s podnebnimi konferencami gre v točno to smer. In to je smer, ki je treba za vsako ceno preprečiti. Pa ne zato, ker bi si od podnebnih konferenc v bližnji prihodnosti lahko obetali večji preboj. Ali celo uspeh. Ampak zato, ker vsaj ohranjajo odprto temo. Zavest, da je o podnebju in okolju treba razmišljati. Razpravljati. In v zvezi s tem kaj narediti. Čeprav od OZN ni pričakovati, da bi njena razmišljanja in ukrepi dejansko lahko šli v pravo smer. Oziroma bolj natančno: v pravo smer s pravo radikalnostjo.

Reševanje podnebnih sprememb že nekaj časa ne zahteva več samo prave smeri. Ampak tudi pravo radikalnost. Ki je povezana z dejstvom, da je v sodobnem neoliberalnem kapitalizmu reševanje podnebnih sprememb v resnici nemogoče. To so dosedanje konference že dokazale. Kot je dokazal COP 30, v sodobnem neoliberalnem kapitalizmu ni več mogoče resno pogovarjanje niti o podnebnih spremembah samih. O rešitvah pa še tem manj.

Profit je cilj

Reševanje podnebnih sprememb je nujno treba vezati na pomembne družbene spremembe. Razlog je preprost. V neoliberalnem kapitalizmu, kjer se uspešnost in neuspešnost merita po računovodski logiki profita podjetij, je okolje samo vir surovin za doseganje profita. Profit je cilj. Surovine pa so sredstvo za doseganje tega cilja. Praksa, ki povečuje profit z uničevanjem okolja, v neoliberalnem kapitalizmu zato ne more veljati za neustrezno ali celo neuspešno. Takšna praksa iz zornega kota računovodske logike podjetij velja za ustrezno in uspešno. Za realizacijo zadanega cilja.

Da bi okoljske probleme sploh lahko začeli reševati, je torej treba spremeniti logiko. Zorni kot, s katerega gledamo na problem. To pomeni, da je treba opustiti računovodsko logiko proizvajalcev. In uvesti širšo družbeno, celo planetarno logiko. V enačbo je treba vstaviti strošek — številko — družbene in okoljske škode, ki jo proizvajalec povzroča, ko realizira profit.

3.000 evrov

Naj dam primer: če proizvajalec po računovodski logiki pridela 3.000 evrov profita, je treba pri tem upoštevati, koliko socialne in okoljske škode je povzročil za teh 3.000 evrov profita. Če je ta profit naredil s socialnimi in okolijskimi stroški, nižjimi od 3.000 evrov, potem še lahko govorimo o profitu. O smiselni proizvodnji. Seveda pa se teh 3.000 evrov zmanjša na morda 500 ali celo samo 100 evrov.

Če pa so okoljski in socialni stroški škode, ki jo je za profit povzročil proizvajalec, višji od 3.000 evrov, potem ne gre za smiselno proizvodnjo. Ampak za proizvodnjo, ki proizvaja več škode kot koristi. In o katere obstoju je treba razmisliti. Ali takšno proizvodnjo celo ukiniti.

Logiko, po kateri bi med proizvodne stroške šteli tudi okoljski in socialni stroški, ki nastajajo pri proizvodnji v neoliberalnem kapitalizmu, sama imenujem socialna racionalnost. In socialna racionalnost — ne ekonomska! —  bi morala postati kriterij ocenjevanja smiselnosti proizvodnje. Dokler pa bo kriterij ekonomska racionalnost, drvimo v propad. Ker v proizvodnji ne upoštevamo okoljskih in socialnih stroškov proizvodnje.

Neracionalna proizvodnja

Ključni problem pri upoštevanju socialne racionalnosti pa je, da bi se pokazalo, da je velik del kapitalistične proizvodnje — za katerega je Zahod, pa tudi velik del preostalega sveta prepričan, kako racionalen je in dober — v resnici neracionalen. Škodljiv. Pokazalo bi se, da je to proizvodnja, ki bi jo bilo treba ukiniti. Ali vsaj radikalno predrugačiti.

To pa je seveda spoznanje, ki si ga zahodna ideologija, ki kapitalizem prikazuje kot najbolj razvit, najbolj racionalen in sploh najboljši sistem, preprosto ne more privoščiti. Dvom v smiselnost kapitalizma je strogo prepovedan. Tako zelo prepovedan, da ob tem sploh ni pomembno, če bo zaradi te prepovedi propadel ves planet. Planet Zemlja. In življenje na Zemlji.