“Jaz sem črn naci,” je pred leti na pornografski spletni strani Gola Afrika izjavil uporabnik z imenom Minisoldr (po naše Minivojak). Pred dnevi je CNN objavil novico, da se za tem imenom ne skriva nihče drug kot Mark Robinson, viceguverner ameriške zvezne države Severna Karolina, kandidat republikanske stranke za guvernerja te države na prihajajočih novembrskih volitvah in vsaj do razkritja ljubljenec predsedniškega kandidata Donalda Trumpa. Ta je Robinsona označil za “Martina Luthra Kinga na steroidih”.

Gre tudi za osebo, ki je izjavila, da si želi ponovne uvedbe suženjstva. Verjetno zaradi preobilice steroidov.

Resnici na ljubo se obtožbe glede Robinsonovega razgrajanja na pornografskih sajtih nanašajo na obdobje pred začetkom njegove politične kariere. Ta se je začela razmeroma pozno. Aprila 2018 je Robinson prišel na sestanek mestnega sveta v njegovem domačem mestu Greensboro in ogorčeno spregovoril proti predlogu, da bi iz pietete do žrtev streljanja na srednji šoli v Parklandu, Florida, odpovedali orožarski sejem.

Spomnimo, mesec dni pred tem je 19-letni Nikolas Cruz z avtomatsko puško ubil sedemnajst ljudi, še sedemnajst pa jih je bilo ranjenih.

Pod kožo smo vsi rjavi

Od takrat je šla Robinsonova politična kariera samo še navzgor. Takoj so ga povabili na zasedanje orožarske lobistične organizacije National Rifle Association. Glavni namen NRA je poskrbeti za to, da se Američani na vsako množično streljanje odzovejo z “mislimi in molitvami”, namesto da bi razmišljali o omejitvah dostopa do orožja.

Če bi Minivojak svoje komentarje na pornografski spletni strani omejil na nacizem, zanikanje holokavsta, antisemitizem in podobne teme, bi verjetno mnogi — še posebej goreči Trumpovi podporniki — samo skomignili z rameni, češ, pod kožo smo vsi rjavi. Minivojak pa je po vstopu v politiko postal eden najvidnejših, najglasnejših in najbolj vulgarnih vojščakov Trumpove kulturne vojne proti tako imenovanemu wokizmu, prebujenstvu. Ni samo zanikovalec podnebnih sprememb, ampak je tudi ognjevit borec proti pravici do splava. Pri umetni prekinitvi nosečnosti gre po njegovem za umor, za katerega so krive ženske, ki “neodgovorno dvignejo kikle”, in “moški, ki se ne morejo upreti spuščanju hlač”. V zadrego ga ni spravilo niti dejstvo, da je bil v preteklosti vojaček-brez-hlaček tudi sam, saj je moral priznati, da je v 80. letih svojemu takratnemu dekletu plačal abortus.

Resnici na ljubo se je z dekletom kasneje poročil, svojo predanost družinskim vrednotam pa je — kot je zaupal uporabnikom Gole Afrike — razširil še na njeno sestro, s katero so v troje preživeli nemalo veselih uric. In to ga je na koncu verjetno tudi odneslo. Ne toliko nacizem, ampak onegavljenje. Kar je dano oranžnemu Jupitru, ni dano volu.

Hominterna

Da je dvoličnež na steroidih, je Robinson dokazal tudi z izjavami o transseksualcih, ki so pogosta tarča njegovih govorov. Kot politik jih ne mara, kot Vojaček pa je priznal, da veselih uric ni preživljal samo z ženo in svakinjo, ampak tudi ob transseksualnih porničih.

Robinsonu je v kratki politični karieri uspelo zanikati holokavst, podpreti teorije o satanističnih marksistih in mednarodnih judovskih zarotah, še posebej veliko časa in pozornosti pa je posvetil napadom na LGBT skupnost. To ni presenetljivo. Nestrpnost in sovraštvo do istospolnih oseb je rdeča nit, ki povezuje politične skrajneže, avtoritarne populiste in oportunistične mešetarje z nestrpnostjo z vseh celin. Homofobe od Moskve do Budimpešte in od Ljubljane do Alabame — kljub navidezni ideološki različnosti — povezuje dejstvo, da svojo oblastno paradigmo gradijo na nestrpnosti do družbenih manjšin. Homofobna internacionala. Hominterna. Iz Rusije s sovraštvom.

Homoseksualni “lobi”

Ljudi, ki o homoseksualcih in drugih seksualnih manjšinah razmišljajo podobno kot Mark Robinson, najdemo tudi pri nas. Naj vas ne preslepi njihovo zatrjevanje, da “nimajo nič proti homoseksualcem”, ampak jih moti “samo” LGBT “ideologija”. Pri sklicevanju na to gre za poskus, da se nestrpnost, diskriminacija in sovraštvo do homoseksualcev zakamuflira v boj proti obsojanju nestrpnosti, diskriminacije in sovraštva do homoseksualcev. Ti so lahko enakopravni — a pod pogojem, da niso homoseksualci. Če kdo na to opozori, je LGBT “ideolog”. Zvito, pokvarjeno, ampak učinkovito.

Približno ob istem času, ko je CNN objavil prispevke k biografiji Minivojaka Robinsona, je na družbenem omrežju objavil sporočilo Aleš Hojs, evropski poslanec (SDS/EPP) in bivši slovenski minister za notranje zadeve. Ob imenovanju kandidatov za člane bodoče Evropske komisije je povedal naslednje:

“Ne samo pripadniki komunističnih tajnih služb, špiclji, v novi ⁦[Evropski komisiji] bo imel pomembno vlogo tudi homoseksualni lobi. Francoski kandidat za komisarja je nekdanji partner(ica) [premiera] Attala[ja]. Ga je [Ursula von der Leyen]⁩ štela v moško ali žensko kvoto?”

Za nepoučene: sklicevanje na “homoseksualni lobi” je poskus diskreditacije poljubno izbranega konteksta pod pretvezo, da v njem na kakršenkoli način sodeluje ali je z njim povezan najmanj en homoseksualec. Recimo: če pred glavno pošto v Ljubljani na šestko poleg vas vstopi tudi homoseksualec, se v Črnuče ne boste peljali z mestnim avtobusom, ampak s homoseksualnim lobijem.

Bedasto, pokvarjeno, ampak učinkovito.

Vojačkoma šefa nista navila ušes

Druga podobnost med obema zgodbama je v tem, da sta oba protagonista povzročila težave svojima šefoma. Objava Robinsonovih komentarjev na pornografski spletni strani je za Republikance in kandidata Trumpa prišla v zelo neprijetnem trenutku. Ne samo, ker je še dodatno povečala zaostanek pred demokratskim protikandidatom v tekmi za guvernerski položaj v Severni Karolini, ampak lahko ogrozi tudi Trumpovo zmago v tej zvezni državi in s tem oteži njegov povratek v Belo hišo.

Homofobni izpad bivšega ministra, ki je v bruseljskih krogih dvignil veliko prahu, pa po drugi strani gotovo ne bo pripomogel k uspešnosti metanja kolen pod noge slovenski kandidatki za komisarko, ki jo kmalu čaka zaslišanje v Evropskem parlamentu.

Obema primeroma je nenazadnje skupno tudi to, da ne enemu ne drugemu vojačku njuna šefa nista navila ušes. Vsaj ne v javnosti. Je pa res, da so republikanski politiki en za drugim začeli brisati digitalne sledi občudovanja Robinsona, on sam pa je v zadnjem trenutku odletel s seznama Trumpovih gostov na mitingu v Severni Karolini kot gumb od gat.

Pri nas pa nisem zasledil nobenega distanciranja do homofobnega izbruha bivšega ministra s strani njegovih političnih somišljenikov. Prej nasprotno.

“Kaj torej ni res?”

Razlika med obema zgodbama pa je tudi v tem, da je Robinson v Trumpovem stilu vse skupaj zanikal in zatrdil, da gre za lažnivo zaroto liberalnih medijev in pokvarjenih demokratov. Naš vojaček pa je hrabro prevzel odgovornost za svoje besede. “Kaj od tega, kar sem rekel, ni res?” je spraševal v odzivu na odzive na svoj odziv. Homoseksualni lobi, kenede, he-he-he.

Analogija med obema zgodbama ni popolna. Robinson je počel stvari, ki jih naš bivši minister ni. In verjetno obratno. Sta pa oba primera simptomatična za dno, na katerega smo se pogreznili glede oblike in vsebine političnega delovanja. V ZDA in pri nas.

Skrajneži in populisti (si) predstavljajo sovraštvo in nestrpnost kot boj za svobodo govora, medtem ko strpnost, spoštovanje človeškega dostojanstva, enakopravnost in kar je še podobne “prebujenske” navlake vidijo kot grožnjo nacionalnemu preživetju in družbeno zlo.

A če je škandal resno ogrozil Robinsonovo politično prihodnost, pa pri nas za podobne izbruhe nestrpnosti in dvoličnosti nihče nikoli nikomur ne izstavi računa. To daje misliti, da smo pri nas — vsaj v tem oziru — zabredli še globlje od Američanov. Očitno je še vedno bolj politično tvegano biti “črn naci” v Ameriki kot bel Mark Robinson pri nas.