Slovenijo je obiskala slovaška zgodovinarka dr. Daniela Dvořáková, avtorica knjige Barbara Celjska: Črna kraljica (1392–1451). Življenjska zgodba ogrske, rimsko-nemške in češke kraljice. Prvo srečanje z avtorico s predstavitvijo knjige in pogovorom je bilo v torek v Dvorani Barbare Celjske v Pokrajinski muzej Celje, potem pa še v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe v Ljubljani.
Barbara Celjska je bila najpomembnejša srednjeveška monarhinja, pa vendar v senci svojega slavnejšega soproga Sigismunda Luksemburškega. V zgodovino se je zapisala kot nenavadna literarna junakinja, o kateri so krožili številni miti in legende. Slovaška zgodovinarka pa je s svojim raziskovanjem prišla do presenetljivih zaključkov, ki kraljici Barbari vračajo čast in ugled.
Daniela Dvořáková tudi nedvoumno pove, kdo jo je najbolj očrnil. To je bil sam Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Barbare ni maral, kot je sovražil tudi vso rodbino grofov Celjskih.

Miti in legende

Tako imenovana Črna kraljica Barbara Celjska je po legandah zakrivila veliko zločinov. Imela da je tudi harem mladcev, ki da jih je dajala metati z obzidja gradu Medvedgrad na Hrvaškem, ko se jih je (spolno) naveličala. Zadnja leta življenja je domnevno preživela kar med “črnimi krivoverci”.
Piccolomini in Barbara Celjska se nista nikoli srečala, zato Dvořáková zagovarja tezo, da je širil klevete o njej nekdo iz njenega kroga ali bližine.
Na srečanju v Ljubljani so poleg avtorice sodelovali še prevajalec knjige iz slovaščine dr. Andrej Rozman in zgodovinar in literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina, pogovor pa je povezovala urednica dr. Cvetka Rezar.
Dr. Daniela Dvořáková je opozorila, da je bila Barbara Celjska drugačna, kot jo opisujejo. Drugačna pa je bila tudi v različnih obdobjih svojega življenja. Drugačna kot ogrska kraljica, drugačna kot žena Sigismunda Luksemburškega, drugačna kot vdova … V zgodovinarkinih očeh je Barbara Celjska občudovanja vredna ženska močnega karakterja. Pogumna, vztrajna, tesno vpeta v slovensko in evropsko zgodovino.

Kraljica slabega slovesa

Dvořáková je prišla v Slovenijo zaradi zgodovinskega raziskovanja, saj deluje kot samostojna raziskovalka in znanstvena sodelavka na Oddelku za starejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Je avtorica ali soavtorica več zgodovinskih knjig, zlasti samostojno napisane knjige Vitez in njegov kralj. Stibor iz Stiboric in Sigismund Luksemburški.
V zvezi s Sigismundom jo je seveda zanimala tudi Barbarina usoda, nenazadnje v kontekstu drugih Sigismundovih žensk.
V knjigi Vitez in njegov kralj je tudi Dvořáková sama zavzela negativno stališče do Barbare. Toda ko pa je z raziskovanjem nadaljevala, je začela svoje prvotno vedenje o Barbari dopolnjevati in ga nazadnje spremenila. V omenjeni knjigi (2003) je še poglavje z naslovom Kraljica slabega slovesa. Danes pa je Daniela Dvořáková prepričana, da so pisatelji in zgodovinarji malokateri ženski iz naše zgodovine naredili toliko krivic kot prav Barabari. Samostojno raziskovanje primarnih virov, listin in pisem v raznih arhivih so Dvořákovo pripeljali do upodobitve drugačne podobe. Rezultat tega je njena druga knjiga, ki je zdaj v slovenskem prevodu pred nami.

Razvrat

Dvořákovo je uvodoma zanimal sam Sigismund in ob njej Barbara Celjska kot njegova druga žena oz. četrta zaročenka. Kot je ugotovila avtorica, Sigismund niti v enem primeru o svojih ženitvah ni odločal sam, ampak njegov oče, kralj Karel IV. Smrt njegove noseče žene Marije Anžujske je bila tragična — padla je s konja, splavila in potem umrla še sama. Sigismund je po nesreči živel šest let v razuzdanem vdovstvu, kar je odmevalo tako med ogrskii plemiči kot tudi v ljudskem slovstvu. Vrgli so ga v ječo, odkoder ga je rešil Herman II. Celjski s ponudbo, da vzame za ženo njegovo takrat komaj devetletno hčerko Barbaro. (Poroka je bila štiri leta pozneje. Posvojenko Ano je medtem ponudil za ženo [Nikolaju II. Gorjanskemu](https://sl.wikipedia.org/wiki/Nikolaj_II._Gorjanski).)
Avtorica se sprašuje, kaj je to pomenilo za Sigismunda. Je bila pričakovana poroka z Barbaro Celjsko zanj družbena degradacija? Ali pa je nevesta ustrezala pripadniku pomembne dinastije Luksemburžanov?
Sigismund je dobil z Barbaro nevesto, ki je bila v sorodu z več kraljevimi rodbinami, tudi z Anžujci.
Leto 1401 je bilo prelomno zlasti za Hermana, saj je dobil za Barbaro Sigismunda, za Ano pa poljskega kralja Vladislava II. Jagelonskega. Rodbinska politika Celjanov je bila uspešna, še posebej s Hermanovo rešitvijo Sigismunda iz ječe (kjer bi zanesljivo umrl) obljubljene poroke.

Zaroke in poroke, dinastije in ozemlja

Dvořákova ugotavlja, da je Barbara Celjska sedla na ogrski prestol še kot otrok, a se je hitro privadila in zorela, rodila otroka in se naučila vladati. Ne obstajajo pa njene lastne intimnejše izpovedi, tako da so pričevanja o njej nastala pozneje in mimo nje. Za ogrsko kraljico je bila okronana 6. decembra 1405 pri trinajstih letih. Prve listine pa je začela izdajati že od maja 1406. Januarja 1408 je kraljica Barbara zanosila, vendar ni rodila sina, temveč hčerko Elizabeto. A tudi njej se je napovedovala podobna dogovorna prihodnost, saj so jo zaročili pri samo dveh letih, ko je bilo zaročencu Albertu II. Habsburškem šele enajst let.
Knjiga je prepolna podatkov in ljudi z začetka 15. stoletja, ki so v sodobnem svetu praktično neznani in si vse povezave med njimi težko predstavljamo. Stike so ohranjali s sli, tudi Sigismund in Barbara, kadar dolgo, tudi do dve leti, nista bila skupaj. Očitno pa so imeli vladarji dobro predstavo o tedanji Evropi in različnih dinastijah, da so znali načrtovati poroke še tako negodnih otrok.
Kronologija zgodovinskega dogajanja v zvezi z Barbaro Celjsko avtorica opisuje kot pravo detektivko. Pošteno pove, kje ni dovolj dokumentov o tem, kje se je Barbara v določenem času nahajala, po drugi strani pa vendarle obstajajo številne lokalne kronike.
Posebej slikovit je opis Barbarinega kronanja za nemško kraljico 8. novembra 1414 in dogajanja na konstanškem koncilu (1414–18, kjer so med drugim razglasili Jana Husa za heretika), kamor je kraljevi par prišel na sveti večer istega leta.

Koprodukcija

Ddr. Igor Grdina je podrobneje govoril o političnih vezeh ob koncu 14. in na začetku 15. stoletja v Evropi in v Svetem rimskem cesarstvu ter o vzponu Celjanov. Poudaril je, da je Barbara Celjska pomembna osebnost, a da je bilo izumrtje dinastije Celjskih »božja kazen« za umor Veronike Deseniške, druge žene Friderika Celjskega. Po Grdinovem mnenju Barbara Celjska na literarno ubeseditev še čaka. Je pa že zdaj jasno, da bo s pomočjo knjige Daniele Dvořákove samo še pridobila na popularnosti.
Še bolj kot literarna upodobitev bi bila primernejša televizijska nadaljevanka o Celjanih. Toda za tak podvig bi najprej potrebovali scenarista, predvsem pa veliko denarja. Možna bi bila seveda koprodukcija, vendar bi se takoj zastavilo vprašanje, kdo bi bil glavni producent, kdo bi igral — in seveda v katerem jeziku.
Dr. Daniela Dvořáková bi si prav gotovo zaslužila kakšno primerno slovensko državno priznanje.