Danes še ni jasno, kakšna bo dokončna usoda tokratne podnebne konference. A po mojem mnenju bo COP28 v Dubaju največji podnebni fiasko doslej. Že to, da se konferenca podaljšuje, da bi udeleženci prišli do za silo sprejemljivega kompromisa, je zelo zgovorno. Kot je zgovorno tudi, da pri iskanju tega kompromisa na najvišji politični ravni ne sodelujeta dve največji onesnaževalki — ZDA in Kitajska.

Kot vse podnebne konference doslej se torej tudi COP28 spreminja v kupčkanje trenutnih interesov politično najmočnejših držav, ki jim je v resnici malo mar za rešitev podnebnih in okoljskih problemov. Oziroma jim je mar toliko, kolikor jim to koristi. Predvsem ekonomsko.

Lokacija

To dokazuje že sama lokacija konference. Odgovor na vprašanje, ali je od držav, ki bogatijo od proizvodnje nafte, res mogoče pričakovati, da bodo podprle popolno ukinitev fosilnih goriv, je jasen. In se glasi, da seveda ni mogoče. Že danes vemo, da bo tudi naslednja podnebna konferenca v državi, ki živi od proizvodnje nafte. V Azerbajdžanu. Kar pomeni, da bodo tudi na naslednji podnebni konferenci poskušali zaščititi ekonomske interese držav proizvajalk nafte.

Da je tako že v Dubaju, dokazujeta najmanj dve dejstvi. Prvič, da je na tej konferenci največ lobistov za ohranitev rabe fosilnih goriv doslej. In drugič, da v Dubaju javno govorijo, da ni znanstvenih dokazov, ki bi opravičevali ukinitev uporabe fosilnih goriv.

Skratka: ponovno smo priče političnemu globokoumju, ki poskuša pragmatične ekonomske interese zaviti v všečen celofan. Po logiki: če nekaj zaviješ v všečen ovojni papir, lahko prodaš karkoli. Ampak res karkoli. Čakamo torej, da bo iz Dubaja prišla vest, da je znanost dokazala, da raba fosilnih goriv vodi v rešitev podnebnih in drugih okoljskih problemov. Oziroma v razogljičenje planeta.

Zahodne kozmologije

Fiasko podnebnih konferenc pa je v resnici posledica še drugih vzrokov, ne samo političnega sprenevedanja. Kar nekaj od teh vzrokov je povezanih z načini razumevanja delovanja sveta, ki se na Zahodu uveljavljajo že od 18. stoletja. Te logike so danes samoumeven del zahodnih kozmologij, z globalizacijo pa so se uveljavile tudi onkraj Zahoda. Gre za temeljni okvir, znotraj katerega se gibljejo razmišljanja o podnebni krizi sami kot tudi o možnih rešitvah. Ali te rešitve sploh obstajajo. Zakaj in kako bi te rešitve sprejeli. In zakaj jih ne bi sprejeli. Kajti vedno znova je treba poudariti: denarja za rešitev podnebne krize je na našem planetu dovolj. Ne gre za denar. Gre za vrsto drugih reči.

Prva stvar zadeva dejstvo, da zgodovino in vse z njo povezane procese vidimo v okviru logike razvoja. Torej logike, ki je bila v različici, ki jo uporabljamo danes, lansirana v razsvetljenskem razumevanju poteka zgodovine. Povedano poenostavljeno: po tej logiki je zgodovina nenehen napredek na višje ravni razvitosti. Napredek je razumljen kot naravni zakon zgodovine, ki ga nič in nihče ne more ogroziti. Tudi fiasko podnebne konference ne. V tej perspektivi dejansko ni pomembno, kaj se bodo države dogovorile na tej ali oni konferenci. Zakon razvoja bo že deloval po naravni logiki tako, da ga razvoj zagotovil.

Tisto, kar zaradi vere v razvoj spregledamo, je dejstvo, da razvoj ni objektivni zakon poteka zgodovine. Civilizacije so propadale v preteklosti. In bodo tudi v prihodnosti. Nobenega objektivnega zakona torej ni, ki bi sodobno civilizacijo varoval pred propadom.

Napačna vera

Z napačno vero v razvoj je povezana še druga napačna vera. To je vera, da bo razvoj tehnologije sam po sebi prinesel rešitve problemov, ki mučijo človeštvo. Tehnološki determinizem je dokončno postal sestavni del zahodnega razumevanja družb in zgodovine s socialnim evolucionizmom 19. stoletja. Pripadal mu je Morgan. Pripadala sta mu Marx in Engels.

In če vemo, da je naše današnje razumevanje poteka zgodovine v resnici sinteza Morganovega, Marxovega in Engelsovega razumevanja poteka zgodovine, potem nas ne sme čuditi splošno razširjena vera, da bo razvoj tehnologije že sam od sebe rešil podnebno krizo. Čeprav še ne vemo, kako.

Naslednja logika, ki ovira reševanje podnebne krize, pa je temeljna logika delovanja kapitalizma kot družbenega ustroja. To logiko je obelodanil že Marx, ko je pisal, da je jedro kapitalistične produkcije proizvodnja abstraktnega “bogastva”, ki se lahko povečuje v neskončnost. Meja tovrstne produkcije je že po Marxovih ugotovitvah “nebo”. Meje torej ni. Da bi v okviru te logike mejo lahko predstavljali omejeni resursi planeta, je malo verjetno. Še posebej, če je ta logika združena z vero v vsemogočnost tehnologije in tehnoloških rešitev.

Lastna dobrobit

Poleg povedanega pa je za rešitev podnebne krize nepremagljiva ovira tudi dejstvo, da bi današnje generacije morale za to odreči lastni dobrobiti, če bi hotele, da bi bilo zanamcem bolje oziroma sploh dano preživeti.

Kapitalizem take solidarnosti ne pozna. Kapitalizem vodi pohlep. In lastno bogatenje. Ki se ne ozira na potrebe drugih. Na njihovo dobrobit. Na njihovo preživetje. Zahodni kapitalizem je v svoji zgodovini uničil na tisoče družb in kultur. Uničil jih je brezčutno. Brez zadržkov. V veri, da gre za razvoj. In za tehnološki napredek. Uničene in mrtve je vedno razumel kot kolateralno škodo napredka. Tehnološkega razvoja. In lastne dobrobiti. Tako kapital vidi tudi danes ne samo živalske vrste, ki zaradi segrevanja planeta izginjajo. Ampak tudi ljudi iz neevropskih držav, ki jih podnebna kriza neposredno preživetveno ogroža.

Kaj hočemo. Nekateri pač morajo izginiti, da gre razvoj naprej! 

Iz povedanega torej sledi, da bi bilo treba za rešitev podnebne krize ne samo zamenjati praktično vseh politikov, ki se podnebnih konferenc udeležujejo. In lokacij, na katerih te konference potekajo. Za rešitev podnebne krize bi v resnici morali spremeniti prevladujoče razumevanje poteka zgodovine in dejavnikov, ki ta potek določajo. Toda dokler bomo razmišljali v okviru miselnih vzorcev iz 18. in 19. stoletja, rešitve današnje podnebne krize preprosto ne bo.