Črni princ v velikem slogu zaključuje trilogijo Irene Svetek, ki je v preteklih letih navdušila s prvima deloma Rdeča kapica in Beli volk. Tudi tretje nadaljevanje o tožilcu Miu Aurelliju ne bo pustilo hladnih še tako zahtevnih odjemalcev dobrih kriminalk. Črni princ se spet dogaja na več lokacijah in je poln sumljivih osebkov in bizarnimi dogodki — vse pa seveda povezuje brutalen umor. V Sadinji vasi v mlaki krvi najdejo žensko truplo, ki je videti “kot brezoblična gmota mesa”. Žrtev je bila pretepena do smrti. Medtem pa se v trboveljski bolnišnici prav tako znajde hudo pretepen in potolčen cvetličar. Aurelli šele z zamikom dojame, da je umorjena njegova sestra Avionka, s katero se nista videla kakšnih trideset let. Ugotovi, da se je zapletla v nasilno razmerje in se vplete v preiskovanje njenega moža, ne da bi komu povedal, da je z žrtvijo v sorodu.

Irena Svetek ob tem dodaja: “V Črnem princu sem se ukvarjala s tematiko bolečine, tako psihične, predvsem pa tiste fizične. Zdelo se mi je zanimivo pisati o nečem, kar je del našega vsakdanjega življenja, kajti vsi se soočamo z bolečino, pa naj bo ta fizična, travmatična, bolečina ob izgubi ljubljenega bitja …” Milo rečeno infarktna knjiga, ki je vsekakor vredna naziva kriminalka letošnjega poletja!

Irena Svetek (1975) je doktorirala na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njen prvi roman Od blizu je bil nominiran za kresnika. Napisala je še romana Sedmi val (2008) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014), zadnja leta pa se ukvarja predvsem s scenaristiko. Leta 2021 je izdala Rdečo kapico, prvo v seriji psiholoških kriminalk, ki je postala uspešnica. Tudi Belega volka (2022) kmalu pričakujemo na malih zaslonih. 

Irena Svetek: Črni princ

Odprl je oči in pogledal na digitalno uro, ki je kazala dve in petinpetdeset minut. Zunaj je bila tema, videl se je samo odsev ulične svetilke, ki je šibko osvetljeval del golovškega hriba. Sedel je na posteljo in iz predala nočne omarice vzel škatlico cigaret. Nato je odprl vrata, ki so vodila na balkon, in v spalnico je zavel hladen novembrski zrak. Vzel je vžigalnik, si prižgal cigareto in močno potegnil iz nje. Kadil je in gledal v sive oblake dima, ki so se vili pod strop. Non ti deluderò. Ne bom te razočaral.

* * *

Velika razpravna dvorana v pritličju sodniške palače je bila tokrat odprta za javnost in v njej se je trlo novinarjev. Zadnja leta so Slovenijo pretresali umori zaradi družinskega nasilja, ki se je dogajalo za štirimi stenami, kjer so bile največkrat žrtve ženske, in časopisi na obeh straneh meje so se razpisali o tragičnem primeru umorjene Avionke Cremino iz Trsta, katero naj bi do smrti brutalno pretepel mož, ki ga je zapustila in pred njim zbežala v Slovenijo. O tem, kako hude poškodbe je utrpela, iz obzirnosti do žrtve niso poročali. Aurelli je stal za masivnim lesenim odrom na levi strani dvorane, kjer je bil prostor za tožilca, obrnjen proti sodnemu senatu, sestavljenem iz dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov. Bral je obtožnico zoper Rudolfa Cremina za umor Avionke Cremino in vsake toliko pogledal v starejšega sodnika s sivo pristriženo brado in v tistega nekoliko mlajšega, vendar plešastega, ki je sedel poleg njega. Oba sta bila oblečena v črno togo, izraza na njunem obrazu sta bila resna. Miha Anžlovar, odvetnik obdolženega, je bil ogrnjen v vijolično togo, sedel je na drugi strani, nasproti Aurellija, in poslušal obtožnico zoper svojega klienta, ki je sedel na zatožni klopi in strmel v tla. Na predobravnavnem naroku Cremino krivde ni priznal, zelo se je razburil, tako da so ga morali vkleniti in ga odpeljati iz dvorane. Aurelli je zvezo obdolženega in žrtve opisal kot izjemno nasilno, gospa Cremino je bila trikrat hospitalizirana zaradi poškodb, ki ji jih je zadal obdolženi, sosedje so povedali, da so ob večerih večkrat slišali njeno kričanje, zato so tudi klicali policijo. Iz zapisnika je razvidno, da je imela gospa Cremino na telesu vidne sledi udarcev, vendar moža ni želela ovaditi, ovadili so ga zdravniki, ki so to morali narediti po zakonu, in Rudolfo Cremino je bil obsojen na pol leta pogojne kazni zaradi nasilja v družini. Aurelli je napovedal zaslišanje prve priče, zdravnika s kliničnega oddelka za travmatologijo Splošne bolnišnice v Trstu Luigija Romana.

Osemnajstega devetega dva tisoč enaindvajset je bila v bolnišnico pripeljana gospa Avionka Cremino. Mi lahko prosim poveste, zakaj je prišla k vam?

Doktor Luigi Romano je bil moški v poznih petdesetih letih s svetlimi lasmi in svetlimi očmi, deloval je mirno, njegov pogled je bil osredotočen na tožilca. Sodni tolmač je prevedel vprašanje, ki ga je zbrano poslušal. Nato je pokimal.

Gospa Cremino je imela izpahnjeno čeljust in zlomljen nos, ki smo ga morali naravnati, prav tako kosti njene spodnje čeljusti.

Vam je mogoče povedala, kako je prišlo do tega, da je dobila takšne poškodbe?

Doktor Romano je počakal, da je prevajalec prevedel, nato je umirjeno odgovoril.

Gospa Cremino zaradi poškodovane čeljusti ni mogla govoriti, zato smo ji dali list papirja, na katerega je napisala, kaj se ji je zgodilo.

Aurelli je bil nekaj časa tiho.

In kaj je gospa Cremino napisala?

Zdravnik je iz tanke mape, ki jo je imel pred sabo, izvlekel list papirja. Pogled je spustil nad črke.

Sono caduto.

Sodni tolmač je pogledal v Aurellija.

Padla sem.

Aurelli je pokimal.

Koliko delovnega staža imate, doktor?

Quanti anni di lavoro ha, dottore?

Doktor Ramono je malo pomislil, nato pa rekel: Trent’anni.

Ste v svoji tridesetletni karieri kdaj zdravili izpahnjeno čeljust in zlomljen nos?

Zdravnik je pokimal.

Sem.

In kaj so bili ponavadi vzroki za takšne poškodbe?

Športni padci, velikokrat tudi prometne nesreče, največkrat pa fizični napadi na obraz. Zato sem naredil prijavo in vse skupaj predal policiji. Kot zdravniki smo dolžni prijaviti vsako sumljivo poškodbo, sploh če se ne sklada s tem, kar žrtev pove. Veste, ženske so velikokrat prestrašene in si ne upajo spregovoriti.

Hvala, doktor Romano, je rekel Aurelli in si odpel gumb na srajci nad ovratnikom sive toge. Še nekaj bi vas vprašal. Zdravnik, ki je stal na prostoru za priče, je pokimal. Mogoče veste, ali je bila gospa Cremino še kdaj sprejeta v vašo bolnišnico?

Zdravnik je iz mape vzel nov list, si nadel očala in pogledal v črke. Pri nas je bila še tridesetega devetega in petnajstega desetega istega leta. Nato je odložil očala in pogledal Aurellija. Enkrat je prišla zaradi podplutbe na očesu in rane na spodnjem delu hrbta, drugič pa zaradi zlomljene kosti na roki in izpahnjene rame. Prvič jo je sprejel moj kolega, doktor Matteo Russo, drugič pa sem jo sprejel jaz. Takrat sem ji rekel, da se ji lahko zgodi še kaj veliko hujšega in da naslednjič morda ne bo prišla k meni, temveč bo končala v mrtvašnici.

V sodni dvorani je vse potihnilo. Mrmranja ljudi, ki so sedeli v klopeh zadaj, ni bilo več slišati, v zrak se je spustila tišina. Novinarji so strmeli v Cremina, ki je imel ves čas spuščen pogled in zaprte oči.

Hvala, doktor Romano.

Po premoru se je dvorana spet napolnila in Aurelli je poklical drugo pričo. Pred sodnika je stopila Malizia. Bila je nenaličena, oblečena v črne hlače in črno srajco. Svetle lase je imela spete v čop, njene velike modre oči so nekoliko prestrašeno strmele v sodnike pred sabo.

Prosim, če za zapisnik poveste svoje ime in priimek.

Si prega di indicare il proprio nome per la cronaca, je prevedel sodni tolmač za italijanski jezik.

Malizia se je zravnala in globoko vdihnila.

Maria Letizia Esposito.

Aurelli je opazil, da je Cremino dvignil glavo. Zdaj je strmel v žensko pred sabo, njegov pogled je bil prikovan nanjo.

Povejte, gospa Esposito, kdaj in kako ste spoznali Avionko Cremino?

Malizia je počakala, da je sodni tolmač prevedel vprašanje. Videlo se je, da je nervozna. Dvignila je roke in jih položila na stojalo pred sabo, prepletla je prste in zajela sapo.

Ahm … Ja … Spoznali sva se na Proseku pri Trstu, kjer sva obe živeli. Bila je moja soseda, začeli sva se družiti.

Aurelli ji je spodbudno pokimal.

V redu, gospa Esposito. Povejte mi, kakšna je bila Avionka Cremino? Opišite malo njen karakter.

Miha Anžlovar, odvetnik Rudolfa Cremina, je vstal in rekel: Kaj si priča misli o značaju gospe Cremino, je povsem irelevantno.

Sodnik s sivo brado je dvignil dlan.

Vseeno bom dovolil vprašanje.

Malizia je z očmi begala od sodnikov do Aurellija in Creminovega odvetnika. Sodnik se je obrnil proti njej.

Kar odgovorite, prosim.

Risponda, per favore, je rekel prevajalec.

Malizia je zakašljala in si dlan, stisnjeno v pest, položila pred usta.

Mi scusi. Še vedno je bila videti na trnih. Pogledala je Aurellija. Ko sva se spoznali, sem se ravno razšla z dolgoletnim partnerjem in veliko sva se pogovarjali o vsem, kar se mi je takrat dogajalo, poslušala me je in vedno sem imela občutek, da ji ni vseeno. Zelo topla oseba je bila. In tudi taka … vesela, zdi se mi, da je poskušala gledati na pozitivne stvari v življenju in pozabiti na vse, kar se ji je groznega dogajalo.

Cremino je strmel v Malizio, njegov pogled se ni niti za milimeter premaknil z nje.

In kaj groznega se ji je dogajalo? je vprašal Aurelli.

E cosa le è successo di terribile? je rekel prevajalec.

Malizia je globoko vdihnila in spustila sapo iz pljuč.

Jah … Ahm … Slišala sem, kako je kdaj kričala … hiši sta blizu druga drugi in zvečer, če so okna odprta, se vse sliši … Ampak … vedno ga je poskušala braniti.

Creminov odvetnik je bil tiho. Malizia se je prestopila, roke je spustila ob telo.

Vam je povedala, da jo mož pretepa? je vprašal Aurelli.

Ni želela govoriti o tem, vedno je našla kakšen izgovor zanj, edino takrat, ko ji je zlomil roko, sem jo prepričala, da ga mora zapustiti. Mislim, da je potem za nekaj časa odšla od njega. Malizia je glasno zavzdihnila. Ampak je šel za njo in spet se je vrnila k njemu. Kakšen mesec dni je bilo v redu, potem pa sem ponovno videla modrice na njenem obrazu, poskušala jih je prekriti s pudrom, ampak so se še vedno videle … Potem se ni smela več družiti z mano. Povedala mi je, da ji je prepovedal.

Obrnila se je in se zazrla v Cremina, ki je sedel v klopi dva metra za njo. Njen pogled je bil poln bolečine, v kotičkih oči so se ji zarisale solze. Aurelli je čutil, kako mu kri hitreje kroži po telesu, njegovi vdihi so bili kratki in za trenutek je imel občutek, da vsi v dvorani strmijo vanj, saj vidijo, kako je vznemirjen.

Vi ste prijavili njeno izginotje, je tako?

Malizia se je zazrla v sodnega tolmača in čakala, da prevede stavek. Nato je pogledala Aurellija.

Ja. Čeprav se nisva več družili, sem jo še videvala, en večer sva se srečali na ulici, in ko sem jo vprašala, kako je, je bila videti prestrašena, ves čas se je ozirala okoli sebe, nato pa je rekla, da mora iti. Po tistem je nisem več videla. Šla sem do njene hiše in večkrat zvonila, ampak mi ni nihče odprl. Potem pa sem srečala njega … Rudolfa … in vprašala sem ga, kje je njegova žena. Rekel je, da je zbežala z ljubimcem in da sem jaz kriva, ker ga je zapustila.

Aurelli je bil nekaj časa tiho. Potem je pokimal proti Malizii.

Je rekel še kaj?

Ha detto qualcos’ altro? je prevedel tolmač.

Malizia je pogledala proti sodnikoma, ki sta ogrnjena v črni togi sedela za odrom iz temnega lesa.  

Rekel je: Našel bom to prasico, in ko jo najdem, jo bom ubil.  

V dvorani je završalo.

Mir, je rekel starejši sodnik in s kladivom udaril ob mizo. Prosim.

Aurelli je pokimal proti Malizii.

Hvala, gospa Esposito.

Sodnik je povedal, da se sojenje obdolženemu Rudolfu Creminu nadaljuje jutri ob isti uri, in dvorana se je začela prazniti.

* * *

Zunaj je bilo mrzlo, nebo je bilo prekrito s sivimi oblaki. Aurelli in Malizia sta se spustila po stopnicah sodišča in zavila po Tavčarjevi cesti proti kavarni Evropa. Tam sta prečkala Gosposvetsko ulico in po nekaj metrih stopila v gostilno Figovec, ki je stala nasproti tožilstva. Sedla sta za okroglo mizo ob oknu in Aurelli je pomagal Malizii, da je slekla plašč, in ji ga obesil. Razgledala se je po prostoru.

Molto rustico, zelo rustikalno, je rekla, ko je njen pogled obvisel na ukrivljenih vilicah, žlicah in nožih, ki so kot dekoracija viseli s sten.   

Če nisem na obravnavah, večkrat skočim sem na kosilo. Dobro hrano imajo.